Employment court dismisses appeal against termination of fixed-term contract citing business reasons and equal rights.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.

[JEDRO]

1. Tožena stranka je imela status manjšega delodajalca. Pri določitvi

delavcev, katerim je nameravala odpovedati pogodbo o zaposlitvi, zato

ni bila dolžna upoštevati kriterijev za določitev presežnih delavcev,

niti ni bila dolžna preveriti možnosti zaposlitve tožnika pod

spremenjenimi pogoji.

2. Delavec in delodajalec imata enake pravice in obveznosti, ne glede

na to, ali je sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen ali za

nedoločen čas. Zato tudi pri ohranitvi zaposlitve delavec, ki ima

sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ne more imeti

prednostni pred tistim, ki ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za

določen čas.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za

razveljavitev odločbe tožene stranke z dne 21.7.2003 o odpovedi

pogodbe o zaposlitvi tožniku; zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da

tožniku ni bila odpovedana pogodba o zaposlitvi in mu delovno

razmerje pri toženi stranki ni prenehalo ter mu še traja, zaradi

česar mora tožena stranka pozvati tožnika nazaj na delo, mu za

čas od dne 31.8.2003 do vrnitve vpisati delovno dobo v delovno

knjižico, izplačati pripadajoče nadomestilo plače in regres za

prehrano tako, kot če bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi

od posameznih mesečno zapadlih zneskov do plačila; zavrnilo

zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati regres za

prehrano v znesku 73.885,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi

od posameznih zneskov, razvidnih iz izreka sodbe; zavrnilo

zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati

odškodnino za neizkoriščeni letni dopust za leto 2003 v znesku

125.560,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 30.8.2003

dalje do plačila in zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka

dolžna tožniku povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila. Sodišče

prve stopnje je ugodilo zahtevku, da je tožena stranka dolžna

tožniku izplačati zakonske zamudne obresti od neto regresa za

letni dopust za leto 2003 za čas od 1.7. do 30.10.2003. Glede

stroškov je odločilo, da tožena stranka sama trpi svoje stroške

postopka. S sklepom je ugotovilo, da je tožnik umaknil zahtevek

za izplačilo regresa za letni dopust za leto 2003 v bruto znesku

132.170,00 SIT in v tem obsegu postopek ustavilo.

Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po

določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l.

RS, št. 26/99 - 2/04), ki se v skladu z določbo 1. odst. 14. čl.

Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št.

19/94) uporablja tudi v postopkih pred delovnimi sodišči. V

obširni pritožbi se strinja z ugotovitvijo sodišča, da je šlo za

sklenitev delovnega razmerja s toženo stranko za nedoločen čas.

Od vseh delavcev je imel doseženo najvišjo stopnjo izobrazbe in

imel devetletne delovne izkušnje. Zato bi ob primerjavi štirih

delavcev v proizvodnji moral ohraniti zaposlitev. Sklicuje se na

incident dne 31.5.2003, ki ga je tožena stranka uporabila kot

namišljen razlog za odpoved pogodbe. To med ostalim potrjuje tudi

dejstvo, da je tožena stranka z dnem 1.6.2003 zaposlila za

nedoločen čas referentko v komerciali B. T.. Razlog

odpovedi pogodbe dejansko in pravno ni utemeljen. Tožena stranka

bi morala v njegovem primeru opraviti primerjavo med vsemi

delavci in v tej zvezi uporabiti kriterije, ki so predvideni za

določitev presežnih delavcev. Pri toženi stranki je vestno

opravljal zadolžene naloge. Nikoli ni bil disciplinsko

obravnavan. Ker pogodba o zaposlitvi med strankama v pisni obliki

ni bila sklenjena, gre za zmotno ugotovitev sodišča, ki se nanaša

na odklonitev njegovega dela pri sortiranju škart izdelkov. Da je

šlo takrat za neutemeljene razloge odpovedi pogodbe in

šikaniranje, izkazuje tudi dejstvo priprave tožene stranke v

jeseni 2003 na zagon novega stroja in v nadaljevanju zaposlovanje

delavcev na enakih delovnih mestih za nedoločen čas. Navedeno

pomeni, da je imela tožena stranka vse možnosti, da bi ohranila

njegovo zaposlitev. Poleg tega se ne strinja z zavrnitvijo

zahtevka za plačilo odškodnine za neizkoriščen letni dopust in

regresa za prehrano med delom. Opozarja na številne bistvene

kršitve določb postopka. V sporu naj bi ga zastopala oseba, ki ni

odvetnik. Sodišče ni upoštevalo odločilnih dejstev, na katere se

je skliceval ves čas postopka, ter na predložene listine.

Predsednica senata je bila pri sojenju pristranska, zaradi česar

je zahteval njeno izločitev. Nezakonito je preložila že razpisano

obravnavo. Na obravnavi je sprejela osebno mnenje pooblaščenca

tožene stranke, da je procesno nesposoben, s čimer je kršila

ustavne določbe. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče obravnava

pritožbo prednostno in v celoti ugodi njegovim zahtevkom.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče

pravilno razsodilo. Kot manjšemu delodajalcu ni bilo potrebno

preveriti možnosti tožnikove zaposlitve pod spremenjenimi pogoji

in pri odpovedi pogodbe uporabiti kriterije, ki so predpisani za

trajno presežne delavce. Meni, da je v primeru tožnika postopala

povsem zakonito in mu odpovedala pogodbo iz utemeljenih razlogov.

Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in potrdi

sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega

izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve

določb postopka ter pravilno uporabo materialnega prava (2. odst.

350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje

izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in

pravne razloge. Poleg tega sodišče prve stopnje tako v zvezi z

izvedenim postopkom kot izdano sodbo ni storilo nobene bistvene

postopkovne kršitve. Zato pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju

pravilno obrazloženih razlogov v izpodbijani sodbi na tožnikovo

pritožbo še odgovarja:

Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je tožena stranka začela v

mesecu aprilu 2003 s proizvodnjo plastične embalaže za potrebe

poslovnih strank. V tej zvezi je zaposlila štiri delavce v

proizvodnji, med njimi tudi tožnika in sicer za čas šestih

mesecev, s katerimi je v nadaljevanju, razen s tožnikom, sklenila

ustrezne pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Poleg tega je v

mesecu juniju 2003 sklenila z delavko T. B. pogodbo o

zaposlitvi za nedoločen čas tudi na delovnem mestu referenta v

komerciali. Vsi delavci v proizvodnji so po vsebini opravljali

enako delo na strojih za izdelavo plastične embalaže. Glede na

takšen obseg zaposlenih delavcev je očitno, da je tožena stranka

imela v spornem času v skladu z določbo 3. odst. 5. čl. Zakona o

delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS, št. 42/02) status manjšega

delodajalca.

Tožena stranka je že v mesecu maju 2003 ugotovila pomanjkjivosti

v delovanju strojev ter v tej posledici nekvalitetne izdelke,

zaradi česar ni mogla izpolniti vseh tekočih zahtev do poslovnih

strank. Da bi bilo potrebno usposobiti stroje, ker so izdelovali

več ali manj škart izdelke, je ugotovil tudi tožnik, kot je to

razvidno iz njegove izpovedbe (list. št. 138). Zato se je tožena

stranka odločila za racionalizacijo proizvodnje in zmanjšanja

števila proizvodnih delavcev iz štiri na dva izvajalca, dokončno

pa je s sklepom uprave z dne 8.8.2003 ustavila proizvodnjo. Po

izpovedbi zastopnika tožene stranke P. A. so zaradi tega prekinili

poslovno sodelovanje z vzdrževalcem G. in vodjem proizvodnje V..

Tožnika in delavca A. so seznanili o nameravani redni odpovedi

pogodbe o zaposlitvi, ostala delavca, to je L. in K., ki naj bi še

zaključila delo v proizvodnji, pa obvestili, da njunih pogodb za

določen čas z iztekom v mesecu septembru 2003 ne bodo podaljšali. Dne

9.7.2003 je tožena stranka pisno obvestila tožnika o nameravani redni

odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, na kar mu je dne

21.7.2003 redno odpovedala pogodbo z odpovednim rokom 30 dni. Dne

1.9.2003 je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo v izpodbijani sodbi, ko

je v tožnikovem primeru štelo, da je bila med strankama sklenjena

pogodba za nedoločen čas. Ponudena pogodba o zaposlitvi za

določen čas šestih mesecev s tožnikom ob nastopu dela ni bila

sklenjena v pisni obliki. Zato se domneva (2. odst. 10. čl. ZDR),

da je bila pogodba sklenjena za nedoločen čas. Po določbi 55. čl.

ZDR imata pogodbeni stranki v času trajanja delovnega razmerja za

določen čas enake pravice in obveznosti kot v delovnem razmerju

za nedoločen čas. To pomeni, da različnost trajanja pogodbe o

zaposlitvi nima vpliva na drugačno postopanje delodajalca v

primeru njene odpovedi. Zato ne more biti sprejemljivo

opozarjanje tožnika, da bi zaradi upoštevanja njegove pogodbe o

zaposlitvi za nedoločen čas, moral imeti prednost pri ohranitvi

zaposlitve v primerjavi s sodelavci, ki so imeli sklenjene

pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

Neutemeljena je pritožba, da v tožnikovem primeru niso bili

izkazani poslovni razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Iz predloženih listinskih dokazov in izpovedi zaslišanih prič je

razvidno, da je bil glavni razlog za prekinitev poslovnega

sodelovanja s kupci nekvalitetno izdelana plastična embalaža,

zaradi pomanjkljivosti v delovanju strojev. Nenazadnje se je tudi

tožnik skliceval na pomanjkljivosti strojev in v tej posledici na

izdelane škart proizvode. Odločilno je, da sta glavna kupca

izdelkov Dana in Engrotuš odpovedala poslovno sodelovanje, ob

tem, da so slabi rezultati tožene stranke v spornem obdobju

razvidni tudi iz predloženih poročil pristojni davčni upravi, ki

so izkazovala izgubo v poslovanju. Tako izkazana dejstva v celoti

potrjujejo ugotovitev, da so pri toženi stranki v spornem času

obstajali razlogi racionalizacije proizvodnje in zmanjšanja

števila zaposlenih delavcev v proizvodnji, pri čemer tožnik v

sporu ni ponudil takšnih dokazov, ki bi utemeljevali drugačna

dejstva oz. neobstoj navedenih poslovnih razlogov. Nadalje je

tožena stranka z izpovedbama prič A. in J. dokazala, da na odpoved

pogodbe tožniku nastali dogodek dne 31.5.2003 ni imel bistvenega

vpliva, kot to zmotno opozarja pritožba.

Neutemeljena je pritožba, da bi morala tožena stranka opraviti

primerjavo med delavci po kriterijih, ki veljajo za določevanje

presežnih delavcev. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s

stališčem v izpodbijani sodbi, da v situaciji, ko je tožena

stranka od štirih delavcev v proizvodnji, odpovedala pogodbo o

zaposlitvi dvema izvajalcema, v takšnem primeru ni šlo za odpoved

večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov (96. čl. ZDR).

Tožena stranka je bila takrat manjši delodajalec, kar je zlasti

pomembno pri uporabi določbe 3. odst. 88. čl. ZDR, saj v primeru

odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov takšen

delodajalec po določbi 4. odst. 88. čl. ZDR ni dolžan preveriti

možnosti zaposlitve delavca pod spremenjenimi pogoji ali na

drugih delih oz. ga ustrezno prekvalificirati ali

dokvalificirati. Zato pri individualni redni odpovedi pogodbe o

zaposlitvi iz poslovnih razlogov, za kar v tožnikovem primeru

tudi gre, tožena stranka ob izkazani nepotrebnosti dela pod

pogoji tožnikove pogodbe o zaposlitvi ni bila dolžna upoštevati

kriterijev za določitev presežnih delavcev. Odločilno je, da je v

primeru tožnika ugotovila nepotrebnost njegovega dela -

upravljalca strojev za proizvodnjo plastičnih mas, in v tej

zvezi, kot je v sodbi že obrazloženo, tudi dokazala utemeljenost

in resnost poslovnih razlogov, zaradi česar je imela dejansko in

pravno podlago za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih

razlogov. Poleg tega je tožena stranka v konkretnem primeru

spoštovala postopek pred odpovedjo, saj je tožnika v skladu z

določbo 3. odst. 83. čl. ZDR o nameravani redni odpovedi pogodbe

o zaposlitvi pisno obvestila ter mu v nadaljevanju podala odpoved

v predpisanem 30 dnevnem roku iz določbe 5. odst. 88. čl. ZDR.

Neutemeljena je pritožba, da so pri toženi stranki v času po

tožnikovem prenehanju delovnega razmerja obstajali razlogi za

nadaljevanje tožnikovega dela. V sporu je z listinskimi dokazi in

izpovedbami prič dokazano, da je tožena stranka v jeseni 2003

začela s pripravami za nabavo novega stroja, ki je bil dejansko

pripeljan v januarju 2004, na kar so začeli z enako proizvodnjo

ter na novo zaposlili delavce za nedoločen čas. Po ugotovitvi

pritožbenega sodišča tožena stranka ni v ničemer ravnala narobe,

ko je ponovno, po nekaj mesečni prekinjeni proizvodnji, za

določen čas zaposlila delavca L. in K.. Takrat je šlo povsem in zgolj

za njeno poslovno domeno v kakšni gospodarski in kadrovski

strategiji, tudi zaradi slabih izkušenj iz preteklega leta, bo

izvajala svojo dejavnost. Tudi tožnik je imel možnost, da bi se

ponovno prijavil za delo pri toženi stranki, pa očitno tega ni

storil. Zato kakršnokoli njegovo pritožbeno opozarjanje na

nepravilnosti tožene stranke glede ponovne vzpostavitve proizvodnje

in zaposlovanje delavcev, ne more biti upoštevno.

Neutemeljeni so pritožbeni razlogi, ki se nanašajo na zavrnitev

zahtevka zaradi plačila odškodnine za neizkoriščeni letni dopust

in zahtevka zaradi plačila regresa za malico. Sodišče prve

stopnje je pravilno zavrnilo takšna zahtevka ter v tej zvezi

ugotovljene tako dejanske kot pravne razloge določno obrazložilo,

o čemer v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče.

Ostali pritožbeni razlogi, gre predvsem za opozarjanje na

procesno vodenje postopka na prvi stopnji, zastopanje tožnika in

drugi razlogi, do katerih se pritožbeno sodišče v obrazložitvi

sodbe ni izrecno opredelilo, pa po ugotovitvi pritožbenega

sodišča niso pomembni oz. ne vplivajo na drugačno sodno presojo

(1. odst. 360. čl. ZPP).

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti kot

materialnopravno pravilno potrdilo izpodbijano sodbo (353. čl.

ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožnika ni odločilo,

ker jih ta v pritožbi ni priglasil. Tožena stranka je v odgovoru

na pritožbo priglasila takšne stroške. Pritožbeno sodišče je

ugotovilo, da njen odgovor ni v ničemer prispeval k rešitvi

spora. Zato je odločilo, da sama krije svoje stroške odgovora na

pritožbo. Poleg tega je tako sprejeta odločitev skladna tudi z

določbo 2. odst. 22. čl. ZDSS, po kateri v sporih o prenehanju

delovnega razmerja nosi svoje stroške delodajalec, ne glede na

izid postopka.