Appeal dismissed: Employer's termination valid despite missing 15-day notice period due to employee's sick leave. Court upheld first instance ruling. Employer argued termination was lawful. Court found employer properly notified after sick leave ended. Termination upheld as lawful. Employer's appeal rejected. Employer's argument accepted. Employer's claim dismissed. Employer's case failed. Employer's appeal denied.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Tudi če odpoved pogodbe o zaposlitvi ne vsebuje opozorila na pravno

varstvo skladno z 2. odst. 86. člena ZDR, zgolj iz tega razloga

odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita. Če bi delavec tožbo za

razveljavitev odpovedati pogodbe o zaposlitvi vložil po preteku 30

dnevnega roka, bi moralo sodišče tožbo zavreči glede na 3. odst. 204.

čl. ZDR. 102/a čl. ZDR/90 je namreč izrecno določal, da dokončna

odločba brez pravnega pouka ne more iti v škodo delavca, take določbe

pa novi ZDR ne pozna.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za

razveljavitev odpovedi delovnega razmerja tožene stranke z dne

13.5.2003, ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi

stranki ni prenehalo in še traja, ponovnem pozivu nazaj na delo

in priznanju vseh pravic iz delovnega razmerja od 13.5.2003

dalje. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške

postopka.

Tožnik je vložil pravočasno pritožbo iz pritožbenega razloga

napačne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve

dejanskega stanja po določilih 338. člena ZPP ter predlagal, da

pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi

in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje,

podrejeno pa, da tožbenemu zahtevku ugodi. Menil je, da je tožena

stranka zamudila 15 dnevni prekluzivni rok za izdajo izredne

odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, kot to določa

2. odst. 110. člena Zakona o delovnih razmerjih. Tožena stranka

je bila že na podlagi sklepa zdravniške komisije z dne 27.4.2003

seznanjena, da je tožniku zaključen bolniški stalež, kar pa

pomeni, da je 15 dnevni rok potekel najkasneje 11.5.2003, tako je

tožena stranka najmanj za 2 dni zamudila rok za izdajo izredne

odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov. Sodišče prve

stopnje tudi ni upoštevalo sklepa zdravniške komisije, na podlagi

katerega naj bi bil tožnik v bolniškem staležu vsaj do 17.5.2003.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve

stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na

pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve

pravil postopka, kot to določa 350. člen Zakona o pravdnem

postopku (Ur.l. RS št. 26/99 - 2/2004 - ZPP). Na podlagi

navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje

pravilno ugotovilo dejansko stanje in nanj pravilno uporabilo

materialno pravo, ter da v postopku ni zagrešilo absolutno

bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče druge

stopnje po uradni dolžnosti.

Enako kot sodišče prve stopnje pritožbeno sodišče ugotavlja, da

je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi sestavljena laično,

vendar vsebuje vse bistvene elemente, iz katerih je nedvomno

ugotoviti, da gre za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po

določilih 2. alineje 1. odst. 111. člena Zakona o delovnih

razmerjih (Ur.l. RS št. 42/2002 - ZDR/02). Pritožbeno sodišče

tudi ugotavlja, da odpoved tožene stranke z dne 13.5.2003 nima

opozorila o pravnem varstvu tožnikovih pravic po določilih 2.

odst. 86. člena ZDR/02, tožnik pa sicer ni zamudil 30 dnevnega

prekluzivnega roka za vložitev tožbe. Sodišče prve stopnje je v

svoji sodbi zavzelo pravno stališče, da bi bilo to dejstvo pravno

pomembno v primeru, če bi tožnik zamudil rok za vložitev tožbe.

Pritožbeno sodišče se s takim pravnim stališčem ne strinja. V

primeru, da odpoved pogodbe o zaposlitvi ne bi vsebovala

opozorila na pravno varstvo (2. odst. 86. člena ZDR/02), samo iz

tega razloga odpoved pogodbe o zaposlitvi ne bi bila nezakonita.

V primeru, ko bi tožnik vložil tožbo po preteku 30 dnevega roka

za vložitev tožbe, bi v takšnem primeru moralo sodišče tožbo

zavreči in ne to tolmačiti v korist delavca, saj ZDR/02 v 3.

odst. 204. člena določa 30 dnevni rok za vložitev tožbe. ZDR/90

je v 102.a členu namreč izrecno določal, da dokončna odločba o

prenehanju delovnega razmerja mora imeti pravni pouk o pravici do

sodnega varstva, ter da odločba brez pravnega pouka ne more iti

delavcu v škodo in je zaradi navedenega določila sodišče v

takšnem primeru odločbo brez pravnega pouka tolmačilo v korist

delavca.

Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da je tožena stranka zamudila

15 dnevni prekluzivni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o

zaposlitvi iz razlogov na strani delavca. Kot je pravilno

ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožena stranka tožniku podala

izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji 1. odst. 111.

člena ZDR/02, ki določa, da delodajalec lahko delavcu izredno

odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude

malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz

delovnega razmerja. ZDR/02 v 2. odst. 110. člena določa, da mora

izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pogodbena stranka podati

najkasneje v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo

izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka

razloga. Dejstvo je, da je tožena stranka prejela dne 27.4.2003

sklep Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Območne enote

Koper z dne 23.4.2003, po katerem je bil tožnik od 8.4.2003 do

28.4.2003 začasno nezmožen za delo (bolezen). S tem sklepom je

bil nadomeščen sklep Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije,

Območne enote Koper z dne 8.4.2003. Tako ni mogoče šteti, da je

bila tožena stranka tega dne seznanjena z razlogi, ki

utemeljujejo izredno odpoved, saj je bil s tem sklepom tožnik

začasno nezmožen za delo do vključno dne 28.4.2003, kar seveda

pomeni, da je šlo za tožnikovo opravičeno odsotnost z dela do

vključno 28.4.2003. Tako je tožena stranka šele dne 29.4.2003

lahko prvič ugotovila, da je tožnik neupravičeno odsoten z dela,

saj je bila pred tem datumom njegova odsotnost opravičena, tožena

stranka pa tudi s prejemom sklepa Zavoda za zdravstveno

zavarovanje dne 27.4.2003 ni mogla vedeti, da bo tožnik kasneje

neopravičeno odsoten z dela. Tožena stranka tako ni zamudila 15

dnevnega prekluzivnega roka za podajo izredne odpovedi pogodbe o

zaposlitvi, saj je tožniku podala izredno odpoved pogodbe o

zaposlitvi dne 13.5.2003.

V zvezi s pritožbenim ugovorom, da sodišče ni upoštevalo sklepa

zdravniške komisije, na podlagi katerega naj bi bil tožniku

odobren bolniški stalež vsaj do 17.5.2003, pa pritožbeno sodišče

ugotavlja, da je tožnik sklep Zavoda za zdravstveno zavarovanje

Slovenije, Območne enote Koper z dne 23.4.2003, s katerim je bilo

določeno, da je začasno nezmožen za delo od 8.4.2003 do 28.4.2003

in s katerim se nadomesti sklep z dne 8.4.2003, prejel in zoper

ta sklep ni ugovarjal. Tako je sklep postal dokončen in

pravnomočen in bi ga tožnik moral upoštevati in priti na delo.

Poudariti je, da sodišče ne more v tem postopku presojati

zakonitosti sklepa Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije z

dne 23.4.2003, s katerim je bilo določeno, da je tožnik začasno

nezmožen za delo od 8.4.2003 do 28.4.2003, in je sodišče nanj

vezano. Po zaključenem bolniškem staležu bi tako tožnik moral

pričeti z delom pri toženi stranki.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot

neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve

stopnje, za kar je imelo pravno podlago v 353. členu ZPP.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče odločilo,

da sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.