Appeal dismissed; termination of employment contract requires direct court action within 30 days, excluding general breach claims.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Za ugotovitev nezakonitosti odpovedi PZ je v 3. odstavku 204. člena

ZDR predvideno direktno sodno varstvo. To je specialna določba, ki v

primeru odpovedi PZ izključuje uporabo 1. in 2. odstavka 204. člena

ZDR. V primeru odpovedi PZ ne gre več za neizpoljevanje oz. kršitev

pravic iz delovnega razmerja, ampak za prenehanje PZ, ki ima za

posledico, da delavec ni več v delovnem razmerju. V takem primeru je

predvideno direktno sodno varsto v prekluzivnem roku 30 dni od dneva

vročitve odpovedi PZ oz. od dneva, ko je zvedel za kršitev. Zato je

zmotno stališče, da v primeru odpovedi PZ delavec lahko izbira med

postopkom po 1. in 3. odstavku 204. člena ZDR. To velja tudi za

primer, ko delodajalec delavca odjavi iz delovnega razmerja oz. mu

zaključi delovno knjižico, ne da bi podal pisno redno ali izredno

odpoved PZ.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo in

sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper zgoraj navedeni sklep se v odprtem pritožbenem roku pritožuje

tožeča stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb

pravdnega postopka po 1. točki 1. odstavka 338. člena Zakona o

pravdnem postopku in napačne uporabe materialnega prava po 3. točki

1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku in predlaga, da

pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep sodišča prve

stopnje razveljavi. Navaja, da je 26.11.2004 poslala poziv toženi

stranki na ponovno vzpostavitev delovnega razmerja, na podlagi 1.

odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih, ki določa, da ima

delavec pravico pisno zahtevati, če meni, da delodajalec ne

izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja ali krši katero od

njegovih pravic iz delovnega razmerja, da delodajalec kršitev odpravi

oziroma, da svojo obveznost izpolni. Tožena stranka je poziv prejela

3.12.2004 in se je rok 8-ih delovnih dni iztekel 15.1.2005, in je rok

za vložitev tožbe na sodišču začel teči 16.1.2005. Tožeča stranka je

tožbo vložila na sodišče dne 14.1.2005, torej še v okviru 30-dnevnega

zakonskega roka. Tožena stranka je potem, ko je 3.12.2005 prejela

poziv na ponovno vzpostavitev delovnega razmerja, tožnika poklicala

in se z njim dogovarjala o ponovni zaposlitvi, zaradi česar je bila

tožeča stranka v dobri veri, da bo tožena stranka izvensodno rešila

nezakonito prenehanje pogodbe o zaposlitvi.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka

pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev. Meni, da je

zmotno stališče tožeče stranke, da si je lahko z zahtevo za

odpravo kršitev iz 1. odstavka 204. člena Zakona o delovnih

razmerjih podaljšala rok za vložitev tožbe iz 3. odstavka 204.

člena Zakona o delovnih razmerjih. Določba 3. odstavka 204. člena

Zakona o delovnih razmerjih je lex specialis v razmerju do

določbe 1. odstavka istega člena. Če bi stališče tožeče stranke

vzdržalo, bi določba 3. odstavka 204. člena zgubila vsak smisel,

kajti za vložitev zahteve iz 1. odstavka 204. člena ni določen

nikakršen rok, tako bi lahko bivši delavec vložil zahtevo iz 1.

odstavka 204. člena tudi več mesecev ali celo let po domnevno

nezakonitem prenehanju delovnega razmerja.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve

stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na

pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve

pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o

pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) v zvezi s

366. členom ZPP. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je

sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na

ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo

ter da ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, ki jih

očita pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni

dolžnosti, ko preizkuša odločitev sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbe 204. člena

Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002), ki

ureja uveljavljanje pravic pri delodajalcu in sodno varstvo. Za

ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je

predvideno direktno sodno varstvo v 3. odstavku 204. člena v roku

30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je delavec zvedel

za kršitev pravice. Gre za specialno določbo, ki izključuje

uporabo določb 1. in 2. odstavka 204. člena, ki določa

uveljavljanje pravic v primeru, če delavec meni, da delodajalec

ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja ali krši katero od

njegovih pravic iz delovnega razmerja. V primeru odpovedi pogodbe

o zaposlitvi oziroma prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi

ne gre več za neizpolnjevanje oziroma kršitev pravic iz delovnega

razmerja, temveč za prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi,

ki ima za posledico, da delavec ni več v delovnem razmerju. Za

take primere je zakonodajalec predvidel direktno sodno varstvo in

prekluzivni rok 30 dni za vložitev tožbe pred pristojnim

sodiščem.

Da je navedeno tolmačenje določb 204. člena ZDR pravilno izhaja

tudi iz dejstva, da začetek uveljavljanja pravic po 1. odstavku

204. člena ni vezan na noben rok. V 1. odstavku je urejeno

varstvo glede kršitev pravic delavca oziroma neizpolnjevanje

pogodbenih obveznosti v času veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, ne

pa varstvo pravic ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma drugih

načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Navedena

ureditev je skladna tudi z določbami 8. člena Konvencije

mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega

razmerja na pobudo delodajalca, ki določa, da ima delavec, ki

meni, da mu je delovno razmerje neupravičeno prenehalo, pravico

pritožiti se zoper prenehanje delovnega razmerja pri

nepristranskem organu, kot je sodišče (1. točka). Šteje se, da

delavec ne bo uveljavljal svoje pravice do pritožbe zoper

prenehanje delovnega razmerja, če je ni uveljavil v določenem

roku po prenehanju delovnega razmerja (3. točka).

Tako je zmotno stališče tožeče stranke, da delavec lahko v

primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi izbira med postopkom po 1.

in 2. odstavku 204. člena in postopkom po 3. odstavku 204. člena

ZDR. V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma drugih

načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi je namreč v

3. odstavku 204. člena predpisan poseben postopek direktnega

sodnega varstva v roku 30 dni, ki je za delavca obvezujoč. Tako

mora delavec v vsakem primeru uveljavljati sodno varstvo v roku

30 dni od vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma od

dneva, ko je za kršitev svoje pravice izvedel. V postopku pred

sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da je tožnik za

prenehanje delovnega razmerja zvedel najkasnje 26.11.2004, ko je

z dopisom pozval toženo stranko na ponovno vzpostavitev delovnega

razmerja. Tožbo je vložil dne 14.1.2005, to je po poteku

30-dnevnega roka iz 3. odstavka 204. člena ZDR, zato je sodišče

prve stopnje pravilno, v skladu z določbo 1. odstavka 274. člena

ZPP, tožbo zavrglo kot prepozno.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot

neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Sklenilo je, da tožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega

postopka iz razloga, ker s pritožbo ni uspel.