Appeal dismissed; employer must pay severance and vacation accrual upon statutory contract termination due to retirement.

Pritožba zoper 1. odstavek izreka sklepa se zavrže.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdita izpodbijana

sodba in 2. odstavek izreka sklepa sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Zakonodajalec je očitno spregledal, da do odpovedi pogodbe o

zaposlitvi ne pride v vseh primerih, ko se delavec upokoji. Zato

delavcu, kateremu pogodba o zaposlitvi preneha po samem zakonu

skladno z 1. odst. 119. čl. ZDR, pripada odpravnina ob upokojitvi

skladno z 132. čl. ZDR.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je

tožena stranka dolžna tožniku plačati odpravnino ob upokojitvi v

znesku 520.122,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

19.1.2004 dalje do plačila ter obračunati regres za letni dopust

za leto 2003 v znesku 133.626,60 SIT bruto, od navedenega zneska

obračunati in plačati predpisane davke, neto razliko pa plačati

tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.7.2003 dalje do

plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo. S sklepom je ugotovilo, da

je tožnik del tožbe umaknil ter odločilo, da tožena stranka trpi

sama svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna povrniti

stroške v višini 141.478,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi

od izdaje sodbe do plačila, v 8-ih dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje se pritožuje tožena

stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno

sodišče pritožbi ugodi in razveljavi izpodbijano sodbo in sklep

ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma da jo

spremeni, tožniku pa naloži plačilo pritožbenih stroškov. V

pritožbi navaja, da mu ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi, ker je

prišlo do prenehanja pogodbe o zaposlitvi po samem zakonu, zato

meni, da mu ne pripada odpravnina ob upokojitvi po 132. členu

Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002).

Navedeni člen zakona ureja odpravnino ob upokojitvi pod

kumulativnimi pogoji. V konkretnem primeru ni bil izpolnjen pogoj

"odpovedi pogodbe o zaposlitvi", zato se ne strinja z zaključkom

sodišča prve stopnje, da je prišlo do odpovedi pogodbe o

zaposlitvi po samem zakonu in da zato tožniku pripada odpravnina

ob upokojitvi. Pritožuje se tudi zoper sklep o stroških. Sodišče

prve stopnje je štelo, da je tožnik v celoti uspel v sporu.

Tožnik je dne 3.3.2004 umaknil tožbeni zahtevek, postavljen v

"prvotni" tožbi pod točko 1 do 3, ker ni imel več pravnega

interesa za nadaljevanje postopka, zato bi moralo sodišče

odločiti, da stroške, ki so nastali do 3.3.2004 trpi tožnik sam,

toženi stranki pa povrne stroške, ki so do takrat nastali. Glede

na umik tožbe v tem delu ni pravne podlage, da vse stroške naloži

v plačilo toženi stranki. Meni, da gre za bistveno kršitev določb

pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o

pravdnem postopku. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno nedovoljena in delno neutemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep

sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem

pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno

bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350.

člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 -

2/2004).

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik zahteval

razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 14.3.2003 in

ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi. Tekom postopka pred sodiščem

prve stopje je bil na podlagi odločbe ZPIZ št. 1039229 z dne

8.12.2003 invalidsko upokojen in mu je z dnem 18.12.2002

prenehalo delovno razmerje. Zato je zahteval le še regres za

letni dopust za leto 2003 ter odpravnino ob upokojitvi.

Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje tožniku

prisodilo regres za letni dopust in odpravnino ob upokojitvi.

Ugotovilo je, da je pridobil pravico do letnega dopusta za leto

2003, zato mu pripada tudi regres, ne glede na to, ali je letni

dopust dejansko izrabil. Glede odpravnine ob upokojitvi je

zaključilo, da je tožniku prenehala pogodba o zaposlitvi po

določbi 119. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS,

št. 42/2002), kar pomeni, da je prišlo do prenehanja pogodbe o

zaposlitvi po samem zakonu, in sicer, ko je tožniku vročena

odločba o ugotovljeni invalidnosti I. kategorije postala

pravnomočna. Ker delavcu pripada odpravnina ob upokojitvi, ne

glede na to, na kakšni podlagi se upokojuje, mu je odpravnino

prisodilo.

132. člen ZDR določa, da v primeru upokojitve pripada delavcu ob

odpovedi pogodbe o zaposlitvi odpravnina v višini dveh povprečnih

mesečnih plač v Republiki Sloveniji za pretekle tri mesece oz. v

višini dveh povprečnih mesečnih plač delavca za pretekle tri

mesece, če je to za delavca ugodneje.

Tožnik je bil na podlagi odločbe Zavoda za pokojninsko in

invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 8.12.2003 invalidsko

upokojen. Pogodba o zaposlitvi mu je prenehala veljati zaradi

ugotovljene invalidnosti. Tožena stranka ugovarja zahtevku na

plačilo odpravnine ob upokojitvi iz razloga, ker mu ni bila

odpovedana pogodba o zaposlitvi.

V konkretnem primeru do odpovedi pogodbe o zaposlitvi res ni

prišlo, niti ni moglo priti, ker je tožniku pogodba o zaposlitvi

prenehala veljati že po samem zakonu, ko je odločba o ugotovljeni

invalidnosti I. kategorije postala pravnomočna. Gre za poseben

primer prenehanja pogodbe o zaposlitvi - prenehanje že po samem

zakonu in ne za prenehanje pogodbe o zaposlitvi z redno ali

izredno odpovedjo (75. člen ZDR). Zakonodajalec je pri

opredelitvi pravice do odpravnine ob upokojitvi (132. člen ZDR)

očitno spregledal, da do odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne pride v

vseh primerih, ko se delavec upokoji. Navedena določba zakona

(132. člen) bi ob pogojevanju pravice do odpravnine z odpovedjo

pogodbe o zaposlitvi postavila delavce, konkretno tožnika, v

neenakopraven položaj z ostalimi delavci, ki ob upokojitvi

pridobijo pravico do odpravnine. Zato po mnenju pritožbenega

sodišča določbe 132. člena ZDR ne moremo tolmačiti tako, da

delavcem v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi

pravnomočne odločbe o ugotovljeni invalidnosti I. kategorije po

1. odstavku 119. členu ZDR, ne pripada odpravnina ob upokojitvi.

V konkretnem primeru torej ni pomembno, ali je prišlo do odpovedi

pogodbe o zaposlitvi, temveč je pomembno dejstvo, da se je tožnik

upokojil, ker je postal invalid I. kategorije. Zato je pridobil

pravico do odpravnine ob upokojitvi. Tudi po dosedanji sodni

praksi je delavcu pripadala odpravnina ne glede na to, na kakšni

podlagi se je upokojil. Zato je odločitev sodišča prve stopnje

pravilna.

Tožena stranka v pritožbi izrecno ne izpodbija odločitve o

regresu za letni dopust za leto 2003. Ker pa izpodbija sodbo

sodišča prve stopnje v celoti, je pritožbeno sodišče ta del

odločitve preizkusilo po uradni dolžnosti glede bistvenih kršitev

določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in

pravilne uporabe materialnega prava. Ob navedenem preizkusu je

ugotovilo, da je odločitev sodišča v materialnopravnem pogledu

pravilna. Po določbi 1. odstavka 131. člena ZDR je delodajalec

dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati

regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače. Tožnik

je v letu 2003 pridobil pravico do celotnega letnega dopusta in s

tem celotnega regresa, zato mu je delodajalec dolžan plačati

regres, ne glede na to, da letnega dopusta ni izrabil. Pravica do

regresa za letni dopust se namreč ne veže na izrabo dopusta,

temveč na pridobitev pravice.

Tožena stranka se pritožuje tudi zoper odločitev sodišča prve

stopnje v 1. in 2. odstavku izreka sklepa. V 1. odstavku izreka

sklepa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik del tožbe,

ki se nanaša na zahtevo za razveljavitev odločbe direktorja

tožene stranke z dne 14.3.2003, o odpovedi pogodbe o zaposlitvi

in ponudbi nove pogodbe, da tožniku ni bila zakonito odpovedana

pogodba o zaposlitvi, zato ni bil dolžan skleniti ponujene nove

pogodbe o zaposlitvi in je še nadalje v delovnem razmerju,

umaknil. Tožena stranka napačno meni, da je tožnik umaknil tožbo

tudi v delu, ki se nanaša na stroške postopka. Tožnik je namreč

po vložitvi tožbe dne 9.4.2003 dopolnil tožbo z razširitvijo

tožbenega zahtevka. Tožbeni zahtevek je prvotno obsegal tri

točke, po razširitvi pa štiri točke. Zadnja točka je obsegala

zahtevo za povrnitev stroškov postopka. Na naroku za glavno

obravnavo je umaknil tožbo v točkah 1 do 3, ni pa umaknil tožbe v

4. točki (ki se nanaša na povrnitev stroškov postopka).

Pritožba zoper odločitev o ugotovljenem delnem umiku tožbe ni

dovoljena, saj s tem v zvezi ni mogoče ugotoviti pravnega

interesa tožene stranke za pritožbo. Glede na to je pritožbeno

sodišče pritožbo v tem delu zavrglo kot nedovoljeno (352. člen

ZPP v zvezi s 3. odstavkom 343. člena ZPP).

Ob ugotovitvi, da tožnik ni umaknil tožbe v delu, ki se nanaša na

povrnitev stroškov postopka, je odločitev sodišča prve stopnje o

stroških postopka pravilna. Tožnik je del tožbe v obsegu

zahtevka, ki se je nanašal na odpoved pogodbe o zaposlitvi in

ponudbo nove, umaknil glede na spremenjene okoliščine, ki so

nastale po vložitvi tožbe, razširil pa je tožbo na plačilo

odpravnine ob upokojitvi in regresa za letni dopust. V primeru

prenehanja delovnega razmerja oziroma odpovedi pogodbe o

zaposlitvi, tožena stranka sama nosi svoje stroške, ne glede na

izid spora (22. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih,

ZDSS - Ur. l. RS, št. 19/94). Zato tožena stranka ni upravičena

do povračila stroškov postopka do umika tožbe. Ker pa je tožnik z

dajatvenim delom zahtevka v celoti uspel, je v skladu z določbo

154. in 155. člena ZPP upravičen do povračila stroškov postopka,

kot jih je odmerilo sodišče prve stopnje.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP, je

pritožbeno sodišče pritožbo zoper sodbo in 2. odstavek izreka

sklepa zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo in 2. odstavek

izreka sklepa sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je priglasila stroške za pritožbo. Ker s pritožbo

ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da jih krije sama.