Appeal dismissed; fixed-term contracts valid for lease periods and pre-transition period limits apply.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve

stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

1. Pogodba o zaposlitvi za določen čas je sklenjena zakonito, tudi če

je razlog oz. obdobje (izvrševanja dela, ki po svoji naravi traja

določen čas) določeno oz. opredeljeno z obdobjem, za katerega je

delodajalec sklenil najemno pogodbo za najem poslovnega prostora.

2. 115/1 čl. ZDR ne daje pravnega varstva delavcem, katerim je

potekla pogodba o zaposlitvi, sklenjena za določen čas.

3. Ker je tožena stranka s tožnico sklenila več pogodb o zaposlitvi

za določen čas, katerih neprekinjen čas trajanja ni daljši od treh

let, ni postopala v nasprotju z 2. odst. 237. čl. ZDR, saj časovna

omejitev iz 2. odst. 53. čl. v prehodnem obdobju še ni veljala.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za

izdajo začasne odredbe, na podlagi katere naj bi se učinkovanje

prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 27.2.2004

zadržalo do pravnomočnega zaključka tega postopka, pritožba zoper

sklep pa naj ne bi zadržala njegove izvršitve. Na podlagi predlagane

začasne odredbe naj bi bila tožena stranka dolžna tožnico prijaviti v

vsa zavarovanja, podatek o zaposlitvi tožnice pa vpisati v njeno

delovno knjižico in ji po prenehanju pravice do porodniškega

nadomestila plačati davke in prispevke od plače ter ji po izteku

porodniškega dopusta plačevati plače ter ji povrniti stroške tega

postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa do

plačila, v 15 dneh in pod izvršbo.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih

razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep

spremeni in predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi oz. da ga

razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V pritožbi navaja, da je v predlogu za izdajo začasne odredbe

navedla dejstva in predložila dokaze, s katerimi je izkazala

verjetnost obstoja njene terjatve. Tožena stranka je tožnico od

15.3.2001 do 31.12.2004 pod grožnjo izgube zaposlitve primorala v

podpis več kot 10 pogodb o zaposlitvi za določen čas, čeprav

zakonskim pogojem za sklepanje tovrstnih pogodb ni bilo

zadoščeno. Tožnica je verjetnost obstoja terjatve izkazala, po

vložitvi tožbe pa je izvedela, da je tožena stranka na njenem

delovnem mestu v istem lokalu že zaposlila drugo delavko. Dokazno

breme glede dokazovanja obstoja zakonitega razloga za sklepanje

pogodb o zaposlitvi za določen čas je na strani tožene stranke.

Tožnica je izkazala tudi verjetnost, da bi tožena stranka s

predlagano odredbo pretrpela le neznatno škodo. O tem se sodišče

prve stopnje v izpodbijanem sklepu sploh ni izreklo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah

uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni

dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst.

350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP Ur. l. RS, št. 26/99 -

2/2004) v zvezi s 366. čl. ZPP in na pravilno uporabo

materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče

bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno

sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno

ugotovljeno dejansko stanje sprejelo pravilno materialnopravno

odločitev.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje,

da le na podlagi dosedaj predloženih dokazov in navedb tožeče

stranke še ni mogoče zaključiti, da je tožnica verjetno izkazala

svojo terjatev, ki jo vtožuje v okviru tega individualnega

delovnega spora. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo

sodišča prve stopnje, da bi bilo možno skleniti pogodbo o

zaposlitvi za določen čas za izvrševanje dela, ki po svoji naravi

traja določen čas tudi v primeru, ko je delodajalec sklenil s

tretjo osebo najemno pogodbo za najem poslovnega prostora za

določeno obdobje.

Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da 115. čl.

Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) ne nudi

posebnega pravnega varstva delavcem, katerim preneha veljati

pogodba o zaposlitvi, sklenjena za določen čas, z potekom časa,

za katerega je bila sklenjena. Ker je iz spisovnih podatkov

razvidno, da je tožnici prenehala pogodba o zaposlitvi z

31.12.2004, torej s potekom časa, za katerega je bila sklenjena,

tožnica nima posebnega pravnega varstva na podlagi 115. čl. ZDR.

Sodišče prve stopnje se je pravilno opredelilo tudi do določbe 2.

odst. 237. čl. ZDR, saj je iz citirane določbe razvidno, da se ta

uporablja le za prehodno obdobje, to je od uveljavitve ZDR do

roka, ki je določen v 1. odst. 237. čl. ZDR. Po 1. odst. 237. čl.

ZDR se začne časovna omejitev iz 2. odst. 53. čl. tega zakona

uporabljati od 1.1.2007 dalje oz. za manjše delodajalce od

1.1.2010 dalje. V prehodnem obdobju pa lahko delodajalec sklene

eno ali več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas z istim

delavcem in za isto delo, katerih neprekinjen čas trajanja znaša

največ 3 leta (razen v primerih, ki jih določa zakon ter v

primerih iz 4., 5. in 12. alinee 1. odst. 52. čl. ZDR). Ker je

tožena stranka s tožnico v prehodnem obdobju sklenila več pogodb

o zaposlitvi za določen čas, katerih neprekinjen čas trajanja pa

ni daljši od treh let, je sodišče prve stopnje pravilno

ugotovilo, da tožena stranka ni ravnala v nasprotju z že

omenjenim 2. odst. 237. čl. ZDR.

Ker je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo, da tožnica

zaenkrat svoje terjatve še ni verjetno izkazala, mu ni bilo

potrebno ugotavljati, če so izpolnjeni ostali pogoji, ki jih za

izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve določa

272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št.

51/98 in nadalj.). Glede na to je pritožba tožnice v zvezi z

navedenim neutemeljena.

Ker niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti

razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti

(353. čl. ZPP v zvezi s 366. čl. ZPP), je bilo potrebno pritožbo

tožnice zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep

sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 165.

čl. ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje

stroške pritožbenega postopka.