Appeal dismissed; only a union denied representative status can file a collective dispute under ZDSS Art. 47(2).

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Kolektivni delovni spor po 7. tč. 6. čl. ZDSS (v zvezi z določitvijo

reprezentativnosti sindikata) lahko po 2. odst. 47. čl. ZDSS sproži

le tisti sindikat, ki mu pristojno ministrstvo ni priznalo

rezprezentativnosti sindikata po Zakonu o reprezentativnosti

sindikatov. Za vložitev predloga je upravičen le tisti, ki je subjekt

razmerja, za katero gre in s tem tudi udeleženec postopka v

materialnem smislu. Če vloži predlog neupravičena oseba, ga sodišče

kot nedovoljenega zavrže. O tem sodišče odloči s sklepom, proti

kateremu je dopustna pritožba.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlog, da se odpravi

odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve št.

02049/00001/2004-004z dne 20.4.2004, s katero je Policijskemu in

uslužbenskemu sindikatu Slovenije določil reprezentativnost v

dejavnosti javna varnost, zakonitost in red, zavrglo.

Zoper sklep sodišča prve stopnje se pritožuje predlagatelj

zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter

predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani

sklep razveljavi. Po mnenju pritožnika bi moralo sodišče najprej

odločiti o tožbi zaradi hrambe statuta in iz tega vidika je tudi

zahteva za začasno zadržanje izvajanja odločbe utemeljena.

Predlaga pa tudi, da sodišče odloči o tožbi zaradi hrambe

Statuta. Če bi Delovno in socialno sodišče v Ljubljani odločilo s

sklepom opr. št. Kd 6/2004 tudi o tej tožbi, ne pa samo o drugem

in tretjem predlogu, bi lahko ugotovilo, da je odločba, o kateri

je odločalo, nična.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je predlagatelj kolektivnega spora

Policijski sindikat Slovenije, ki ga je sprožil po 7. tč. 6.

člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS št. 19/94

- ZDSS). Po citirani zakonski določbi gre za posebno vrsto

kolektivnega spora v zvezi z določitvijo reprezentativnosti

sindikata. Pogoje za priznanje statusa reprezentativnosti

sindikata določa Zakon o reprezentativnosti sindikata (Ur.l. RS

št. 13/93 - v nadaljevanju ZRS). Po 10. členu citiranega zakona

reprezentativnost sindikata, ki deluje na območju države,

ugotavlja z odločbo minister, pristojen za delo, medtem ko

reprezentativnost sindikata v podjetju ali zavodu sprejme

delodajalec. Vsebinski pogoji za določitev reprezentativnosti pa

so določa zakona o reprezentativnosti sindikata v 6. do 9. členu.

Zakon določa tudi, da je za spore v zvezi z navedenimi

odločitvami zagotovljeno sodno varstvo v postopku pred sodišči,

pristojnimi za spore iz delovnih razmerjih, kar pa pomeni, da je

ta spor treba v skladu s 7. tč. 6. člena ZDSS obravnavati kot

kolektivni delovni spor. Za te spore pa veljajo drugačna pravila

kot za individualni delovni spor.

Predlog za uvedbo postopka v zvezi z reprezentativnostjo

sindikata lahko po 2. odstavku 47. člena ZDSS vloži le tisti

sindikat, za katerega minister z odločbo ugotovi, da ne

izpolnjuje pogojev za določitev reprezentativnosti, kar pomeni,

da spora v zvezi z reprezentativnostjo sindikata ne more sprožiti

nek drugi sindikat, ki se z odločitvijo pristojnega ministra ne

strinja. Takemu sindikatu daje zakon pravico do sodnega varstva

tudi v primeru molka organa. Če pristojni minister v roku dveh

mesecev ne odloči o vloženi zahtevi sindikata, ki zahteva

reprezentativnost, se po 3. odstavku 47. člena ZDSS smiselno

uporablja določba 32. člena, ki določa, da se v takem primeru

sproži spor, kot da bi bila sprejeta negativna odločitev.

Zakonska presumcija negativne odločitve daje takemu sindikatu v

primeru molka organa pravico sprožiti kolektivni spor, v katerem

bo zahteval odločitev sodišča, da nadomesti izostalo odločbo

ministra. Tudi pravice do sproľitve spora v pri molka organa nima

tisti sindikat, ki ni sodeloval v postopku v zvezi z določitvijo

reprezentativnosti sindikata, ampak samo tisti, ki je zahteval

izdajo odločbe pristojnega ministra po 10. členu ZRS.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno na podlagi 44.

člena ZDSS po predsedniku senata, brez naroka, predlog za

sprožitev obravnavanega kolektivnega spora zavrglo, saj je

ugotovilo, da predlagatelj - Policijski sindikat Slovenije - PSS

ni upravičen za izpodbijanje odločbe, s katero je bilo drugemu

sindikatu podeljen status reprezentativnosti.

Z navedenimi pravnimi zaključki soglaša tudi pritožbeno sodišče.

Kolektivni delovni spor po 7. tč. 6. člena ZDSS (v zvezi z

določitvijo reprezentativnosti sindikata) lahko po 2. odstavku

47. člena sproži le tisti sindikat, ki mu pristojno ministrstvo

ni priznalo reprezentativnosti sindikata po zakonu o

reprezentativnosti sindikata. Iz navedene pravne ureditve jasno

izhaja, da je za vložitev predloga upravičen le tisti, ki je

subjekt razmerja, za katero gre in s tem tudi udeleženec v

postopka v materialnem smislu. Če vloži predlog neupravičena

oseba, ga sodišče kot nedovoljenega zavrže. O tem sodišče odloči

s sklepom, proti kateremu je dopustna pritožba. Enako ureditev

vsebuje tudi 22. člen Zakona o nepravdnem postopku (Ur. l. SRS,

št. 30/86), ki določa, kako postopa nepravdno sodišče, če predlog

vloži neupravičena oseba. Tudi nepravdni postopek, za katerega

veljajo precej podobna načela postopka kot v postopku pred

delovnimi sodišči za reševanje kolektivnih delovnih sporih, se

začne na predlog ali po uradni dolžnosti za obravnavanje

razmerij, pri katerih je poudarjen javni interes. Nepravdno

sodišče pa ne odloča o utemeljenosti tožbenih zahtevkov, ki so

jih postavile stranke, kar je značilno za pravdni postopek in

tudi za individualne delovne spore, v katerih veljajo tudi

določbe pravdnega postopka, ampak ureja razmerja med prizadetimi

osebami, ki so udeleženci postopka. To pa velja tudi za

kolektivne delovne spore, saj sodišče v teh sporih odloča o

kolektivnih delovnih razmerjih, ki so tisti del delovnega prava,

ki ureja kolektivne pravice in pravna razmerja, v katerih so

udeleženi kolektivni predstavniki delavcev in delodajalcev. Zato

so tudi določbe ZDSS, ki v posebnem poglavju urejajo pravila, ki

veljajo za te spor, precej podobne določbam zakona o nepravdnem

postopku. Glede na navedeno ureditev je predsednica senata zato,

ker je spor sprožila neupravičena oseba, predlog pravilno s

sklepom zavrglo.

Ni tudi utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče ni odločilo o

tožbi zaradi hrambe statuta. Delovno socialno sodišče v Ljubljani

se je s sklepom R 25/2004, z dne 20.5.2004 izreklo za stvarno in

krajevno nepristojno za reševanje tovrstnega spora in zadevo po

pravnomočnosti sklepa odstopilo v reševanje Upravnemu sodišču RS

v Ljubljani. Da je za spor v zvezi s hrambo statuta podana

pristojnost upravnega in ne delovnega sodišča, pa je pritožbeno

sodišče že odločilo v sklepu VDSS opr. št. Pdp 151/99, z dne

12.2.1999, v zvezi s sklepom Delovnega in socialnega sodišča v

Ljubljani opr. št. I Kd 246/98, z dne 4. 1. 1999.

Glede na navedeno pravno ureditev v 2. in 3. odstavku 47. člena

ZDSS, ki določa, kdo lahko vloži predlog za sprožitev

kolektivnega spora v zvezi z določitvijo reprezentativnosti

sindikata, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Zato je

pritožbeno sodišče pritožbo predlagatelja zavrnilo kot

neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.