Appeal court dismisses temporary injunction request for business termination dismissal as lawful.

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje

spremeni tako, da se zavrne predlog za izdajo začasne odredbe, ki se

glasi:

"V zavarovanje terjatve tožeče stranke za ugotovitev

nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi se dovoli začasna

odredba z zadržanjem učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi,

ki sta jo dne 19.6.2003 sklenili pravdni stranki, ki velja do

pravnomočne odločitve sodišča o nezakonitosti odpovedi."

[JEDRO]

V primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga

uporaba 85. člena ZDR (zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o

zaposlitvi zaradi odpovedi) ne pride v poštev.

Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni

nezakonita zgolj iz razloga, ker je delodajalec podal odpoved tožnici

naslednji dan po obvestilu o nameravani redni odpovedi.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom izdalo začasno

odredbo, s katero je zadržalo učinkovanje prenehanja pogodbe o

zaposlitvi zaradi odpovedi do pravnomočne odločitve o

(ne)zakonitosti odpovedi.

Zoper sklep se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse tri

pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem

postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da

tožnica ni izkazala verjetnosti obstoja terjatve in nobene od

ostalih predpostavk, ki jih določa Zakon o izvršbi in zavarovanju

(ZIZ, prečiščeno besedilo Ur.l. RS št. 40/2004). Odpoved pogodbe

o zaposlitvi je bila tožnici vročena osebno in s tem so bili po

stališču pritožbe izpolnjeni vsi zakonski pogoji. Pri toženi

stranki ni organiziran sindikat in tožnica tudi ni bila članica

nobenega sindikata, lahko pa se je vanj vključila ob odpovedi

pogodbe o zaposlitvi. Pred tem o članstvu tožena stranka ni bila

obveščena. Nadalje pritožba graja ugotovitev sodišča prve

stopnje, da tožena stranka ni preverila možnosti za zaposlitev

tožnice pod drugimi pogoji. Če to ni zapisano v obrazložitvi

odpovedi še ne pomeni, da tega ni storila. Preverila je vse

možnosti in ugotovila, da tožnici ni mogoče ponuditi nove pogodbe

o zaposlitvi, ker potreb po delavcih s tožničino izobrazbo ni

imela. Tožničino delovno mesto se je ukinilo zaradi strmega upada

prodaje. V zvezi z razpisanim delovnim mestom "nastavljalec

termoformiranja" navaja, da se za to delovno mesto zahteva IV.

ali V. stopnja tehnične strokovne izobrazbe ter tri leta delovnih

izkušenj na področju upravljanja in vzdrževanja strojev, teh

pogojev pa tožnica ne izpolnjuje. Ker se podjetje bori za obstoj,

se je tudi odločilo racionalizirati organizacijo dela. Zato ne

drži trditev, da razlog za odpoved ni bil utemeljen. Pogodba o

zaposlitvi je bila odpovedana petim delavcem, podjetje pa ima več

kot 20 in manj kot 100 zaposlenih. Zato pritožba opozarja, da ni

mogoče govoriti o "večjem številu" delavcev, ki bi terjalo

izdelavo programa reševanja trajno presežnih delavcev. Končno

pritožba tudi navaja, da pavšalno citiranje 3. alineje 2.

odstavka 272. člena ZIZ ne zadostuje za ugotovitev, da je

izpolnjena predpostavka za izdajo začasne odredbe. Sodišču prve

stopnje pa očita tudi, da se je do zakonitosti odpovedi pogodbe o

zaposlitvi že opredelilo in ugotovilo, da je nezakonita, kar

predstavlja odločitev o 1. točki zahtevka, izpodbijani sklep pa

po njenem mnenju tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah

pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na

bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP in na

pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče

prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je terjatev verjetno

izkazana, ker tožena stranka ni izvedla postopka, ki ga Zakon o

delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 42/2002) predpisuje pred

odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Ker tožena stranka tožnici ni

ponudila nove pogodbe o zaposlitvi pod spremenjenimi pogoji, ker

je tožnico o nameravani odpovedi obvestila le en dan pred

odpovedjo in ker ni bil izdelan program reševanja trajno

presežnih delavcev, je štelo odpoved pogodbe o zaposlitvi za

nezakonito. Zato je na podlagi 85. člena ZDR in 272. člena ZIZ

izdalo predlagano začasno odredbo.

Pritožbeno sodišče se z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča

prve stopnje ne strinja.

Najprej je potrebno ugotoviti, da 85. člen ZDR, na katerega se

sklicujeta predlog za izdajo začasne odredbe in izpodbijani

sklep, v 1. odstavku določa, da se učinkovanje prenehanja pogodbe

o zaposlitvi zaradi odpovedi lahko zadrži v primeru, če sindikat

nasprotuje redni odpovedi iz razloga nesposobnosti ali iz

krivdnega razloga ali izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in

delavec pri delodajalcu zahteva zadržanje. V primeru redne

odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga uporaba 85.

člena ZDR sploh ne pride v poštev in posledično tudi ne začasna

odredba v predlagani obliki. Zato je odločitev sodišča prve

stopnje, ki je tako začasno odredbo izdalo, napačna.

Predlog za izdajo začasne odredbe v primeru odpovedi pogodbe o

zaposlitvi iz poslovnega razloga (vendar ne v obliki zadržanja

učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi) bi

lahko imel podlago le v 272. členu ZIZ, ki določa, da sodišče

izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže

upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo zoper

dolžnika nastala. Poleg tega pa mora za verjetno izkazati obstoj

ene od nadaljnjih predpostavk, med katere sodi tudi zatrjevana v

predlogu: da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se med

postopkom izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših posledic

od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

Tudi glede verjetnosti obstoja terjatve je stališče sodišča prve

stopnje napačno. Odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega

razloga je enostransko dejanje delodajalca, ki je vezan na

določene materialnopravne zahteve, predpisane v 3. odstavku 83.

člena ZDR. Ena od takih zahtev je tudi pisno obvestilo o

nameravani odpovedi.

Zgolj dejstvo, da je tožena stranka podala odpoved pogodbe o

zaposlitvi tožnici naslednji dan po obvestilu, ne zadostuje za

ugotovitev, da je terjatev verjetno izkazana oz. celo za

zaključek, da je odpoved nezakonita. Odpoved pogodbe o zaposlitvi

je zakonita, če je podana iz razlogov, naštetih v zakonu.

Poslovni razlog je zakonit razlog za redno odpoved pogodbe o

zaposlitvi. V tem primeru mora delodajalec po 3. odstavku 83.

člena ZDR o nameravani redni odpovedi pisno obvestiti delavca.

Namen obvestila izhaja iz naslednjega, 84. člena ZDR, po katerem

mora delodajalec, če delavec tako zahteva, pisno obvestiti

sindikat, katerega član je delavec ob uvedbi postopka. Tožnica ni

izkazala, da je članica sindikata in da je zahtevala oz.

nameravala zahtevati obvestitev sindikata. Poleg tega pa za

presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi

materialnopravno ni pomembno, ali sindikat nasprotuje odpovedi

ali ne, saj nasprotovanje sindikata ne učinkuje na redno odpoved

pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. O tem je stališče že

zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi z opr. št. VIII Ips

250/2003 v zvezi s sodbo VDSS opr.št. Pdp 1069/2003.

V tej fazi postopka tudi ni ugotovljeno, da je tožena stranka

odpovedala pogodbo o zaposlitvi večjemu številu delavcev. Tožena

stranka v pritožbi navaja, da zaposluje 58 delavcev, odpustila pa

je 5 delavcev. Za odpoved večjemu številu delavcev po 1. alinei

1. odstavka 96. člena ZDR (ko je izdelava programa razreševanja

presežnih delavcev obvezna) gre v primeru delodajalca, ki

zaposluje več kot 20 in manj kot 100 delavcev le, če zaradi

poslovnih razlogov v obdobju 30-ih dni postane nepotrebno najmanj

10 delavcev. Po 2. odstavku 96. člena ZDR je program dolžan

izdelati tudi delodajalec, ki ugotovi, da bo zaradi poslovnih

razlogov v obdobju 3 mesecev postalo nepotrebno delo 20 ali več

delavcev. V predlogu za izdajo začasne odredbe ni navedeno niti

koliko zaposlenih ima tožena stranka niti kolikim je odpovedala

pogodbo o zaposlitvi. Zato ni podlage za zaključek, da je

terjatev verjetno izkazana, ker bi morala tožena stranka izdelati

program razreševanja presežnih delavcev.

Verjetnosti terjatve pa ne izkazuje tudi dejstvo, da je v času

odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici iz poslovnega razloga

tožena stranka objavila razpis za prosto delovno mesto

"nastavljalec termoformiranja". V predlogu za izdajo začasne

odredbe je navedeno, da to delovno mesto ni bilo ponujeno

tožnici. Ni pa navedeno, ali je izpolnjevala pogoje zanj oz. ali

bi jo bilo mogoče za to delo dokvalificirati ali

prekvalificirati.

Iz navedenega sledi, da v tej fazi postopka in ob sedaj

ugotovljenih dejstvih terjatev ni verjetno izkazana. Zato se

pritožbeno sodišče do ostalih pritožbenih navedb ne opredeljuje.

Verjetno izkazana terjatev je osnovni pogoj za izdajo začasne

odredbe - če se izdaja na predlog ali če se izdaja po uradni

dolžnosti. Ker za začasno odredbo v predlagani obliki v primeru

odpovedi iz poslovnega razloga ni pogojev, pa tudi za drugo vrsto

ne (v tem primeru bi lahko prišla v poštev kot edina smiselna le

začasna odredba iz 5. točke 1. odstavka 273. člena ZIZ), ker

terjatev ni verjetno izkazana, je pritožbeno sodišče na podlagi

4. točke 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep

spremenilo tako, da je predlog za izdajo začasne odredbe

zavrnilo.