Appeal dismissed; employment contract converted to indefinite term after fixed-term expiry without proper termination.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve

stopnje.

Tožnica sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

[JEDRO]

Ker je tožnica ostala na delu po izteku pogodbe o zaposlitvi za

določen čas, se skladno z 54. čl. ZDR šteje, da je sklenila pogodbo o

zaposlitvi za nedoločen čas.

Med načini prenehanja pogodbe o zaposlitvi (75. čl. ZDR) ni

predvideno prenehanje pogodbe zgolj z izročitivjo zaključene delovne

knjižice. Zato je tožnici pogodba o zaposlitvi prenehala nezakonito.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je delovno

razmerje tožnice s toženo stranko dne 15.6.2004 prenehalo nezakonito

in še vedno traja, zaradi česar je toženi stranki naložilo, da

tožnico sprejme nazaj na delo, ji od 15.6.2004 izplača neizplačane

plače ter ji povrne stroške postopka v višini 40.260,00 tolarjev z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje zamudne sodbe do

plačila, vse v roku 8 dni.

Zoper sodbo se z laično pritožbo pritožuje toženka. V pritožbi

navaja, da so bile vse pogodbe s tožnico sklenjene za določen čas

(za delovno mesto natakarski pomočnik), iz razloga povečanega

obsega dela. Zaradi zmanjšanega obsega natakarskih del ter

nemoralnega odnosa tožnice, je le-tej delovno razmerje prenehalo

15.6.2004. Tožnica tudi ni bila finančno oškodovana, saj je

opravljala natakarska dela pri drugem delodajalcu.

V odgovoru na pritožbo tožnica prereka pritožbene navedbe in

predlaga zavrnitev pritožbe. Navaja, da je s toženko sklenila

delovno razmerje za nedoločen čas, kar izhaja iz potrdila toženke

z dne 19.8.2002 in pogodbe o zaposlitvi z dne 1.8.2002. Toženka

ji je očitno samovoljno zaključila delovno knjižico. Prereka tudi

pritožbene navedbe o opravljanju natakarskega dela drugje, saj so

te navedbe pavšalne, brez dokazov, ki pa bi bili tako ali tako

prepozni.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah

razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni

dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki so

navedene v 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku

(ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004) in pravilno uporabo

materialnega prava. Ob takšnem preizkusu ne ugotavlja

utemeljenosti pritožbenih razlogov.

Ker v konkretni zadevi tožena stranka v roku iz 277. člena ZPP ni

odgovorila na tožbo, je sodišče izdalo zamudno sodbo, s katero je

ugodilo tožbenemu zahtevku. Ugotovilo je in tudi ustrezno

obrazložilo, da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe

po 1. odstavku 318. člena ZPP. Na podlagi tožbenih navedb, ki so

podkrepljene z dokazi, je pravilno štelo, da je bila tožnica

zaposlena pri toženi stranki za nedoločen čas. To dejstvo

prvenstveno izhaja iz pogodbe o zaposlitvi z dne 1.8.2002

(priloga A 2) in potrdila toženke z dne 19.8.2002 (priloga A 6).

V spisu se sicer nahaja tudi pogodba o zaposlitvi za določen čas

od 1.8.2002 do 30.10.2002 (priloga A 3), pogodba o nadomeščanju

za določen čas od 1.5.2003 do 21.7.2003 (pogodba z dne 1.5.2003 -

priloga A 4) in pogodba o zaposlitvi z dne 8.4.2002, o delovnem

razmerju od 1.4.2002 do 1.6.2002 (priloga A 5). Pogodbo o

zaposlitvi za določen čas od 1.5.2003 do 31.7.2003 je tožnica s

toženo stranko očitno sklenila kasneje kot pogodbo o zaposlitvi

za nedoločen čas z dne 1.8.2002, vendar je kljub temu potrebno

pritrditi tožnici, ki v tožbi navaja (temu pa ne nasprotuje noben

od dokazov, ki jih je predložila tožnica oziroma to dejstvo ni v

nasprotju z nobenim dejstvom, ki je splošno znano), da se je

zadnja pogodba o zaposlitvi za določen čas iztekla najkasneje v

letu 2003, tožnica pa je delala pri toženi stranki vse do

2.7.2004. Tudi če bi izhajali le iz zadnje pogodbe za določen čas

(in povsem zanemarili pred tem že sklenjeno pogodbo za nedoločen

čas), to pomeni, da je tožnica ostala na delu pri toženki tudi po

poteku časa, za katerega je bila sklenjena zadnja znana pogodba o

zaposlitvi za določen čas, v takšnem primeru pa se v skladu s 54.

členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002)

šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen

čas. Nasprotnih pritožbenih navedb s tem v zvezi ni mogoče

upoštevati, saj so povsem nekonkretizirane, sicer pa je potrebno

poudariti tudi to, da zamudne sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi

zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek

338. člena ZPP).

Ob ugotovitvi, da je bila tožnica pri toženi stranki v delovnem

razmerju za nedoločen čas, je bilo nadaljnje vprašanje, ali ji je

toženka pravilno zaključila delovno knjižico oziroma ali ji je

pri toženki pravilno prenehalo delovno razmerje. Tudi s tem v

zvezi je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da delodajalec

delavcu ne more enostavno zaključiti delovne knjižice, če je

delavec pri njem zaposlen za nedoločen čas. Načini prenehanja

pogodbe o zaposlitvi so namreč jasno in izrečno določeni v 75.

členu ZDR, med temi načini pa ni predvideno prenehanje pogodbe

zgolj z izročitvijo zaključene delovne knjižice.

Toženka se v pritožbi, kot razlog za prenehanje delovnega

razmerja z dnem 15.6.2004, sklicuje na zmanjšan obseg natakarskih

del in nemoralen odnos tožnice. Smiselno torej uveljavlja obstoj

poslovnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma

obstoj razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani

delodajalca. V obeh teh primerih pa zakon predvideva (formalni)

postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki ga toženka očitno ni

izvedla.

Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je

tožnici delovno razmerje prenehalo nezakonito, da ji še vedno

traja, toženki naložilo, da tožnico sprejme nazaj na delo, ji od

15.6.2004 izplača neizplačane plače, v posledici tega pa tudi

povrne stroške postopka. V skladu s 353. členom ZPP je pritožbeno

sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo

izpodbijano sodbo.

Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih toženka ni

priglasila. Stroške odgovora na pritožbo je priglasila tožnica,

vendar je pritožbeno sodišče sklenilo, da jih nosi sama, saj

odgovor v ničemer ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča

in je bil za spor nepotreben (1. odstavek 155. člena ZPP v

povezavi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).