Appeal partially allowed; first-instance judgment revoked for formal defect in termination order.

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v prvi točki

izreka razveljavi.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem

delu (2. in 3. točki izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

1. V prvi točki izreka je sodišče prve stopnje "ugotovilo, da je

tožena stranka dolžna spremeniti redno odpoved pogodbe o zaposlitvi

iz poslovnega razloga z dne 18.4.2003 tako, da ima tožnik pravico do

150 dnevnega odpovednega roka in pravico do odpravnine zaradi

odpovedi pogodbe o zaposlitvi". Tak izrek je že oblikovno napačen,

saj toženi stranki nalaga spremembo redne odpovedi pogodbe o

zaposlitvi (dajatvena oblika), čeprav v uvodu izreka uporablja

ugotovitveno obliko sodbe, kar ni združljivo. Obenem je povsem

nesmiselen izrek, s katerim se toženi stranki naloži, da sama

spremeni svojo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj za kaj takega

ni materialno pravne podlage, s tem pa tudi ni dosežen namen sodnega

varstva.

2. Sporazum o načinu izplačila, obliki ali zmanjšanju višine

odpravnine iz 5. odst. 109. čl. ZDR, ki je dopusten, če bi bil zaradi

izplačila odpravnine ogrožen obstoj večjega števila delovnih mest pri

delodajalcu, mora biti sklenjen v pisni obliki, sicer se ne upošteva.

3. Tožnik je pridobil pravico do odpravnine šele po pravnomočnem

sklepu o potrjeni prisilni poravnavi, kar pomeni, da terjatve tožnika

za plačilo odpravnine proti toženi stranki še niti ni bilo ob nastopu

pravnih posledic začetka postopka prisilne poravnave.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in v prvi

točki izreka ugotovilo, da je tožena stranka dolžna redno odpoved

pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 18.4.2003

spremeniti tako, da ima tožnik pravico do 150 dnevnega

odpovednega roka in pravico do odpravnine zaradi odpovedi pogodbe

o zaposlitvi. V drugi točki izreka je toženi stranki naložilo

plačilo odpravnine v znesku 2.719.092,50 SIT in zakonskih

zamudnih obresti od 18.9.2003 dalje, v skladu s pogoji iz

potrjene prisilne poravnave. Prav tako je toženi stranki naložilo

plačilo plače v bruto znesku 479.009,00 SIT, za čas od 1.8.2003

do 16.9.2003, pri čemer mora od tega zneska odvesti davke in

prispevke v znesku 185.376,50 SIT pristojnemu davčnemu uradu in

zavodom, neto znesek v višini 293.632,50 SIT pa izplačati tožniku

z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 189.997,50

SIT od dne 19.9.2003 dalje do plačila in od zneska 103.635,00 SIT

od 19.10.2003 dalje do plačila, v 8 dneh (tretja točka izreka).

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka. Izpodbija jo

iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da

sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek. Nad

toženo stranko se je začel postopek prisilne poravnave, ki je

bila potrjena na sodišču dne 2.7.2003. Mnenja je, da je v tem

primeru redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga

v Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 42/2002) posebno

urejena v razdelku od 103. do 108. člena. Izrečno je določeno, da

odpovedni rok znaša 30 dni. Glede uveljavljanja odpravnine zakon

določa, da se višina odpravnine lahko zmanjša, pri izplačilu

odpravnine je mogoč drugačen režim ali celo drugačna oblika

odpravnine. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da iz predloženih

listinskih dokazov "ni bilo mogoče ugotoviti, da je bila pogodba

o zaposlitvi odpovedana, ker je bil tožnik v skladu z načrtom

finančne reorganizacije predviden kot presežni delavec". Sodišče

bi moralo to okoliščino dodatno razčistiti z izvajanjem drugih

dokazov. Poleg tega je tožena stranka ne glede na zakonsko

predvideni 30 dnevni odpovedni rok tožniku priznala 150 dnevnega,

zato v tem delu za tožbo ni imel pravnega interesa.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah

razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je pazilo na

bistvene kršitve določb postopka, na katere je dolžno paziti po

uradni dolžnosti v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o

pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS, št. 26/99 - 2/2004) ter na

materialno pravo.

V prvi točki izreka je sodišče prve stopnje "ugotovilo, da je

tožena stranka dolžna spremeniti redno odpoved pogodbe o

zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 18.4.2003 tako, da ima

tožnik pravico do 150 dnevnega odpovednega roka in pravico do

odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi". Tak izrek je že

oblikovno napačen, saj toženi stranki nalaga spremembo redne

odpovedi pogodbe o zaposlitvi (dajatvena oblika), čeprav v uvodu

izreka uporablja ugotovitveno obliko sodbe, kar seveda ni

združljivo. Obenem je povsem nesmiselen izrek, s katerim se

toženi stranki naloži, da sama spremeni svojo redno odpoved

pogodbe o zaposlitvi, saj za kaj takega ni materialno pravne

podlage, s tem pa tudi ni dosežen namen sodnega varstva. Obenem

je s takšno odločitvijo sodišče prve stopnje povsem spregledalo

dejstvo, da je tožnik že na naroku dne 15.12.2003 izrecno

navedel, da ne uveljavlja več spremembe odpovedi pogodbe o

zaposlitvi glede odpovednega roka, kar pomeni, da je umaknil ta

tožbeni zahtevek, temu pa prisotni pooblaščenec tožene stranke ni

nasprotoval. Tožnik je sicer v pripravljalni vlogi z dne

17.12.2003 ponovil svoj tožbeni zahtevek v točki 1, torej tožbeni

zahtevek, ki ga je pred tem že umaknil, vendar pa je to očitno

storil po pomoti, saj je na naslednji obravnavi dne 1.3.2004

izrecno izjavil, da ne izpodbija več redne odpovedi pogodbe o

zaposlitvi, temveč proti toženi stranki uveljavlja le denarne

zahtevke. Sodišče prve stopnje je torej v 1. točki izreka sodbe

odločilo o zahtevku, ki ni bil več postavljen, tudi sicer pa

glede na ugotovljena dejstva tožnik za takšen zahtevek ni

izkazoval pravnega interesa. Glede na to je pritožbeno sodišče v

tem delu ugodilo pritožbi tožene stranke in ob smiselni uporabi

2. odst. 354. člena in 357. člena ZPP izpodbijano sodbo v 1.

točki izreka le razveljavilo.

Pritožba v glavnem napada razlogovanje sodišča prve stopnje o

zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, češ da je

tožena stranka ravnala v skladu z določbo 106. člena ZDR. Takšno

razlogovanje pa je povsem nepotrebno, ker v konkretni zadevi

sploh ne gre za spor o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o

zaposlitvi niti za spor o datumu prenehanja delovnega razmerja in

s tem povezano dolžino odpovednega roka, saj tožnik ni zahteval

presoje zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V

postopku je bilo tudi ugotovljeno, da mu je tožena stranka kljub

temu, da je v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedla, da ta

redna odpoved prične veljati "z dnem dokončnosti tega sklepa"

(?), omogočila in zagotovila odpovedni rok 150 dni po 2. odst.

92. člena ZDR (torej, kot da v konkretni zadevi sploh ne bi šlo

za redno odpoved zaradi prisilne poravnave, temveč za odpoved iz

poslovnih razlogov). Ne glede na navedeno pritožbeno sodišče

vendarle dodaja, da sama odpoved pogodbe o zaposlitvi po 106.

členu ZDR (ta sicer v sami odpovedi ni decidirano naveden, temveč

o tem lahko sklepamo le posredno, glede na sklicevanje na začetek

postopka prisilne poravnave v obrazložitvi odpovedi in glede na

zatrjevanje tožene stranke v sodnem sporu) ne bi bila zakonita,

saj je bila podana dne 18.4.2003, prisilna poravnava nad toženo

stranko pa je bila potrjena šele s sklepom z dne 2.7.2003, ki je

postal pravnomočen dne 29.8.2003 - torej že dalj časa po redni

odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. Razlog za redno odpoved

pogodbe o zaposlitvi v primeru prisilne poravnave nastopi šele po

potrjeni prisilni poravnavi in šele takrat lahko upravitelj

prisilne poravnave s 30 dnevnim odpovednim rokom odpove pogodbe o

zaposlitvi največ takšnemu številu delavcev, kot je določeno v

programu o prenehanju delovnih razmerij zaradi finančne

reorganizacije.

Glede na to, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi

stranki do 16.9.2003 in mu ta v mesecu avgustu in septembru ni

izplačala plače, je upravičen tudi do izplačila te plače, ki mu

jo je sodišče prve stopnje pravilno prisodilo v 3. točki izreka

izpodbijane sodbe.

Tožena stranka izpodbija tudi odločitev sodišča glede višine

odpravnine, vendar zgolj z navedbo, da se po 5. odst. 109. člena

ZDR delavec in delodajalec lahko pisno sporazumeta o načinu

izplačila, obliki ali zmanjšanju višine odpravnine po 2. odst.

tega člena, če bi bil zaradi izplačila odpravnine ogrožen obstoj

večjega števila delovnih mest pri delodajalcu. Ta določba lahko

velja le v primeru pisnega sporazuma delavca in delodajalca, ne

pa sicer. Tožena stranka pisnega sporazuma o načinu izplačila,

obliki ali zmanjšanju višine odpravnine ne uveljavlja in se na

tak pisni sporazum ne sklicuje, zaradi česar so njene pritožbene

navedbe neutemeljene.

Zato je odločitev sodišča prve stopnje o odpravnini, do katere je

upravičen tožnik, pravilna, pri tem pa pritožbeno sodišče

vendarle opozarja tudi na napačno in nepotrebno odločitev sodišča

prve stopnje s tem v zvezi, ko je toženi stranki naložilo, da

tožniku izplača odpravnino z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

18.9.2003 dalje, v skladu s pogoji iz potrjene prisilne poravnave

nad toženo stranko po sklepu Okrožnega sodišča v Celju z opr.št.

St 8/2003. Prav ta dodatek (torej da se izplačilo izvede v skladu

s pogoji iz potrjene prisilne poravnave nad toženo stranko) je

nepotreben in nepravilen, vendar po drugi strani ne more vplivati

na višino prisojene odpravnine, ki tožniku dejansko pripada.

Tožnik je namreč pridobil pravico do odpravnine, če štejemo, da

je šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi prisilne poravnave,

šele po pravnomočnem sklepu o potrjeni prisilni poravnavi, torej

terjatve tožnika za plačilo odpravnine proti toženi stranki še

niti ni bilo ob nastopu pravnih posledic začetka postopka

prisilne poravnave. Zato za plačilo te terjatve ne morejo veljati

pogoji prisilne poravnave. Tožnikova terjatev do odpravnine tudi

sicer ni obstajala ob nastopu pravnih posledic začetka postopka

prisilne poravnave, katere pogoji torej ne morejo veljati za

poplačilo. Tudi v primeru, če bi šlo za terjatev tožnika za

neizplačano odpravnino, ki bi obstajala že v času nastanka

pravnih posledic začetka postopka prisilne poravnave, potrjena

prisilna poravnava ne bi imela pravnega učinka za to terjatev

glede na določbo 2. odst. 60. člena Zakona o prisilni poravnavi,

stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Ur.l. RS št. 67/93 - 52/99), v

povezavi s 160. členom istega zakona. Pritožbeno sodišče vendarle

ni poseglo v to odločitev sodišča prve stopnje, ker se je zoper

sodbo pritožila le tožena stranka, kot navedeno pa ta odločitev

ne bo mogla imeti za tožnika nobenih posledic.

Glede na navedeno in v skladu s 353. členom ZPP je pritožbeno

sodišče zavrnilo pritožbo zoper odločitev v 2. in 3. točki izreka

izpodbijane sodbe. Ker je tožena stranka uspela le s pritožbo

zoper odločitev v 1. točki izreka sodbe, ki pa ni imela nobenega

vpliva na odločitev o denarnih zahtevkih tožnika in je uspeh

tožene stranke minimalen, je pritožbeno sodišče sklenilo, da

tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe (2. odst. 154.

člena ZPP, v povezavi s 1. odst. 165. člena ZPP).