Appeal allowed; first instance court erred by dismissing claim instead of rejecting it due to lack of internal remedy exhaustion.

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana zamudna sodba razveljavi in vrne

zadeva sodišču prve stopnje v nov postopek.

[JEDRO]

ZJU je v 24. členu v zvezi z kršitvijo pravic delavca pri delodajalcu

ohranil načelo obveznega predhodnega arstva pravic pri delodajalcu

("notranja pot"). Ker sodišče navedenih procesnih predpostavk ni

preiskusilo, je nepravilno izdalo zavrnilno zamudno sodbo. Ob

predhodnem preiskusu tožbe bi moralo najprej ugotoviti, ali so podane

procesne predpostavke za vložitev tožbe in v nasprotnem primeru tožbo

zavreči.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo zavrnilo tožbeni

zahtevek, ki se glasi, da se ugotovi, da je tožena stranka tožniku

nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dnem 14.6.2004 in da ima

tožnik pri toženi stranki sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas

in mu delovno razmerje z dnem 14.6.2004 ni prenehalo in še vedno

traja, ter da je tožena stranka dolžna tožnika sprejeti nazaj na delo

za nedoločen čas in mu obračunati bruto plače, odvesti davke in

prispevke ter mu izplačati neto plače za čas od 14.6.2004 dalje do

ponovne reintegracije v delovno razmerje, skupaj z zakonitimi

zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne plače dalje do

plačila ter mu povrniti po sodišču odmerjene stroške postopka, skupaj

z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje prvostopenjske

sodbe dalje do plačila, vse v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe, da

ne bo izvršbe.

Zoper navedeno zamudno sodbo se pritožuje tožeča stranka, uveljavlja

vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi

ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve

stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče zahtevek tožnika

na ugotovitev obstoja delovnega razmerja in nezakonite odpovedi

pogodbe o zaposlitvi zavrnilo z obrazložitvijo, da tožnik v zvezi s

kršitvijo njegovih pravic ni izkoristil obveznega poprejšnjega

varstva pri delodajalcu, zaradi česar niso podane procesne

predpostavke za sodno varstvo. Tožnik se s takim stališčem sodišča ne

strinja, saj je mnenja, da v kolikor je že sodišče ugotovilo, da

tožnik nima procesnih predpostavk za vložitev tožbe, bi njegovo tožbo

lahko kvečjemu zavrglo, nikakor pa ne zavrnilo, saj o samem zahtevku

ni meritorno odločalo. Ne glede na to je tudi mnenja, da je sodišče

odločitev sprejelo brez kakršnekoli dejanske in pravne podlage.

Tožnik je pred vložitvijo tožbe pri toženi stranki vložil zahtevo

za varstvo pravic in temu dejstvu v svojem odgovoru na tožbo

tožena stranka ni oporekala. Ta dejstva bi sodišče lahko

ugotovilo z razpisom naroka ali s pozivom tožniku, da sodišču

predloži morebitne dokaze o tem, da je sprožil predhodno varstvo

pri delodajalcu. Sodišče tožnika ni pozvalo po predložitvi

dokazov, niti teh dejstev ni ugotovilo na naroku, kar je po

mnenju tožnika procesna kršitev, posledično pa je nepravilno

ugotovljeno dejansko stanje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane zamudne sodbe v

mejah pritožbenih razlogov ugotovilo, da so podani pritožbeni

razlogi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in

zmotne uporabe materialnega prava.

Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in listin

v spisu, je tožnik dne 15.6.2004 zoper toženo stranko vložil

tožbo, v kateri je navajal, da mu je toženka pogodbo o zaposlitvi

za določen čas odpovedala v nasprotju s 94. členom Zakona o

obrambi, zaradi česar je uveljavljal ugotovitev, da mu je bila

nezakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi in da mu delovno

razmerje za določen čas ni prenehalo z dnem 14.6.2004, ter da ga

je tožena stranka dolžna sprejeti nazaj v delovno razmerje za

nedoločen čas. Sodišče je tožbo dne 6.7.2004 vročilo toženi

stranki v odgovor, vendar tožena stranka v določenem 30 dnevnem

roku na tožbo ni odgovorila, temveč je posredovala sodišču

odgovor šele 6.9.2004, torej prepozno. Sodišče prve stopnje je

pri presoji odločitve zato upoštevalo določila 318. člena Zakona

o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004),

kjer je opredeljeno, kdaj in pod kakšnimi pogoji lahko izda

sodišče zamudno sodbo. Vendar, kljub temu, da tožena stranka v

roku, določenem v 270. členu ZPP ni odgovorila na tožbo, sodišče

ni izdalo zamudne sodbe, s katero bi tožbenemu zahtevku ugodilo,

temveč je izdalo zavrnilno zamudno sodbo. Iz razlogovanja

odločitve izhaja, da je v predmetni zadevi potrebno upoštevati

Zakon o javnih uslužbencih (ZJU, Ur.l. RS, št. 56/2002), ki v 24.

členu ohranja načelo obveznega poprejšnjega varstva pri

delodajalcu, saj 4. odst. tega člena izrecno določa, da je zoper

sklep o pravici oz. obveznosti iz delovnega razmerja dovoljeno

sodno varstvo pred delovnim sodiščem pod pogojem, da je javni

uslužbenec izkoristil možnost pritožbe. Ob nadaljnji ugotovitvi,

da iz tožnikovega zatrjevanja v tožbi ni razvidno, da bi tožnik

izkoristil obvezno poprejšnje varstvo pri toženi stranki, je

sodišče prve stopnje zaključilo, da iz dejstev, ki so navedena v

tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, zaradi česar je

izdalo zamudno sodbo, s katero je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Taka odločitev sodišča prve stopnje je pravno zmotna. Pritožbeno

sodišče se strinja s pritožbenimi navedbami, da v primeru, če je

sodišče že ugotovilo, da tožnik nima procesnih predpostavk za

vložitev tožbe, bi lahko tožbeni zahtevek kvečjemu zavrglo,

nikakor pa ne zavrnilo, saj o zahtevku ni meritorno odločalo.

Vendar, ker iz pritožbenih navedb izhaja, da je tožnik pred

vložitvijo tožbe pri toženi stranki vložil zahtevo za varstvo

pravic, bi sodišče prve stopnje vsekakor moralo predhodno

preizkusiti, ali so podane procesne predpostavke za vložitev

tožbe in v zvezi s tem pozvati tožnika po predložitvi morebitnih

dokazov o tem, da je sprožil predhodno varstvo pri delodajalcu.

Sodišče prve stopnje teh okoliščin ni ugotavljalo, zato je

potrebno ugotoviti, da je dejansko stanje zmotno in nepopolno

ugotovilo in v posledici tega pri odločitvi zmotno uporabilo

materialno pravo.

Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče

stranke ugodilo in izpodbijano zamudno sodbo razveljavilo ter

vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje razčistiti

dejansko stanje v nakazani smeri, in v kolikor bo ugotovilo, da

na strani tožnika niso izpolnjene procesne predpostavke za sodno

varstvo, bo ob upoštevanju 1. odst. 274. člena ZPP moralo s

sklepom tožbo zavreči, v nasprotnem primeru pa bo izdalo zamudno

sodbo, s katero bo tožbenemu zahtevku ugodilo. V zvezi s tem je

potrebno tudi opozoriti, da bo sodišče pri predhodnem preizkusu

tožbe glede ugotavljanja pogojev za zavrženje tožbe moralo

upoštevati tudi določbo 2. odst. 42. člena novega Zakona o

delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Ur.l. RS št. 2/2004).