Appeal dismissed; employer cannot terminate senior worker's contract without consent if retirement conditions aren't met.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta sami vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

1. Delodajalec ne sme starejšemu delavcu brez njegovega soglasja

odpovedati pogodbe o zaposlitvi, če delavec ob prenehanju delovnega

razmerja ne izpolnjuje minimalnih pogojev za pridobitev pravice do

starostne pokojnine oz. minimalnih pogojev ne izpolni do izteka časa,

v katerem bi delavec prejemal denarno nadomestilo iz naslova

zavarovanja za primer brezposelnosti.

2. Minimalni pogoji za pridobitev pravice do starostne pokojnine so

določeni v 36. členu ZPIZ-1 oz. ob upštevanju 398. člena ZPIZ-1.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je bila

redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice pri toženi stranki, dana

dne 18.6.2003 (pravilno: 19.6.2003) iz poslovnega razloga nezakonita

in da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na

podlagi odpovedi 19.7.2003. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna

tožnico pozvati nazaj na delo in ji za čas, ko ni delala, priznati

vse pravice iz delovnega razmerja, med drugim tudi obračunati in

izplačati izpadla nadomestila plače, z zakonitimi zamudnimi obrestmi

od zapadlosti posameznega mesečnega zneska nadomestila plače dalje do

plačila. Sodišče je tudi odločilo, da je tožena stranka dolžna

plačati tožeči stranki stroške postopka v znesku 133.625,00 SIT, z

zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.12.2003 dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih

razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in

zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno

sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da

tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o

zaposlitvi zavrne kot neutemeljen, podrejeno pa, da izpodbijano

sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo

sojenje. Navaja, da je sodišče zmotno zaključilo, da je tožnica v

postopku prisilne poravnave skladno z določbo 114. člena ZDR

varovana kot starejša delavka. V zvezi s tem ne sprejema

tolmačenja sodišča prve stopnje, da so v postopku prisilne

poravnave varovane posebne kategorije delavcev, saj skladno z

dejstvom, da zakonodajalec takega varstva ni izrecno opredelil v

poglavju, ki sicer določa pravice in obveznosti v postopku

prisilne poravnave v zvezi z delovnimi razmerji, tako varstvo ni

utemeljeno. Sicer pa je mnenja, da tudi sicer sodišče v dokaznem

postopku ni ugotavljalo, kdaj bo tožnica dejansko izpolnila

pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Pri tem je

pavšalno in brez ustreznih za odločitev pomembnih podatkov

zaključilo, da tožnica ne bo izpolnjevala minimalnih pogojev za

pridobitev pravice do starostne pokojnine po določbi 36. člena

ZPIZ, pri čemer pa je spregledalo njene navedbe, da je tak

zaključek mogoč le ob predhodni pridobitvi podatkov od pristojne

institucije. V posledici navedenega je mnenja, da je sodišče

neutemeljeno in brez pomembnih in za presojo potrebnih podatkov

zaključilo, da tožnica ne bo izpolnila pogojev za pridobitev

pravice do starostne pokojnine po izteku pravice do denarnega

nadomestila iz naslova brezposelnosti. Sodba ima zato take

pomanjkljivosti, zaradi katerih odločitve sodišča prve stopnje ni

mogoče preizkusiti. Enako velja tudi za odločitev o stroških

postopka, saj obrazložitev te odločitve z izjemo potnih stroškov

ne vsebuje navedbe priznanih in morebitnih zavrnjenih stroškov.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe

in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot

neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve

stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah

pritožbenih razlogov ugotovilo, da nobeden izmed teh razlogov ni

podan. Sodišče prve stopnje je izvedlo zadostne dokaze za

ugotovitev pravno relevantnega dejanskega stanja, pravilno je

presodilo odločilna dejstva in odločilo ob pravilni uporabi

materialnega prava. Sodišče prve stopnje v postopku tudi ni

bistveno kršilo takih določb postopka, na katere pazi sodišče

druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odst. 339. člena Zakona o

pravdnem postopku - ZPP, Ur.l. RS št. 26/99 in 96/2002).

Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da pritožbene navedbe tožene

stranke niso bistvene, saj se ne nanašajo na pravno odločilna

dejstva, zato ne morejo vplivati na drugačno pravno presojo

odločitve sodišča. Pritožbeno sodišče se zato v celoti strinja s

pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter ustrezno razlago

odločitve, ki je ne ponavlja.

Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno

zaključilo, da je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o

zaposlitvi tožnici s strani tožene stranke z dne 19.6.2003,

nezakonita. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve

stopnje in listinskih dokazov, je tožena stranka odpovedala

tožnici pogodbo o zaposlitvi z dne 5.5.1989 iz poslovnega razloga

in sicer v posledici sprejete in potrjene prisilne poravnave med

toženko in njenimi upniki. V postopku prisilne poravnave je bilo

v programu opredeljeno prenehanje delovnih razmerjih večjemu

številu delavcev zaradi finančne reorganizacije in je v posledici

tega in v skladu s 106. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR -

Ur.l. RS št. 42/2002) bila dana odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi

tožnici. Vendar, ker gre pri tožnici glede na datum njenega

rojstva (rojena 22.1.1947) za delavca, starejšega od 55 let, ki

po določbi 201. člena ZDR uživajo posebno varstvo, bi moralo

sodišče v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnici

upoštevati 114. člen ZDR, ki v 1. odst. določa, da delodajalec ne

sme starejšemu delavcu brez njegovega pisnega soglasja odpovedati

pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dokler delavec ne

izpolni minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne

pokojnine, razen če mu ni zagotovljena pravica do denarnega

nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti do

izpolnitve minimalnih pogojev za starostno pokojnino. Ker tožnica

soglasja k odpovedi ni dala, iz tožničine delovne knjižice pa je

razvidno, da je imela ob prenehanju delovnega razmerja skupne

delovne dobe 18 let in 11 dni, je sodišče prve stopnje pravilno

ugotovilo, da tudi če bi tožnica prejemala nadomestilo za čas

brezposelnosti nadaljnjih 9 mesecev, to je od dneva prenehanja

delovnega razmerja (tožnici je delovno razmerje prenehalo

19.7.2003, kar izhaja iz delovne knjižice), na ta dan ne bi

izpolnjevala minimalnih pogojev za pridobitev starostne

pokojnine, ki so predpisani v 36. členu Zakona o pokojninskem in

invalidskem zavarovanju (ZPIZ - prečiščeno besedilo - Ur.l. RS

št. 26/2003).

Upoštevaje vse navedeno in ob ugotovitvi, da je varstvo

starejšega delavca v celoti zagotovljeno tudi v postopku prisilne

poravnave, ker prisilna poravnava ne pomeni prenehanje

delodajalca (2. odst. 114. člena ZDR), je pravilna pravna presoja

sodišča prve stopnje, da je tožnici dana odpoved pogodbe o

zaposlitvi nezakonita in je v posledici tega sodišče pravilno

ugodilo tudi tožničinemu nadaljnjemu zahtevku po reintegraciji in

priznanju vseh pravic iz delovnega razmerja.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da odločitve sodišča o stroških

postopka ni mogoče preizkusiti iz razloga opustitve obrazložitve

priznanih stroškov po posameznih postavkah, pa je potrebno

poudariti naslednje. Sodišče prve stopnje je sicer s tem, ko

odločitve o stroških postopka ni obrazložilo, kršilo določbe

postopka. Vendar, ker pri odločitvi o stroških postopka ne gre za

odločilne razloge o glavni stvari, je potrebno ugotoviti, da

predstavlja neobrazložitev stroškovnega dela izreka sodbe le

relativno kršitev, zato ta del izreka v izpodbijani sodbi samo iz

teh razlogov ni potrebno razveljaviti. Pritožbeno sodišče je v

zvezi s pritožbenimi navedbami zato samo preizkusilo stroškovnik

tožeče stranke in pri tem ugotovilo, da je sodišče prve stopnje

pri odmeri stroškov upoštevalo veljavno odvetniško tarifo in da

so stroški, ki jih mora tožena stranka povrniti tožnici, pravilno

odmerjeni.

Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, je

pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo

sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo

tožeče stranke pa ni bil potreben, je pritožbeno sodišče

odločilo, da vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega

postopka (1. odst. 165. člena ZPP).