Appeal partially allowed; court remands case regarding termination notice timing under Labor Law.

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v

izpodbijanem ugodilnem delu v 3., 4. in 5. tč. izreka razveljavi ter

v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem

izpodbijanem delu v 1. in 2. tč. izreka potrdi sodba sodišča prve

stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

[JEDRO]

Tožena stranka je v avgustu 2003 tožnici redno odpovedala pogodbo o

zaposlitvi iz poslovnega razloga. Čeprav je bilo predhodno (v letu

2002) tožnici na tem delovnem mestu že odrejeno čakanje na delo,

zgolj iz tega razloga odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita. Ni

mogoče trditi, da je že v času odreditve čakanja na delo v letu 2002

obstajal trajnega prenehanja potreb po tožničinem delu. Tožena

stranka ni prekoračila roka iz 5. odst. 88. čl. ZDR.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je s sodbo razveljavilo sklepa tožene stranke z

dne 27.12.2002 in 14.3.2003 o začasnem čakanju tožnice na delo doma

(1. tč. izreka) in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici

obračunati in izplačati prikrajšanje pri plači za čas od meseca

februarja do avgusta 2003 v zneskih, razvidnih iz izreka sodbe (2.

tč. izreka). Poleg tega je razveljavilo odločbo o odpovedi pogodbe o

zaposlitvi tožnice iz poslovnih razlogov z dne 27.8.2003 (3. tč.

izreka). Ugotovilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici tudi po

poteku odpovednega roka zagotoviti vse pravice iz dela, jo pozvati

nazaj na delo strokovnega referenta ter ji za obdobje, ko ni delala,

vpisati v delovno knjižico delovno dobo in izplačati pripadajoče

nadomestilo plače ter odvesti ustrezne prispevke in davščine (4. tč.

izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna

tožnici povrniti stroške postopka v znesku 220.836,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe dalje do

plačila (5. tč. izreka). Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za

razveljavitev ugotovitvene odločbe z dne 14.11.2003, kot zavrnilo

zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati

odškodnino za neizrabljen letni dopust za leto 2003 v znesku

189.054,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 15.11.2003

dalje do plačila (6. tč. izreka).

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo v delu, v katerem je

bilo ugodeno tožničinim zahtevkom iz vseh pritožbenih razlogov po

določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l.

RS, št. 26/99 - 2/04), ki se v skladu z določbo 1. odst. 14. čl.

Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št.

19/94) uporablja tudi v postopkih pred delovnimi sodišči. Navaja,

da se sodišče zmotno sklicuje na uporabo 30. in 31. čl. ZDR ter

posledično na 19. čl. KP dejavnosti, na podlagi katerih je

predpisan postopek glede prenehanja potreb po več delavcih zaradi

nujnih operativnih razlogov. V primeru tožnice in delavke

R. ne gre za razporeditev na isto delovno mesto, kar je

komisija za varstvo pravic v ugovornem postopku določno

utemeljila. Tožnica se z navedeno delavko ni mogla v ničemer

primerjati. V konkretnem primeru je šlo za prenehanje potreb po

tožničinem delu z enim samim izvajalcem, zaradi česar ni bilo

potrebno uporabiti kriterijev za opredelitev presežnih delavcev.

V zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnice navaja, da je

takšen razlog ugotovila šele v jeseni leta 2003, ko se je tožnici

iztekalo obdobje začasnega čakanja na delo na domu. V tej zvezi

je sodišče zmotno ugotovilo, da so bili razlogi o trajni

nepotrebnosti tožničinega dela znani že v mesecu januarju 2003.

Poleg tega navaja, da je tožnica zamudila rok uveljavljanja

sodnega varstva, ki se je za vložitev tožbe iztekel dne

29.9.2003. Tožba je namreč bila dejansko izročena sodišču dne

30.9.2003. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v celoti zavrne

tožničine zahtevke oz. podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu

razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnica v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče pravilno

razsodilo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo

in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega

izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve

določb postopka ter pravilno uporabo materialnega prava (2. odst.

350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu se strinja z ugotovljenimi

dejanskimi in pravnimi razlogi sodbe v delu odločitve o

razveljavitvi sklepov tožene stranke o čakanju tožnice na delo

doma in upravičenostjo do plačila razlike nadomestila plače v

času takšnega čakanja na delo. Nadalje soglaša z ugotovitvijo, da

je tožnica vložila tožbo pred sodiščem prve stopnje zaradi

neveljavnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v predpisanem 30

dnevnem zakonskem roku iz določbe 3. odst. 204. čl. Zakona o

delovnih razmerjih (ZDR/02, Ur. l. RS št. 42/02). Izvedeno

listinsko gradivo izkazuje, da je tožnica prejela pisno odpoved

pogodbe dne 30.8.2003, pri čemer je v nadaljevanju vložila tožbo

pri sodišču prve stopnje priporočeno na pošto dne 29.9.2003, kot

to izhaja iz odtisa pošte na pisemski ovojnici (2. odst. 112.čl.

ZPP). Tožnica je tako pravočasno uveljavila sodno varstvo v

navedenem zakonskem roku, zaradi česar pritožbeno sklicevanje, da

bi moralo sodišče v sporu zavreči tožbo, ne more biti upoštevno.

Vendar pa se pritožbeno sodišče ne strinja z odločitvijo v

izpodbijani sodbi, ki se nanaša na odločitev o razveljavitvi

redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice iz poslovnih

razlogov, ter na tej podlagi z ugoditvijo zahtevkov za tožničino

reintegracijo in plačilom prejemkov iz delovnega razmerja od

prenehanja delovnega razmerja dalje, kar pritožbeno sodišče vse

utemeljuje z naslednjimi pravnimi in dejanskimi razlogi:

K začasnemu čakanju tožnice na delo doma:

Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je bila tožnica dejansko od

začetka leta 2002 dalje odsotna z dela zaradi odstranitve in

bolniškega staleža. Zato je tožena stranka na njeno delovno mesto

zaradi zagotovitve nujnih delovnih potreb razporedila delavko

R.. Ko so koncem leta 2002 prenehali razlogi tožničine

odsotnosti z dela, je tožena stranka ugotovila, da glede tožnice

nima možnosti ponovne razporeditve na delovno mesto strokovnega

referenta. Tudi ni ugotovila ostalih možnosti razporeditve,

prekvalifikacije ali druge ustrezne rešitve, zaradi česar ji je s

sklepom z dne 27.12.2002 določila začasno čakanje na delo doma za

čas šest mesecev, ki je začelo teči z dnem 26.2.2003, ker je

tožnica do takrat še izrabila letni dopust. Tožena stranka je v

nadaljevanju s sklepom z dne 14.3.2003 zavrnila tožničin ugovor

zoper navedeni prvostopenjski sklep.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo v izpodbijani sodbi, da

je sicer tožena stranka lahko izvedla postopek o začasnem čakanju

tožnice na delo doma še po določbah Zakona o delovnih razmerjih

(ZDR/90, Ur. l. RS, št. 14/90 - 71/03), saj je v tej zvezi izdala

prvostopenjski sklep dne 27.12.2002, to je še pred uveljavitvijo

novega ZDR/02. Vendar bi tožena stranka morala v tožničinem

primeru postopati v skladu z določbo 19. čl. Kolektivne pogodbe

za dejavnost kovinskih materialov in livarn ter za kovinsko in

elektroindustrijo Slovenije (v nadaljevanju KP dejavnosti), ki

predpisuje, da se pri določitvi delavcev, katerih delo postane

začasno nepotrebno, upoštevajo kriteriji delovne uspešnosti in

strokovne izobrazbe, delovne dobe ter socialne razmere, v katerih

živijo delavci. Tožena stranka bi morala uvrstiti v isto

kategorijo vse delavce, ki delajo na takšnih delovnih mestih, da

jih je mogoče medsebojno prerazporejati v skladu z zakonom. Ker

je tožena stranka v času odsotnosti tožnice na njeno delovno

mesto razporedila delavko R., navedeno pomeni, da bi

morala v postopku ugotavljanja začasnih potreb na delovnem mestu

strokovnega referenta opraviti primerjavo med njo in navedeno

delavko ob upoštevanju že navedenih kriterijev. Očitno tega ni

storila, zaradi česar tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča

odločitev tožene stranke o začasnem čakanju tožnice na delo ni

bila zakonita. Ker je v času takšnega čakanja dobivala nižje

nadomestilo plače v primerjavi s plačo, ki bi ji pripadala, če bi

takrat delala na svojem delovnem mestu, ji je sodišče pravilno

priznalo zahtevane mesečne razlike. Tožena stranka na predloženi

izračun tožnice, čeprav je bila z njim seznanjena, ni ugovarjala,

zaradi česar ne more biti sprejemljivo pavšalno opozarjanje

pritožbe, da tožnica ni upravičena do prisojenih razlik

nadomestila plače. V skladu s tako utemeljenimi razlogi je bilo

potrebno v tem obsegu izpodbijanja sodbe zavrniti pritožbo tožene

stranke.

K odpovedi pogodbe o zaposlitvi:

Iz že predhodno ugotovljenih dejstev je bila tožnica na podlagi

sklepov z dne 27.12.2002 in 14.3.2003 na začasnem čakanju na delo

doma dejansko do 26.8.2003. Tožena stranka je še pred iztekom

navedenega začasnega čakanja ugotovila, da tožnici v nadaljevanju

ne bo mogla trajno zagotoviti dela. V tej zvezi jo je skladno z

določbo 3. odst. 83. čl. ZDR/02 dne 18.8.2003 pisno obvestila, da

ji bo v kratkem, če ne bo našla druge rešitve, redno odpovedala

pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. V tej zvezi je o

nameravani odpovedi pogodbe obvestila tudi pristojen sindikat.

Nato je tožnici dne 27.8.2003 pisno odpovedala pogodbo o

zaposlitvi iz poslovnih razlogov, z določitvijo 75 dnevnega

odpovednega roka, zagotovitve nadomestila plače v višini 100 %

osnovne plače ter upravičenostjo do izplačila ustrezne

odpravnine. Tožena stranka je v pisni odpovedi pogodbe

obrazložila, da tožnici v nadaljevanju trajno ne more zagotoviti

dela pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi.

V skladu s tako izkazanimi dejstvi sodišče prve stopnje ni imelo

podlage za ugotovitev, da so bili razlogi trajne nepotrebnosti

tožničinega dela znani več kot šest mesecev, in da tožena stranka

v tožničinem primeru ni ravnala v skladu z določbo 5. odst. 88.

čl. ZDR/02, po kateri se poda odpoved najkasneje v 30 dneh od

seznanitve z razlogi oz. v šestih mesecih od nastanka takšnih

razlogov. V zadevi je namreč potrebno ločiti med institutom

začasnega čakanja na delo, glede tožnice ugotovljenim že koncem

leta 2002, ki je bilo v skladu z izdanima sklepoma aktualno oz.

trajalo do meseca avgusta 2003, ter na drugi strani med poslovnim

razlogom trajne nepotrebnosti tožničinega dela, ki predstavlja

drugačno pravno podlago od začasne nepotrebnosti dela. V kolikor

je tožena stranka v mesecu avgustu 2003 na delovnem mestu, na

katerem je predhodno, to je še v letu 2002 določila tožnici

začasno čakanje na delo, odpovedala tožnici pogodbo o zaposlitvi,

ni mogoče avtomatično šteti, da je poslovni razlog ugotovitve

trajnega pomanjkanja tožničinega dela obstajal že v času izdaje

sklepov o začasnem čakanju na delo oz. ob uveljavitvi ZDR/02 v

mesecu januarju 2003.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča so lahko razlogi trajne

nepotrebnosti tožničinega dela nastali samo v času, ko se je

iztekalo začasno čakanje na delo, to je v mesecu avgustu 2003, ko

je tožena stranka ugotovila, da glede trajnega nadaljevanja

tožničinega dela ni podanih nobenih možnosti oz. ustrezne druge

rešitve trajne zaposlitve tožnice. Zato pritožbeno sodišče dvomi

v sprejeto materialnopravno presojo v izpodbijani sodbi, da sta

za redno odpoved tožničine pogodbe potekla oba predpisana roka iz

določbe 5. odst. 88. čl. ZDR. Ker sodišče prve stopnje v tej

smeri ugotavljanja dejstev ni izvajalo dokazov, je v posledici

nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo

materialno pravo. Zato je pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu

v 3., 4. in 5. tč. izreka razveljavilo sodbo ter v tem obsegu

vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. čl. ZPP).

Sodišče bo moralo v novem postopku glede zahtevkov, katerih

odločitev je razveljavljena, ponovno razsoditi v skladu z

ugotovitvami pritožbenega sodišča, v kolikor ne bo prišlo med

strankama do sporazumne rešitve spora.

V preostalem je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v

nerazveljavljenem izpodbijanem delu v 1. in 2. tč. izreka

potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odst. 165. čl.

ZPP.