Appeal dismissed: Employer cannot terminate invalid employee without valid offer of suitable alternative work.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Čeprav se za kadrovsko vprašanje po 94. členu ZSDU šteje tudi

odločanje o sprejetju ali spremembi sistemizacije delovnih mest,

glede katere 91. člen ZSDU zahteva obvestilo svetu delavcev in skupno

posvetovanje, v primeru, če gre le za spremembo števila zaposlenih na

že sistemiziranem delovnem mestu, sodelovanje sveta delavcev ni

potrebno. Zato v takem primeru ni mogoče izpodbijati individualne

odpovedi PZ zaradi kršitve 91. člena ZSDU, sploh pa v primeru

neusklajenih stališč delodajalec ni vezan na stališče sveta delavcev.

Sklep kolegija tožene stranke o prenehanju potreb po delu

skladiščnika odpremeljevalca ne pomeni spremembe

sistemizacije, ki bi jo tožena stranka skladno z 8. členom

ZDR morala poslati v mnenje sindikatom.

Ker v spornem obdobju še nista veljali določbi 39. in 40.

člena ZZRZI (redna odpoved PZ invalidu in zagotovitev

drugega ustreznega dela), niti ne določbe od 102. do 105.

člena ZPIZ - 1 - BPB 1 (odpoved PZ delovnemu invalidu zaradi

invalidnosti ali poslovnih razlogov), je redna odpoved PZ s

ponudbo nove pogodbe nezakonita, ker tudi v tem primeru

veljajo določbe o varstvu invalidov pred odpovedjo iz

poslovnega razloga po 116. členu ZDR. Tožena stranka tožnici

kot delovni invalidki II. kategorije ni mogla zakonito

odpovedati PZ.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo odločbo

tožene stranke z dne 25.8.2003 o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi

iz poslovnih razlogov (1. tč. izreka). Ugotovilo je, da je redna

odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov tožnici

neutemeljena in da tožnici pri toženi stranki delovno razmerje ne

preneha z 12.11.2003, temveč ji z vsemi pravicami iz dela traja od

13.11.2003 dalje (2. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo, da

tožnici povrne stroške postopka v višini 68.640,00 SIT z zakonitimi

zamudnimi obrestmi od 1.4.2004 dalje do plačila (3. tč. izreka).

Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh treh

pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. čl. Zakona

o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004).

Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 91.

čl. Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju (ZSDU - Ur. l.

RS št. 42/93, 56/01), saj ta ne določa, da je odločitev

delodajalca v zvezi z zmanjšanjem števila delavcev vezana na

podano soglasje sveta delavcev. V skladu z 92. čl. ZSDU si mora

delodajalec le prizadevati za uskladitev stališč s svetom

delavcev. Skupno posvetovanje je predvideno glede vprašanja

zmanjšanja števila delavcev pri delodajalcu, kar napeljuje na

obstoj večjega števila presežnih delavcev, v konkretnem primeru

pa je šlo za individualno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Smisel

zakonske ureditve ni v tem, da bi delodajalec moral pridobiti

potrditev sveta delavcev za vsako odločitev o individualni

odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Opustitev posvetovanja ne more

pomeniti absolutne bistvene kršitve postopka odpovedi pogodbe o

zaposlitvi, saj delodajalec kljub nasprotovanju sveta delavcev

lahko vztraja pri svoji odločitvi o zmanjšanju števila delavcev.

Sodišče prve stopnje naj bi tudi zmotno uporabilo določbo 8. čl.

Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 42/2002), saj

pri toženi stranki ni prišlo do spremembe sistemizacije delovnih

mest, pač pa le do spremembe števila delavcev na sistemiziranem

delovnem mestu skladiščnika odpremljevalca. Delovno mesto tožnice

ni bilo ukinjeno, zato pri toženi stranki ni bilo potrebe po

spremembi sistemizacije delovnih mest, saj noben predpis ne

določa, da bi akt o sistemizaciji moral vsebovati tudi podatke o

številu delavcev, ki opravljajo delo na posameznem sistemiziranem

delovnem mestu. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je

s sprejemom sklepa kolegija z dne 30.6.2003 prišlo do spremembe

splošnega akta tožene stranke. Stališče sodišča prve stopnje

pomeni, da bi se tudi odločitev delodajalca o zaposlitvi novega

delavca na že sistemiziranem delovnem mestu, morala podvreči

neracionalnemu postopku pridobivanja mnenja sindikata. Takšna

obveznost delodajalca iz zakona ne izhaja, sicer pa je pri

individualni odpovedi pogodbe o zaposlitvi delodajalec v skladu s

tretjim odstavkom 83. čl. ZDR dolžan pisno obvestiti sindikat

šele na zahtevo delavca, kar je bilo v tej zadevi tudi storjeno.

Zaradi navedenih razlogov naj bi bila podana bistvena kršitev

določb pravdnega postopka iz 14. tč. drugega odstavka 339. čl.

ZPP, saj so razlogi izpodbijane sodbe nejasni in med seboj v

nasprotju. Sodišče prve stopnje naj bi zmotno uporabilo tudi

določbo 90. čl. ZDR, ki kot ustrezno zaposlitev opredeljuje

tisto, za katere se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot

se je zahtevala za opravljanje dela na prejšnjem delovnem mestu.

Sodišče prve stopnje bi moralo uporabiti določbo 200. čl. ZDR, ki

določa, da mora delodajalec delavcu, pri katerem je ugotovljena

preostala delovna zmožnost, zagotoviti opravljanje drugega dela,

ustreznega njegovi preostali delovni zmožnosti. Pri tem je

potrebno izhajati iz mnenja invalidske komisije in ocene ZPIZ

(takšno naj bi bilo tudi mnenje Ministrstva za delo, družino in

socialne zadeve z dne 30.6.2003), ne pa iz dejstva, da mora drugo

delo ustrezati vrsti in stopnji delavčeve strokovne izobrazbe.

Zaradi navedenega je napačno stališče sodišča prve stopnje, da bi

tožena stranka pri ponudbi nove pogodbe o zaposlitvi morala

upoštevati, da je bilo tožničino delovno mesto razvrščeno v IV.

tarifni razred. Tožnica je namreč do leta 2000 opravljala dela na

enakem delovnem mestu, kot je novo ponujeno delovno mesto, za

katero je predpisana III. stopnja izobrazbe. Zmotno je tudi

stališče sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka morala

zahtevati ponovno mnenje o tožničini delazmožnosti, glede na to,

da tožnica več kot dve leti in pol ni opravljala dela, za

katerega je invalidska komisija v letu 1991 ugotovila, da ga je

tožnica sposobna opravljati s polovičnim delovnim časom. Tožena

stranka se je pri izbiri novega in ustreznega delovnega mesta

utemeljeno oprla na mnenje invalidske komisije iz leta 1991.

Nepravilna naj bi bila tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da v

novi pogodbi o zaposlitvi "ostale kratkotrajne naloge" niso

konkretizirane. Priče so namreč jasno izpovedale, da gre pri tem

izključno za občasno pometanje oz. čiščenje svojega delovnega

mesta, zato je sodišče prve stopnje povsem pavšalno zaključilo,

da bi bila ta dela tožnici lahko ponujena le po predhodni oceni

njene delazmožnosti. Sodišče prve stopnje naj bi tudi zmotno

interpretiralo določbe 240. čl. ZDR v povezavi s 116. čl. ZDR. Te

določbe omogočajo odpoved pogodbe o zaposlitvi delovnemu invalidu

iz poslovnih razlogov, ob pogoju, da je bila delavcu z novo

pogodbo o zaposlitvi ponujena ustrezna zaposlitev. Ratio

citiranih določb je v tem, da se prepreči prenehanje delovnega

razmerja delovnemu invalidu, vendar pa ti ob zavrnitvi ponujene

ustrezne nove zaposlitve ne morejo uživati pravnega varstva, kar

naj bi izhajalo tudi iz mnenja Ministrstva za delo, družino in

socialne zadeve z dne 30.6.2003. Tožena stranka predlaga, da

pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni

zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo

razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. ZPP je pritožbeno sodišče

izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v

pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene

kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11.,

12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno

uporabo materialnega prava.

V zvezi s stališčem sodišča prve stopnje glede kršitve določbe 8.

čl. ZDR pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve

določb pravdnega postopka iz 14. tč. drugega odstavka 339. čl.

ZPP. Razlogi sodišča prve stopnje glede tega vprašanja so sicer

napačni, vendar to še vedno ne pomeni, da bi bili ti razlogi

nejasni ali pa med seboj v nasprotju.

Pač pa pritožba zaradi zmotne uporabe materialnega prava

utemeljeno izpodbija stališča sodišča prve stopnje glede kršitev

določb 91. čl. ZSDU in 8. čl. ZDR, vendar pa je odločitev sodišča

prve stopnje še vedno pravilna, saj ima tožnica status delovnega

invalida II. kategorije in ji zato v času do uveljavitve novega

zakona, ki bo urejal usposabljanje in zaposlovanje invalidov, iz

poslovnega razloga ni mogoče zakonito odpovedati pogodbe o

zaposlitvi.

Izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi tako ni nezakonita zgolj

zaradi tega, ker tožena stranka o nameravanem zmanjšanju števila

zaposlenih na delovnem mestu skladiščnika odpremljevalca ni

obvestila sveta delavcev in ni zahtevala skupnega posvetovanja v

smislu določb 91. čl. ZSDU. Ta namreč določa, da mora delodajalec

obveščati svet delavcev in zahtevati skupno posvetovanje glede

kadrovskih vprašanj. Res je sicer, da se za kadrovska vprašanja

na podlagi 94. čl. ZSDU štejejo sistemizacija delovnih mest in

zmanjšanje števila delavcev, vendar pa izpodbijane odpovedi

pogodbe o zaposlitvi, kot posledice odklonitve ponudbe nove

pogodbe o zaposlitvi, ni mogoče opredeliti kot kadrovsko

vprašanje, glede katerega bi bilo obvezno posvetovanje s svetom

delavcev. Sicer pa celo v primeru, če bi v resnici šlo za

vprašanje, o katerem bi tožena stranka morala obvestiti svet

delavcev in zahtevati skupno posvetovanje, opustitev obveščanja

in skupnega posvetovanja ne more povzročiti razveljavitve

odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj v primeru neusklajenih stališč

delodajalec ni vezan na stališča sveta delavcev.

Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je odpoved

pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker sklep kolegija tožene

stranke z dne 30.6.2003 o prenehanju potreb po delu skladiščnika

odpremljevalca predstavlja spremembo sistemizacije, torej splošni

akt, ki bi ga tožena stranka v skladu z 8. čl. ZDR pred sprejemom

morala posredovati v mnenje sindikatom. Prvi odstavek 8. čl. ZDR

namreč določa, da mora delodajalec predloge splošnih aktov, s

katerimi določa organizacijo dela ali obveznosti, ki jih morajo

delavci poznati zaradi izpolnjevanja pogodbenih in drugih

obveznosti, pred sprejemom posredovati v mnenje sindikatom pri

delodajalcu. Sklepa kolegija o prenehanju potrebe po delu ene

delavke pač ni mogoče šteti za splošni akt, s katerim delodajalec

določa organizacijo dela. Sicer pa akt o sistemizaciji lahko

spada med akte iz 8. čl. ZDR le, v kolikor gre za akt v smislu

drugega odstavka 20. čl. ZDR, s katerim se določijo pogoji za

opravljanje dela na posameznem delovnem mestu. Delavci morajo

poznati pogoje za opravljanje dela na posameznem delovnem mestu,

da bi lahko izpolnjevali pogodbene in druge obveznosti, zato je

delodajalec tak akt v resnici dolžan posredovati v mnenje

sindikatu, vendar pa v konkretnem primeru sklep kolegija tožene

stranke ne pomeni takšnega akta, saj se z njim ne določajo pogoji

za opravljanje dela na določenem delovnem mestu.

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka

morala pridobiti novo mnenje invalidske komisije o primernosti

delovnega mesta pripravljalca polizdelkov in dodelovalca

jermenov, ker tožnica zadnji dve leti in pol ni opravljala tega

dela. Sicer pa je invalidska komisija ne le v letu 1991, temveč

tudi v letu 2003 ugotovila, da je tožnica sposobna za delo

vizualne kontrole sinhronih, rezanih in specialnih jermenov.

Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da delovno mesto

pripravljalca polizdelkov in dodelovalca jermenov ni ustrezno,

ker opis delovnega mesta v predlogu pogodbe o zaposlitvi vsebuje

tudi navedbo ostalih kratkotrajnih nalog glede na potrebe

poslovnega procesa. S kratkim opisom dela v pogodbi o zaposlitvi

ni mogoče taksativno našteti prav vseh drobnih opravil, ki jih

mora delavec tudi opraviti, obenem pa mora biti ta opis takšen,

da omogoča potrebno fleksibilnost. V vsakem primeru pa je

delodalec tudi pri odrejanju ostalih kratkotrajnih nalog dolžan

upoštevati omejitve, ki jih ima delovni invalid.

Pritožba se večkrat sklicuje na dopis ministrstva z dne

30.6.2003, vendar tega dopisa v spisu ni, zato teh pritožbenih

navedb sploh ni mogoče preveriti.

Pač pa pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve

stopnje, da tožena stranka z novo pogodbo o zaposlitvi tožnici ni

ponudila ustrezne zaposlitve. V skladu s tretjim odstavkom 90.

čl. ZDR je namreč ustrezna tista zaposlitev, za katero se zahteva

enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za

opravljanje dela na prejšnjem delovnem mestu, za katero je imel

delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Ob ugotovitvi, da se je

na prejšnjem delovnem mestu, to pa je delovno mesto, na katerem

se tožnici odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, zahtevala IV. stopnja

izobrazbe, je z novo pogodbo o zaposlitvi ponujeno delovno mesto

pripravljalca polizdelkov in dodelovalca jermenov očitno

neustrezno, saj se zanj zahteva III. stopnja strokovne izobrazbe.

Pri tem ni pomembno, da je tožnica pred razporeditvijo na delovno

mesto skladiščnika - odpremljevalca opravljala delo, ki se ji

ponuja z novo pogodbo o zaposlitvi. Ustreznost ponujene

zaposlitve se presoja zgolj glede na zahtevano izobrazbo za

delovno mesto, ki ga delavec zaseda v trenutku odpovedi pogodbe o

zaposlitvi z istočasno ponudbo sklenitve nove pogodbe.

Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je tožbeni

zahtevek tožnice utemeljen glede na relativno varstvo delovnega

invalida pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, kakor ga določa

ZDR. Prvi odstavek 116. čl. ZDR namreč določa, da delodajalec ne

sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi delovnemu invalidu zaradi

ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije ali iz

poslovnega razloga, razen če mu ni možno zagotoviti drugega

ustreznega dela ali dela s skrajšanim delovnim časom v skladu s

predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Navedeno

pomeni, da je v tem sporu potrebno upoštevati tudi določbe 102.

do 105. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju

(ZPIZ UPB1 - Ur. l. RS št. 26/03), ki urejajo odpoved pogodbe o

zaposlitvi delavnemu invalidu zaradi invalidnosti ali operativnih

razlogov. Vendar je novela ZPIZ-1C, ki je začela veljati

1.1.2002, določila nov prehodni sistem uveljavljanja pravic iz

invalidskega zavarovanja, zaradi česar se določbe 102. do 105.

čl. ZPIZ-1-UPB1, ki urejajo odpoved pogodbe o zaposlitvi

delovnemu invalidu zaradi invalidnosti ali poslovnih razlogov,

niso začele uporabljati 1.1.2003, tako kot ostale določbe o

pravicah iz invalidskega zavarovanja, temveč se bodo uporabljale

šele z uveljavitvijo novega zakona, ki bo uredil usposabljanje in

zaposlovanje invalidov. Uporaba določb 102. do 105. čl.

ZPIZ-1-UPB1 je bila predvidena najpozneje s 1.1.2004, vendar je s

kasnejšo novelo tega zakona (Ur. l. RS št. 135/2003) ta datum bil

nadomeščen s 1.1.2005. V spornem obdobju pa prav tako še nista

veljali določbi 39. in 40. čl. Zakona o zaposlitveni

rehabilitaciji in zaposlovanja invalidov (ZZRZI - Ur. l. RS

63/04), ki sta urejali vprašanja redne odpovedi pogodbe o

zaposlitvi invalidov in način zagotovitve drugega ustreznega

dela. Navedeno pomeni, da v spornem obdobju tožena stranka

tožnici kot delovni invalidki II. kategorije sploh ni mogla

zakonito odpovedati pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar je sodišče

prve stopnje utemeljeno v celoti ugodilo tožničinemu zahtevku.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi

niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni

dolžnosti, zato je na podlagi 353. čl. ZPP pritožbo zavrnilo in

potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ne

le zato, ker s pritožbo ni uspela, temveč tudi glede na določbo

prvega odstavka 22. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih

(ZDSS - Ur. l. RS št. 19/94) o tem, da v sporih o prenehanju

delovnega razmerja delodajalec trpi svoje stroške postopka, ne

glede na izid postopka.