Appeal dismissed; employer paid overtime at 150% without valid agreement for higher rate.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve

stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Delavec je v skladu z določbo 2. odstavka 128. člena ZDR upravičen do

plačila za opravljene nadure v višini, kot je določena v 62. členu

panožne kolektivne pogodbo (SKEI) v višini 150% urne postavke, saj ni

dokazano, da bi bil po izrecnem pooblastilu direktorja kot zakonitega

zatopnika tožene stranke sklenjen dogovor o višjem dodatku za delo

preko polnega delovnega časa.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska

47.669,00 SIT iz naslova neizplačanih nadur, skupaj z zakonskimi

zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 12.6.2004 dalje do plačila (1.

točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki

povrniti stroške postopka v višini 23.534,60 SIT skupaj z zakonitimi

zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodne odločbe do plačila (2.

točka izreka sodbe).

Tožnik je vložil pravočasno pritožbo zaradi zmotne in nepopolne

ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava

po določilih, kot je navedel 353. člen Zakona o pravdnem postopku

(pravilno: 338. člen ZPP) in predlagal, da pritožbeno sodišče

izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikovi pritožbi stroškovno

ugodi in v celoti tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da

izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje

v ponovno sojenje. Navajal je, da sodišče prve stopnje ni izvedlo

dokaza z zaslišanjem priče S. K., s katerim bi se lahko

sprejela ali ovrgla trditev tožeče stranke glede ustnega dogovora

o izplačilu nadur v znesku 10 EUR. Priča K. je bil namreč

vodja in odgovoren za projekte del v tujini in se je torej lahko

dogovarjal in dejansko dogovoril o višini plačila za nadure. Tudi

ostali delavci, ki so bili osebno prisotni ob priliki ustnega

dogovora, niso bili zaslišani, čeprav so bili izrecno predlagani,

da se zaslišijo in po potrebi soočijo s toženo stranko. Tožnik je

priglasil tudi pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preiskusilo izpodbijano sodbo sodišča prve

stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na

pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve

pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o

pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004). Na

podlagi navedenega preiskusa je ugotovilo, da je sodišče prve

stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno

dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, ter da v

postopku ni zagrešilo zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev

pravil postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni

dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi navedlo pravilno

pravno podlago in sicer določilo 128. člena Zakona o delovnih

razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 - ZDR), ki določa, da delavcu

pripadajo dodatki za delo v posebnih pogojih dela, ki izhajajo iz

razporeditve delovnega časa in sicer med ostalim tudi za delo

preko polnega delovnega časa. Drugi odst. istega člena določa, da

se višina dodatkov določi s kolektivno pogodbo na ravni

dejavnosti, 4. odst. istega člena pa, da se dodatki obračunavajo

le za čas, ko je delavec delal v pogojih, zaradi katerih mu

dodatek pripada. Tako je minimum vrednosti posamezne nadure, ki

jo je bila tožena stranka dolžna izplačati tožniku, določen v

Kolektivni pogodbi za dejavnost kovinskih materialov in livarn

ter za kovinsko in elektroindustrijo Slovenije (Ur. l. RS, št.

37/96 - KP), ki v 62. členu predpisuje dodatke za delo v delovnem

času, ki je manj ugoden, in sicer najmanj v višini odstotkov od

osnovne plače oziroma urne postavke za delo preko polnega

delovnega časa v višini 50 %.

Ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru, da bi moralo sodišče prve

stopnje zaslišati pričo S. K. in druge predlagane priče

in jih po potrebi tudi soočiti. Po oceni pritožbenega sodišča je

sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka

tožniku izplačala nadure v višini 150 % urne postavke, plačani pa

so bili tudi vsi davki in prispevki, ki se plačujejo od nadur. Ob

tem je glede na podani pritožbeno ugovor, po oceni pritožbenega

sodišča potrebno poudariti, da je tožnik opravil le 72 nadur,

direktor pa je odobril plačilo 132 nadur, kar pomeni, da je

tožena stranka tožniku priznala več nadur od dejansko

opravljenih.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka

tožniku plačala nadure dne 11.6.2004 sicer z zamudo, vendar je

tožniku plačala denarni znesek 118.000,00 SIT, ki pa predstavlja

višje plačilo od tistega, kar je bila dolžna plačati za

opravljenih 72 ur dejanskega dela preko polnega delovnega časa,

skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.4.2003 pa do

izvršenega plačila dne 11.6.2004. Tožena stranka je tožniku

plačala več kot je bila dolžna, pri tem upoštevaje tudi izplačane

zakonite zamudne obresti od dneva zapadlosti pa do dejanskega

plačila, obračunane tako po linearni metodi, kot po konformni

metodi obračuna obresti.

Zaslišani direktor tožene stranke - zakoniti zastopnik M. B. je

izpovedal, da ni vedel za nikakršen dogovor tožnika in ostalih

delavcev s S. K. glede vrednosti ure za delo v tujini. Pojasnil je,

da je bilo možno le izplačilo v skladu s KP in ustaljenim načinom

izplačil, povedal pa je tudi, da S. K. ni imel nikakršnih kompetenc

oz. pooblastil za sklepanje kakršnihkoli dogovorov glede izplačil.

Zato tudi njegovo zaslišanje ne bi moglo vplivati na rešitev spora v

korist tožnika. Sodišče prve stopnje je tako pravilno izvedlo dokazni

postopek skladno z določili 287. člena ZPP in predlagane dokaze, za

katere je ocenilo, da niso pomembni za odločitev kot nepotrebne

zavrnilo. Sodišče je v postopku dolžno ugotavljati le odločilna

relevantna dejstva, da se ugotovi sporno dejansko stanje in sporno

pravno razmerje, ki je pomembno za odločitev, kot to določa 285. člen

ZPP, ki ureja načelo materialnega procesnega vodstva.

Sodišče si mora tudi v skladu z načelom procesne ekonomije, kot

to določa 11. člen ZPP, prizadevati, da se opravi postopek brez

zavlačevanja in s čim manjšimi stroški. Tako je bistveno za

rešitev predmetnega spora bilo le, ali je tožena stranka

izplačala tožniku nadure v skladu s KP oziroma na podlagi

drugačnega dogovora po izrecnih pooblastilih direktorja, kot

zakonitega zastopnika. Ker predlagana priča S. K. ni imel

nikakršnih pooblastil za dogovarjanje o višini izplačila nadur,

je bilo njegovo zaslišanje nepotrebno, prav tako tudi zaslišanje

še drugih predlaganih prič.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot

neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, za

kar je imelo pravno podlago v 353. členu ZPP.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene

stroške postopka. Odločitev o stroških pritožbenega postopka

temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP.