Appeal dismissed; oral agreement on reduced severance invalid without written contract under Labor Law.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Skladno s 5. odst. 109. čl. ZDR se delavec in delodajalec lahko

sporazumeta o načinu izplačila, obliki in zmanjšanju odpravnine, če

bi bil zaradi izplačila odpravnine ogrožen obstoj večjega števila

delovnih mest pri delodajalcu. Ker tak pisni sporazum ni bil

sklenjen, ustni dogovor pa ne more biti veljavna podlaga za znižanje

odpravnine, je delavec upravičen do odpravnine po 1. in 2. odstavku

109. člena ZDR.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je Delovno sodišče v Celju razsodilo, da je

tožena stranka dolžna tožnici plačati odpravnino v znesku 207.286,00

SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.8.2003 dalje do plačila ter

ji povrniti stroške postopka v znesku 26.928,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrstmi od 28.9.2004 dalje do plačila, vse v osmih dneh pod

izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi

zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s

predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano

sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo

sojenje. V pritožbi navaja, da je tožnica zahtevala plačilo

celotne odpravnine, pri tem pa je zamolčala dejstvo, da ji

je bil s strani Javnega jamstvenega in preživninskega sklada

RS dne 30.1.2004 izplačan znesek 76.828,00 SIT iz naslova

odpravnine, zato ta znesek iztožuje neupravičeno. Tožena

stranka za izplačilo tega zneska tožnici tekom postopka ni

vedela, zanj je izvedela šele, ko ji je bila vročena tožba

Javnega jamstvenega in preživninskega sklada RS opr. št. II

Pg 276/2004, dne 28.9.2004. Če bi izpodbijana sodba postala

pravnomočna, bi tožnica znesek, ki ga je že prejela od

jamstvenega sklada, dobila izplačan dvakrat, zato ni

upravičena do odpravnine v zahtevani višini. Sodišče prve

stopnje je preuranjeno zaključilo postopek, ne da bi

zaslišalo upravitelja prisilne poravnave T. K., ki bi

vedel povedati in pojasniti, da je bilo dogovorjeno

izplačilo odpravnine za znesek v višini polovice odpravnine.

Zato je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno

zavrnitev, pri čemer poudarja, da je tožena stranka že na

glavni obravnavi dne 28.9.2004 dobro vedela, da je jamstveni

sklad tožnici izplačal znesek 76.828,00 SIT, vendar je to v

postopku zamolčala, ker zavlačuje s postopkom.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah

uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni

dolžnosti pazilo tudi na bistvene kršitve določb postopka iz

2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l.

RS, št. 26/99 - 2/2004)). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da

sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb

postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2.

odst. 339. čl. ZPP.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje

glede vseh odločilnih dejstev, o katerih je odvisna pravilna

odločitev v tem individualnem delovnem sporu in sprejelo

materialnopravno pravilno odločitev. Svojo odločitev je oprlo na

določbo 107. in 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št.

42/2002), zlasti na določbo 5. odstavka 109. člena ZDR, ki določa, da

se v postopku prisilne poravnave delavec in delodajalec lahko pisno

sporaszumeta o načinu izplačila, obliki in zmanjšanju višine

odpravnine po 2. odstavku tega člena, če bi bil zaradi izplačila

odpravnine ogrožen obstoj večjega števila delovnih mest pri

delodajalcu. Ugotovilo je, da je bilo med strankama nesporno, da

pisni sporazum ni bil sklenjen ter da ZDR izrecno predpisuje pisnost

sporazuma. Ob takšni zakonski ureditvi se pritožbeno sodišče strinja

s stališčem sodišča prve stopnje, da delavec kot šibkejša stranka

lahko pristane na nižji znesek odpravnine, če so za to podani

razlogi, določeni v citirani določbi ZDR, vendar mora biti tak

sporazum sklenjen v pisni obliki. Ker v obravnavanem primeru pisnega

sporazuma ni bilo, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo

tožbenemu zahtevku, saj nikakršen ustni dogovor ne more biti veljavna

podlaga za znižanje odpravnine. Zato je sodišče prve stopnje

utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje upravitelja

prisilne poravnave. Izvedba tega dokaza glede na pravilno stališče o

obvezni obliki sporazuma med delavcem in delodajalcem glede nižje

odpravnine ni bila potrebna.

Pritožba je neutemeljena tudi v delu, v katerem se sklicuje na to, da

tožnica ni upravičena zahtevati odpravnino v višini 207.286,00 SIT,

ker ji je bil del te odpravnine (znesek 76.828,00 SIT) že izplačan s

strani Javnega jamstvenega in preživninskega sklada Republike

Slovenije. Tožena stranka ta nova dejstva navaja šele v pritožbi in

trdi, da je šele dne 28.9.2004 zvedela za navedeno izplačilo. Iz

tožbe II Pg 276/2004 z dne 2.9.2004, s katero Javni jamstveni in

preživninski sklad RS od tožene stranke L. d.d. zahteva

plačilo zneska 1.613.388,00 SIT s pp, izhaja, da je Javni jamstveni

in preživninski sklad RS že 10.6.2004 pozval toženo stranko k vračilu

dolga iz naslova izplačanih odpravnin 21 delavcem L. d.d.,

med katerimi je tudi tožnica (pod zaporedno številko 13 -

priloga B2, B3). Na zahtevo L. d.d. z dne 14.7.2004 je

jamstveni sklad toženi stranki posredoval tudi specifikacijo izplačil

(seznam delavcev, katerim je bila odpravnina izplačana - B3). Iz

navedenega torej izhaja, da je tožena stranka že v času, ko je v

obravnavanem individualnem delovnem sporu še tekel postopek na prvi

stopnji, vedela, da je tožnica od jamstvenega sklada prejela

odpravnino v višini 76.828,00 SIT. Trditve tožene stranke v pritožbi,

da je šele z vročitvijo tožbe, vložene na Okrožno sodišče v Celju,

zvedela za to, da je tožnica prejela del odpravnine od jamstvenega

sklada, niso resnične, saj je za to zvedela že v juliju 2004. Tožena

stranka ni izkazala, da tega dejstva brez svoje krivde ni mogla

navajati do konca glavne obravnave. Zato niso izpolnjeni pogoji iz 1.

odstavka 337. člena ZPP oz. 286. člena ZPP. Ker je tožena stranka

prekludirana, novega dejstva, ki ga tožena stranka uveljavlja šele v

pritožbi, ni mogoče upoštevati.

Ker je ob upoštevanju navedenega pritožba tožene stranke

neutemeljena, jo je bilo potrebno zavrniti in potrditi izpodbijano

sodbo, saj niso podani niti zatrjevani pritožbeni razlogi niti

razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353.

čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 165. čl.

ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje

stroške pritožbenega postopka. Odgovor na pritožbo ni bil potreben,

saj ni bistveno prispeval k rešitvi pritožbe, zato stroške odgovora

krije tožeča stranka sama.