VDS sodba Pdp 1892/2004 · Višje delovno in socialno sodišče

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Osnova za izračun odpravnine je povprečna mesečna bruto plača delavca

v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, torej

pred vročitvijo pogodbe o zaposlitvi in ne pred samim prenehanjem

pogodbe o zaposlitvi. Pravici do odpravnine se delavec ne more

odpovedati, se pa ta lahko zmanjša za toliko, kolikor je delodajalec

vplačal za dokup zavarovalne dobe delavcu.

[OBRAZLOŽITEV]

Delovno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je

tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki razliko do polne

odpravnine v znesku 4.288.774,39 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 1.7.2003 dalje do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo

izvršbe (točka 1. izreka sodbe; obenem pa sklenilo, da je tožena

stranka dolžna plačati tožeči stranki njene pravdne stroške v

višini 307.140,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva

izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo

izvršbe (točka 2. izreka sodbe).

Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih

razlogov po določbi 338. člena ZPP s predlogom, da pritožbeno

sodišče izpodbijano sodbo razveljavi oz. spremeni tako, da zavrne

tožbeni zahtevek tožeče stranke, podrejeno pa, da jo razveljavi

in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi navaja, da se je sodišče prve stopnje prvenstveno

ukvarjalo z vprašanjem, ali se kot osnova za odpravnino šteje

povprečna plača delavca za zadnje tri mesece dela pred odpovedjo

pogodbe ali pred dejanskim prenehanjem delovnega razmerja in se

postavil na stališče, da se kot osnova šteje plača pred odpovedjo

pogodbe o zaposlitvi. Po mnenju tožene stranke je sodišče prve

stopnje napačno uporabilo materialno pravo, saj se za osnovo za

izračun odpravnine vzame povprečna plača zadnjih treh mesecev

dela. Tožeča stranka je namreč v času odpovednega roka delala in

tudi prejemala polno plačo za opravljeno delo. Tudi po prej

veljavni delovnopravni zakonodaji se je kot osnova za izračun

odpravnine štela povprečna plača za zadnje tri mesece dejansko

opravljenega dela. Meni, da zakonodajalec z novim zakonom ni imel

namena spreminjati tega določila in da je ureditev ostala enaka.

Prav tako se še vedno postavlja vprašanje, ali se kot osnova za

izračun vzame bruto, ali neto plača. Po mnenju pritožbe se kot

osnova za izračun vzame neto plača, ker se odpravnina izplačuje v

neto znesku in ne zapade pod obveznosti plačila davka od osebnih

dohodkov, niti se od nje ne odvajajo prispevki. Zato tožena

stranka meni, da je to vprašanje še vedno aktualno.

Tožena stranka je za tožečo stranko zaradi dokupa delovne dobe

plačala bistveno višjo odpravnino, kot ji jo je izračunala, poleg

tega pa je imela tožeča stranka pogodbo o zaposlitvi za delovno

mesto "direktor profitnega centra vdrževanja" sklenjeno le do

31.3.2003. Zaradi sanacijskih ukrepov pri toženi stranki v

začetku leta 2003 z nobenim od direktorjev v rangu tožeče stranke

ni bila sklenjena nova pogodba o zaposlitvi za tako delo in tako

plačilo kot so imeli v času od 1.3.2002 do 1.3.2003 in je bila

vsem plača bistveno znižana. Vzrok za "razporeditev" na nižje

plačano delovno mesto ni bil v tem, da bi tožeči stranki na ta

način pripadala nižja odpravnina, pač pa je bil vzrok v poteku

pogodbe o zaposlitvi in zaradi sanacijskih ukrepov pri toženi

stranki.

Sodišče prve stopnje je tudi bistveno kršilo določbe postopka,

saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Nedvomno sta

stranki dne 2.4.2003 sklenili pogodbo, s katero sta se

dogovorili, da je tožena stranka s plačilom dokupa delovne dobe

razbremenjena obveznosti plačila odpravnine. Ta pogodba ni bila

razveljavljena, niti z izrekom sodbe, niti ni bilo ugotovljeno,

da je ta pogodba neveljavna. Če bi bila tožeča stranka pri

sklepanju pogodbe zavedena, oz. če jo je sklenila v zmoti, bi

morala uveljavljati razveljavitev pogodbe.

Tožeča stranka se v svojem odgovoru na pritožbo strinja z

izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev

pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve

stopnje v mejah razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati,

ugotovilo, da niso podani pritožbeni razlogi. Sodišče prve

stopnje je popolno ugotovilo dejansko stanje, ugotovilo vsa

odločilna dejstva in nanje tudi pravilno uporabilo materialno

pravo. Ob preizkusu te sodbe pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo

bistvenih kršitev določb postopka po 2. odst. 350. čl. Zakona o

pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002 in 2/2004),

na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi navedbami tožene

stranke zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravno utemeljeno

ter prepričljivo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, in

soglaša s takimi dejanskimi, kot tudi s pravnimi zaključki.

Tožena stranka v pritožbi ni predlagala nobenega dokaza iz

nekrivdnih razlogov po 1. odst. 337. čl. ZPP, ki bi utemeljeno

vzbudil dvom v pravilnost ugotovitve dejanskega stanja, kot ga je

že pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Bistvenega in

odločilnega pomena za zakonitost te sodne odločbe je pravilna

ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka pri

izračunu odpravnine upoštevala povprečno plačo tožeče stranke v

zadnjih treh mesecih (marec, april in maj 2003) pred prenehanjem

delovnega razmerja tožeče stranke. Tožeča stranka je začela s

1.1.2003 opravljati drugo delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi z

dne 24.12.2002 (dokaz A 4), ki jo sicer ni podpisala - z znatno

nižjo plačo, kot jo je imela na prejšnjem delovnem mestu, kjer je

imela sklenjeno delovno pogodbo o zaposlitvi kot delavec s

posebnimi pooblastili in odgovornostmi - direktor profitnega

centra vzdrževanje (dokaz B 6). Tako je v času treh mesecev pred

prenehanjem delovnega razmerja, torej pred 1. julijem 2003,

prejemala plačo v bruto znesku 296.471,50 SIT. V času odpovedi

pogodbe o zaposlitvi in še dva meseca pred tem pa plačo, ki je

bila v bruto znesku povprečno 1.179.759,00 SIT.

Odpravnino delavcem, ki jim delodajalec odpove pogodbo o

zaposlitvi iz poslovnih razlogov, določa 109. čl. Zakona o

delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 - ZDR/02). 1. odst. tega

člena določa, da je osnova za izračun odpravnine povprečna

mesečna plača, ki jo je prejemal delavec v zadnjih treh mesecih

pred odpovedjo. Tako je bila odpravnina tožeče stranke opisno

navedena tudi v obvestilu o nameravani odpovedi pogodbe o

zaposlitvi tožene stranke z dne 22.1.2003 (dokaz: A 6). Iz

zakonske dikcije je popolnoma jasno, da je za izračun odpravnine

potrebno kot osnovo vzeti trimesečno povprečje plače pred

odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Zato je

nepravilno stališče tožene stranke, da se vzame za izračun

odpravnine povprečje treh plač pred samim prenehanjem delovnega

razmerja. Za takšno ravnanje tožena stranka ni imela pravne

podlage, zato je njen izračun odpravnine za tožečo stranko

nepravilen.

Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da določila 2.

odst. 5. čl. pogodbe z dne 2.4.2003 (dokaz: A 8) o nakupu

zavarovalne dobe za tožečo stranko, in sicer da delavec soglaša,

da mu je zaradi dokupa zavarovalne dobe odpravnina že plačana, ni

mogoče upoštevati. Pri tem je potrebno upoštevati odločbo

Ustavnega sodišča, št. Up-63/03-19 z dne 2.2.2005, ki je bila

objavljena v Uradnem listu RS, št. 14/2005 z dne 14.2.2005, iz

katere izhaja, da se delavec ne more odpovedati odpravnini.

Izplačilo odpravnine v minimalni višini, določeni z zakonom (3.

odst. 36.f čl. ZDR/90), je ZDR/90 določal kot dolžnost

delodajalca, pri čemer ni predvideval nobene možnosti drugačnega

dogovora z delavcem. ZDR/90 je izrecno določal le dva primera, ko

delodajalec ni bil dolžan izplačati odpravnine, in sicer če je

delodajalec delavcu zagotovil ustrezno zaposlitev pri drugem

delodajalcu ali če mu je dokupil delovno dobo (2. stavek 3. odst.

36.f čl. ZDR) in je za nakup delovne dobe uporabil celotno

odpravnino. Le v teh primerih se je delodajalec lahko razbremenil

plačila odpravnine. Da je bilo izplačilo odpravnine dolžnost

delodajalca, ki ne more biti odvisno od volje pogodbenih strank,

dodatno potrjuje tudi okoliščina, da je neplačilo odpravnine

zakon določal kot prekršek (8. tč. 1. odst. 132. čl. ZDR/90).

Enako izhaja tudi iz 109. čl. ZDR/02, ki jasno določa, da je

delodajalec, ki odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov

ali iz razloga nesposobnosti, dolžan izplačati delavcu

odpravnino. Osnova za izračun odpravnine je povprečna mesečna

plača (plača v bruto znesku, kar je že dalj časa uveljavljeno

stališče sodne prakse), ki jo je prejel delavec, ali ki bi jo

prejel delavec, če bi delal, v zadnjih treh mesecih pred

odpovedjo. Iz 5. odst. 109. čl. pa izhaja, da se delodajalec in

delavec le v postopku prisilne poravnave lahko pisno sporazumeta

o načinu izplačila, obliki ali zmanjšanju višine odpravnine po 2.

odst. tega člena, če bi bil zaradi izplačila odpravnine ogrožen

obstoj večjega števila delovnih mest pri delodajalcih. Izplačilo

odpravnine v konkretnem primeru je torej dolžnost delodajalca in

se ji delavec ne more odpovedati. Zato določbe 2. odst. 5. čl.

pogodbe med strankama z dne 2.4.2003 ni mogoče razumeti kot

določbe, ki bi omejila pravico do takšne višine odpravnine, ki

tožniku pripada pa zakonu. Tožniku torej pripada razlika med

zakonsko pripadajočo odpravnino in zneskom, ki ga je tožeča

stranka zanj vplačala za dokup njegove zavarovalne dobe (in ki

dejansko izhaja iz 4. in ne 5. člena pogodbe).

Po tem izračunu bi tožniku pripadala celo nekoliko višja razlika

kot mu jo je prisodilo sodišče prve stopnje. Ker pa se zoper

sodbo pritožuje le tožena stranka, pritožbeno sodišče v prisojeni

znesek ni poseglo (359. čl. ZPP).

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožene

stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obenem je

sklenilo, da tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške,

ker s pritožbo ni uspela (1. odst. 154. čl. v zvezi s 1. odst.

165. čl. ZPP).