Appeal dismissed; employer validly changed annual leave criteria without collective agreement or general act.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve

stopnje.

[JEDRO]

Udeleženka ni imela splošnega akta ali podjetniške kolektivne

pogodbe, kjer bi bili določeni kriteriji za odmero letnega dopusta

zaposlenim. Letni dopust je odmerjala na podlagi "seznama

kriterijev", ki je bil izdelan v rokopisu in v letu 2003 podaljšan za

eno leto s soglasjem sveta delavcev in sindikata in z upoštevanjem

sprememb, ki jih je prinesel novi ZDR. "Seznama kriterijev" ni mogoče

šteti za podjetniško kolektivno pogodbo ali za splošni akt

delodajalca. Zato določba 27. člena KP dejavnosti, po kateri

delodajalci ne smejo spreminjati kriterijev za določanje letnega

dopusta, ne pride v poštev. Glede na razlago komisije za razlago KP,

se ne smejo spremeniti kriteriji, ki so določeni v podjetniških

kolektivnih pogodbah ali splošnih aktih, teh pa udeleženka ni imela,

zato je bila sprememba kriterijev za odmero letnega dopusta zakonita.

Novi ZDR je v 160. členu določil, da se daljše trajanje dopusta od

tistega, ki je določeno v 159. členu ZDR, lahko določi s kolektivno

pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi. Kljub tej določbi daljše trajanje

letnega dopusta od zakonsko določenega, v KP dejavnosti stranke niso

določilne. Z aneksom h KP so le prepovedale delodajalcem spreminjanje

kriterijev za odmero dopusta, določenih v splošnih aktih in

podjetniških kolektivnih pogodbah. Po 232. členu ZDR določbe splošnih

aktov delodajalca, ki urejajo vprašanja, ki se v skladu s tem zakonom

dogovarjajo v kolektivnih pogodbah, prenehajo veljati v roku devetih

mesecev od dneva uveljavitve tega zakona, torej s 30.9.2003. Te

zakonske določbe s kolektivno pogodbo oz. njenim aneksom ni mogoče

izničiti. Tudi če bi pri udeleženki veljal naknadno predloženi

Pravilnik o delovnih razmerjih, bi s 30.9.2003 prenehal veljati.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo predlog

sindikata v kolektivnem delovnem sporu, naj se ugotovi, da je

nasprotna udeleženka kršila določbe Kolektivne pogodbe za

tekstilne, oblačilne, usnjarske in usnjarsko - predelovalne

dejavnosti (KP dejavnosti, Ur.l. RS št. 5/98, 114/2003) in da je

nasprotna udeleženka dolžna izdelati čistopis lestvice za izračun

letnega dopusta, ki je veljala pred njeno enostransko odločitvijo

ter ob upoštevanju kriterijev, določenih v Zakonu o delovnih

razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 42/2002) izdati nove odločbe o

odmeri dopusta.

Zoper sodbo se pritožuje predlagatelj, ki uveljavlja vse tri

pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem

postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da

udeleženka glede na 27. člen KP dejavnosti ne bi smela

spreminjati kriterijev za odmero letnega dopusta. Tudi če ni bilo

posebnega akta, ki bi določal kriterije in bi dejansko veljal

seznam kriterijev, bi bilo le-tega treba šteti za splošni akt. Že

to, da udeleženka kriterijev ni določila v formalnem splošnem

aktu, predstavlja kršitev KP. V pritožbi pa predlagatelj

uveljavlja kot novo dejstvo, za katerega med postopkom pred

sodiščem prve stopnje še ni vedel, obstoj splošnega akta, v

katerem so določeni kriteriji za odmero dopusta. Pravilnik o

delovnih razmerjih naj bi bil sprejet v letu 1993, ko se je firma

udeleženke glasila še Mercator Kopitarna Sevnica, d.o.o.;

zaslišane priče naj bi to dejstvo zamolčale. Kriteriji, kot jih

določa pravilnik, so enaki, kot kriteriji s seznama, ki se je v

preteklih letih uporabljal kot osnova za odmero letnih dopustov

zaposlenih pri udeleženki. Glede na to, da se je sodišče prve

stopnje postavilo na stališče, da bi se kriteriji ne smeli

spreminjati le, če bi bili določeni v splošnem aktu ali

kolektivni pogodbi, pritožba meni, da novo odkritje njen predlog

utemeljuje. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev

predlogu oz. podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču

prve stopnje v novo sojenje.

Udeleženka v odgovoru na pritožbo navaja, da skupščina njenega

pravnega prednika pravilnika, na katerega se sklicuje

predlagatelj, nikoli ni veljavno sprejela, saj ni bila organ, ki

bi bil za to pristojen. V času, ko naj bi bil pravilnik sprejet,

je za udeleženko oz. njeno pravno prednico kot podjetje v mešani

lastnini veljal še Zakon o podjetjih (ZP, Ur.l. SFRJ št. 77/88 -

61/90), ta pa za podjetja v mešani lastnini ni predvideval

skupščine, kar pomeni, da bi pravilnik lahko veljavno sprejel le

delavski svet. Po preoblikovanju v delniško družbo se je

udeleženka odločila, da pravilnika o delovnih razmerjih ne

potrebuje in ga tudi nikoli ni sprejela. Predlaga zavrnitev

pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah

pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na

bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP in na

pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče

prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, dejansko stanje

popolno ugotovilo in bistvenih kršitev določb postopka ni

zagrešilo.

Zmotno je stališče pritožbe, da "odkritje" Pravilnika o delovnih

razmerjih predstavlja nov dokaz, za katerega je izvedela šele po

zaključku glavne obravnave in bi se zato v pritožbenem postopku

moral upoštevati. Pravilnik ni dokaz, ampak je materialno pravo,

za katerega se domneva, da ga stranke poznajo. Obstoj kriterijev

v pravilniku pa je novo dejstvo, ki ga je mogoče v pritožbenem

postopku po 337. členu ZPP upoštevati le, če se izkaže, da ga

stranka brez svoje krivde ni mogla navajati do prvega naroka za

glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave pod pogoji iz 2.

odstavka 286. člena ZPP. Tega predlagatelj ni izkazal, saj bolj

kot trditev, da so priče zamolčale obstoj pravilnika čudi

dejstvo, da za pravilnik o delovnih razmerjih, ki je osnovni akt

o pravicah, obveznostih in odgovornostih delavcev ne ve sindikat

kot predstavnik delavcev pri uveljavljanju njihovih pravic.

Najmanj, kar bi se od sindikata pričakovalo je to, da je na

tekočem s poznavanjem veljavnih aktov delodajalca, pri katerem je

organiziran. V nasprotnem primeru svoje vloge delavskega

zaščitnika sploh ne more izvajati. Udeleženka v odgovoru na tožbo

utemeljeno opozarja tudi na to, da predloženi akt ni podpisan in

da ni izkazano, ali je veljavno sprejet. Zato ga v tem postopku

ni mogoče upoštevati.

Ne glede na to pa je potrebno poudariti, da je imel predlagatelj

vse možnosti v okviru svojih pooblastil doseči po uveljavitvi ZDR

ureditev posameznih vprašanj, ki se tičejo pravic delavcev, v

kolektivni pogodbi (bodisi dejavnosti ali podjetniški). To

posebej še velja za tiste pravice, ki se po napotilu zakona

uredijo v kolektivnih pogodbah, med te pa sodijo tudi pravice v

zvezi z letnim dopustom.

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da udeleženka ni imela splošnega

akta ali podjetniške kolektivne pogodbe, kjer bi bili določeni

kriteriji za odmero letnega dopusta zaposlenim. Letni dopust je

odmerjala na podlagi "seznama kriterijev", ki je bil izdelan v

rokopisu in v letu 2003 za eno leto s soglasjem sveta delavcev in

sindikata z upoštevanjem sprememb, ki jih je prinesel novi ZDR,

tudi delno spremenjen. Nadalje iz izpodbijane sodbe izhaja, da je

direktor udeleženke za leto 2004 sprejel nov "seznam kriterijev"

za odmero dopusta.

Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da "seznama kriterijev"

ni mogoče šteti za podjetniško kolektivno pogodbo ali za splošni

akt, zato določba 27. člena KP dejavnosti ne pride v poštev. Po

citirani določbi namreč delodajalci ne smejo spreminjati

kriterijev za določanje letnega dopusta. Glede na razlago, ki jo

je sprejela komisija za razlago KP, namreč da se ne smejo

spremeniti kriteriji, ki so določeni v podjetniških kolektivnih

pogodbah ali splošnih aktih, teh pa udeleženka ni imela, je

štelo, da je bila sprememba kriterijev za odmero letnega dopusta

zakonita.

Pritožbeno sodišče s tem zaključkom soglaša. Zakon o temeljnih

pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur.l. SFRJ št. 60/89,

42/90, ki se je uporabljal kot predpis RS) je v 31. členu

prepustil določitev meril za odmero letnega dopusta splošnim

aktom delodajalca oz. kolektivni pogodbi. V KP dejavnosti

kriteriji za odmero dopusta niso določeni. Novi ZDR je v 160.

členu določil, da se daljše trajanje dopusta od tistega, ki je

določeno v 159. členu lahko določi s kolektivno pogodbo ali

pogodbo o zaposlitvi. Kljub tej določbi stranke kolektivne

pogodbe dejavnosti, med katerimi je tudi predlagatelj, izrecnega

zakonskega pooblastila niso izkoristile in kriterijev za odmero

letnega dopusta, s katerimi bi lahko določile daljše trajanje od

zakonsko določenega, v KP dejavnosti niso določile. Z aneksom h

KP so le prepovedale delodajalcem spreminjanje kriterijev za

odmero dopusta, določenih v splošnih aktih in podjetniških

kolektivnih pogodbah. Po 232. členu ZDR določbe splošnih aktov

delodajalca, ki urejajo vprašanja, ki se v skladu s tem zakonom

dogovarjajo v kolektivnih pogodbah, prenehajo veljati v roku

devetih mesecev od dneva uveljavitve tega zakona, torej s

30.9.2003. Te zakonske določbe s kolektivno pogodbo oz. njenim

aneksom ni mogoče izničiti. Tudi če bi pri udeleženki veljal

naknadno predloženi Pravilnik o delovnih razmerjih, bi s

30.9.2003 prenehal veljati.

Udeleženka je s postavitvijo spornih kriterijev sledila zakonski

določbi o trajanju letnega dopusta in jo tudi v celoti

spoštovala. Zadnji veljavni kriteriji so bili določeni s

soglasjem sindikata in sveta delavcev za leto 2003, vendar

izključno le za to leto. Zato udeleženka v letu 2004, ker

dogovora s sindikati in svetom delavcev ni bilo, ni imela druge

možnosti, kot da odmeri zaposlenim letni dopust v skladu z

zakonom. To pa je tudi storila.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo predlagatelja

zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.