Employment contract termination by employer within 15 days of employee's defense is allowed.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije sam svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Izredno je mogoče odpovedati pogodbo o zaposlitvi po 2. alineji 1.

odstavka 111. člena ZDR v 15 dneh od dneva seznanitve z razlogi za

odpoved (2. odstavek 110. člena ZDR). Ta dikcija je nekoliko drugačna

od prejšnje, ko je bilo mogoče uvesti in voditi disciplinski postopek

(tega sta delno nadomestili redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz

krivdnega razloga in izredna odpoved) v določenem roku od dneva, ko

se je izvedelo za kršitev in storilca, torej preden je bil ugotovljen

subjektivni odnos storilca do kršitve. Po novem ZDR pa je izredna

odpoved, zlasti iz razloga po 2. alineji 1. odstavka 111 člena ZDR

(če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene

ali druge obveznosti iz delovnega razmerja) možna šele, ko se ugotovi

tudi delavčev subjektivni odnos do kršitve - tedaj šele delodajalec

oceni, ali so pogoji za izredno odpoved izpolnjeni ali ne. Zato pri

navedenem razlogu za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi 15-dnevni

rok za podajo odpovedi začne teči od tega trenutka dalje.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo stroškovno zavrnilo

zahtevek, s katerim je tožnik zahteval razveljavitev izredne odpovedi

pogodbe o zaposlitvi z dne 31.7.2003 in ugotovitev, da pogodba o

zaposlitvi ni prenehala veljati, da še vedno velja ter da mu je

tožena stranka dolžna priznati vse pravice, kot da bi delal, zlasti

plačo.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki navaja, da 15-dnevni rok za

izredno odpoved ne more začeti teči šele z zagovorom delavca, saj bi

to pomenilo, da lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi

kadarkoli znotraj 6 mesečnega objektivnega roka, ne glede na to, kdaj

je izvedel za kršitev pogodbene ali druge obveznosti. Dejstvo je, da

tožena stranka na zagovoru tožnika ni izvedela nič novega, na podlagi

česar bi lahko odločila, da je kršil pogodbo o zaposlitvi. Nasprotno,

tožnik je povedal, da ni prodajal koles mimo pravil. Svojih koles v

trgovini ni prodajal, saj jih je že posredoval naprej. Priči K. S. N.

in G. P. pa nista verodostojni oz. priča G. P. ni potrdil, da je

tožnik skušal prodati kolo, ki ni bilo last tožene stranke K. S. N..

Pritožba vztraja, da je K. S. N. zaradi užaljenosti, ker kolesa ni

dobila po znižani ceni ali pa zaradi drugih osebnih razlogov sprožila

zaplet. Hotela je kolo, ki je bilo v akciji, vendar koles ni bilo več

na voljo; tudi če bi bilo vse res, kar se tožniku očita, namreč, da

bi po višji ceni prodal priči kolo, ki je bilo predhodno že prodano

po nižji ceni, ne bi oškodoval tožene stranke - kupec bi bil

zadovoljen, ker bi želeno blago dobil, delodajalec pa, ker bi blago

prodal. Meni pa tudi, da je normalno, če se zaposleni ukvarjajo s

preprodajo blaga, ki ga v neomejenih količinah lahko kupijo po nižjih

cenah. Z nudenjem popustov jih delodajalec k temu naravnost

vzpodbuja. Tožena stranka naj zato raje razmisli o svoji poslovni

politiki. Končno pritožba tudi poudarja, da zaradi enega dogodka, če

bi se res zgodil, še niso podane okoliščine, ki utemeljujejo izredno

odpoved pogodbe o zaposlitvi. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in

ugoditev zahtevku ter priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba sicer ne navaja izrecno, iz katerih pritožbenih razlogov

izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, iz vsebine pritožbe pa

izhaja, da iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in

zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeno sodišče jo je

preizkusilo v mejah navedenih razlogov, pri čemer je tudi po

uradni dolžnosti pazilo na pravilno uporabo materianega prava,

poleg tega pa še na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst.

350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99,

96/2002, 2/2004).

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov, ki jih je v

sodbi nazorno in dosledno povzelo ter ocenilo, prišlo do

zaključka, da je tožnik naklepno oz. iz malomarnosti huje kršil

pogodbeno obveznost, ker je eni od strank poskušal prodati kolo,

ki je bilo že prodano po akcijski ceni 29.900,00 SIT za ceno

35.900,00 SIT in sicer brez izstavitve računa. Tako ravnanje

materialno in moralno škoduje interesom delodajalca, zato je

štelo, da so pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi

podani.

Pritožbeno sodišče se z dokazno oceno sodišča prve stopnje v celoti

strinja. Tožena stranka je izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi

tožniku na podlagi 2. alineje 1. odstavka 111. člena Zakona o

delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 42/2002). Po tej določbi se

delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če naklepoma ali iz hude

malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega

razmerja. Odločitev sodišča prve stopnje je oprta na prepričljivi

izpovedi prič K. S. N. in G. P., ki tudi po oceni pritožbenega

sodišča nimata nobenega interesa načrtno škodovati tožniku, prva z

lažnim prikazovanjem dejanskih dogodkov, drugi pa zaradi domnevne

bojazni pred izgubo zaposlitve. Iz obeh izpovedi izhaja, da je tožnik

skušal K. S. N. prodati kolo za 35.900,00 SIT in brez ustreznega

računa; kolo je sicer v akciji stalo 29.900,00 SIT in je bilo za

toliko tudi prodano.

Pritožbena navedba, da priči P. ni verjeti, je neutemeljena. Priča je

bil opozorjen na dolžnost govoriti resnico in na posledice krive

izpovedbe, njegova izpoved pa se tudi sklada z izpovedjo in pisno

izjavo S.. Zlasti je pomembna skladna izpoved o tem, da je tožnik med

razgovorom s S. po mobilnem telefonu poklical prijatelja in ga

vprašal, če ima še kakšno kolo. Obe priči sta izjavili enako, medtem

ko je tožnik zatrjeval, da je telefonski klic le insceniral (klical

naj bi v drugo trgovino), da bi pomiril stranko. Priča P. je povedal,

da po tem ni več slišal pogovora med tožnikom in S., ker je odšel

nazaj v trgovino. Izpoved, da je res, kar je napisano v izjavi S. in

nadaljnja, da ni slišal razgovora o plačilu, ne pomeni nikakršnega

neskladja in ne kaže na pričino neverodostojnost. Njegova potrditev

resničnosti pisne izjave S. se nanaša na del dogodkov, ki jim je bil

priča. Prav tako ni utemeljena pritožbena navedba o neverodostojnosti

priče S.. Nemogoče je, da bi si zgolj iz užaljenosti, ker ni dobila

kolesa po akcijski ceni vse izmislila samo zato, da bi se maščevala

tožniku, ki ga je po vsej verjetnosti videla prvič v življenju. V

njeni izpovedi je toliko detajlov, da bi jih bilo mogoče pripisati le

skrbno načrtovani in v naprej pripravljeni zaroti (za katero pa

motiva ni), če ne bi bili resnični, npr.: o prijatelju, ki bi lahko

imel še kakšno kolo (kako je priča vedela za tega prijatelja, če ji

ga tožnik ni omenil in naj bi domnevno klical le v drugo trgovino), o

zapletu s plačilom s kartico, o nakupu tlačilke, o dvigu denarja na

bankomatu, o računu, na katerem so bili poleg kolesa še drugi artikli

itd.. Skratka, dogodek je opisala S. tako prepričljivo, da v njeno

verodostojnost sodišče prve stopnje utemeljeno ni podvomilo.

Pritožbeno sodišče soglaša s tem, da je tožnik, ko je stranki

nameraval prodati kolo, ki je predhodno že bilo prodano in to za

višjo ceno, kot pa je bila dejanska akcijska cena, kršil

pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kar

predstavlja odpovedni razlog iz 2. alineje 1. odstavka 111. člena

ZDR. V 35. členu ZDR je določeno, da se je delavec dolžan

vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja

pri delodajalcu, materialno in moralno škodujejo ali bi lahko

škodovala poslovnim interesom delodajalca, predvsem pa je njegova

temeljna dolžnost, da svoje delo vestno in pošteno opravlja.

Tožnik je v trgovini delodajalca skušal stranki prodati že

prodano kolo in po višji ceni, kot je bila dejanska akcijska

cena, povrhu vsega pa še brez ustreznega računa. Ni tudi dvoma,

da je dejanje storil naklepno. Tudi če stranka sama ne bi

reagirala (v tem primeru pa je), tako ravnanje pomeni za

delodajalca moralno škodo in predstavlja nevarnost za nastanek

škode pri njegovih poslovnih interesih. Vsak prodajalec lahko

prodaja le blago, ki je v trgovini na voljo in po ceni, ki je za

to blago določeno. Ob tem pa je dolžan kupcu izdati ustrezen

račun. Tožena stranka se je ob kršitvi navedenih prodajalčevih

obveznosti utemeljeno odločila za izredno odpoved pogodbe o

zaposlitvi. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo tožene

stranke, ki ji pritrjuje tudi sodišče prve stopnje, da je

tožnikovo ravnanje spravilo v nevarnost njen ugled, zarad česar

je med njima porušeno zaupanje. Upoštevaje 1. odstavek 110. člena

ZDR je zato odločitev, da ni več mogoče nadaljevati delovnega

razmerja do izteka odpovednega roka, utemeljena.

Pritožbena navedba, da je tožena stranka zamudila 15-dnevni

subjektivni rok za izredno odpoved in da ta rok ne more začeti

teči šele po podanem zagovoru, je neutemeljena. Izredno je mogoče

odpovedati pogodbo o zaposlitvi v 15 dneh od dneva seznanitve z

razlogi za odpoved (2. odstavek 110. člena ZDR). Ta dikcija je

nekoliko drugačna od prejšnje, ko je bilo mogoče uvesti in voditi

disciplinski postopek (tega sta delno nadomestili redna odpoved

pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga in izredna odpoved) v

določenem roku od dneva, ko se je izvedelo za kršitev in

storilca, torej preden je bil ugotovljen subjektivni odnos

storilca do kršitve. Po novem ZDR pa je izredna odpoved iz

razloga po 2. alineji 1. odstavka 111. člena možna šele, ko se

ugotovi tudi delavčev subjektivni odnos do kršitve - tedaj šele

delodajalec oceni, ali so pogoji za izredno odpoved izpolnjeni

ali ne. Zato zakon tudi predpisuje, da mora delavcu omogočiti

zagovor, to pa dejansko lahko stori kadarkoli v okviru

šestmesečnega objektivnega roka. Zavzemanje pritožbe za to, da je

treba izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi kar najhitreje,

takoj, ko delodajalec izve za kršitev pogodbe o zaposlitvi, bi

privedlo do tega, da bi bila odpoved podana, ne da bi imel

delavec možnost svoje ravnanje pojasniti in opravičiti, torej

izkazati, da ni kriv. Krivda (naklep ali malomarnost) pa je prav

v primeru iz 2. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR bistvena

sestavina odpovednega razloga - če se o krivdi delodajalec ne

prepriča, potem z odpovednim razlogom ni seznanjen. Ni tudi res,

da tožena stranka na tožnikovem zagovoru ni izvedela ničesar

novega. To bi držalo, če bi tožnik priznal vse, kar je zapisala v

prijavi S. V resnici pa je tožnik dejanje zanikal, torej

je v zagovoru povedal nekaj povsem drugega, kot se je zatrjevalo

do tedaj. Šele po zagovoru je tožena stranka lahko ocenila vse

dokaze, jih pretehtala in se odločila, da tožniku ne bo verjela

(lahko pa bi bilo tudi obratno). Šele s tožnikovim zagovorom se

je tožena stranka seznanila z vsemi okoliščinami spornega

dogodka, torej z razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Zato subjektivnega 15 dnevnega roka iz 2. odstavka 110. člena ZDR

ni prekoračila.

Iz navedenega izhaja, da niso podani razlogi, navedeni v pritožbi

in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni

dolžnosti. Ker je pritožba neutemljena, jo je pritožbeno sodišče

zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato pritožbene stroške na podlagi

154. člena ZPP v povezavi s 165. členom ZPP krije sam.