Appeal dismissed; employer cannot terminate senior worker's contract without consent if retirement conditions aren't met.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court dismissed the employer's appeal, upholding the first-instance judgment that declared the termination of the senior employee's contract unlawful. The employer argued that the employee would not meet pension eligibility criteria, while the employee claimed special protection under the Labor Relations Act. The court ruled that the employer cannot terminate a contract with a senior worker without consent unless the worker meets specific pension conditions or receives unemployment benefits, which the employee did not satisfy.
Legislator headnote
AI generatedZDR 114. člen; ZPIZ 36. člen: An employer cannot terminate a labor contract with a senior worker without their written consent if the worker has not yet met the minimum conditions for old-age pension entitlement, unless the worker is entitled to a monetary substitute from unemployment insurance until those conditions are fulfilled.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Stranki krijeta sami vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.
[JEDRO]
1. Delodajalec ne sme starejšemu delavcu brez njegovega soglasja
odpovedati pogodbe o zaposlitvi, če delavec ob prenehanju delovnega
razmerja ne izpolnjuje minimalnih pogojev za pridobitev pravice do
starostne pokojnine oz. minimalnih pogojev ne izpolni do izteka časa,
v katerem bi delavec prejemal denarno nadomestilo iz naslova
zavarovanja za primer brezposelnosti.
2. Minimalni pogoji za pridobitev pravice do starostne pokojnine so
določeni v 36. členu ZPIZ-1 oz. ob upštevanju 398. člena ZPIZ-1.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je bila
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice pri toženi stranki, dana
dne 18.6.2003 (pravilno: 19.6.2003) iz poslovnega razloga nezakonita
in da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na
podlagi odpovedi 19.7.2003. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna
tožnico pozvati nazaj na delo in ji za čas, ko ni delala, priznati
vse pravice iz delovnega razmerja, med drugim tudi obračunati in
izplačati izpadla nadomestila plače, z zakonitimi zamudnimi obrestmi
od zapadlosti posameznega mesečnega zneska nadomestila plače dalje do
plačila. Sodišče je tudi odločilo, da je tožena stranka dolžna
plačati tožeči stranki stroške postopka v znesku 133.625,00 SIT, z
zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.12.2003 dalje do plačila.
Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih
razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in
zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno
sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da
tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o
zaposlitvi zavrne kot neutemeljen, podrejeno pa, da izpodbijano
sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo
sojenje. Navaja, da je sodišče zmotno zaključilo, da je tožnica v
postopku prisilne poravnave skladno z določbo 114. člena ZDR
varovana kot starejša delavka. V zvezi s tem ne sprejema
tolmačenja sodišča prve stopnje, da so v postopku prisilne
poravnave varovane posebne kategorije delavcev, saj skladno z
dejstvom, da zakonodajalec takega varstva ni izrecno opredelil v
poglavju, ki sicer določa pravice in obveznosti v postopku
prisilne poravnave v zvezi z delovnimi razmerji, tako varstvo ni
utemeljeno. Sicer pa je mnenja, da tudi sicer sodišče v dokaznem
postopku ni ugotavljalo, kdaj bo tožnica dejansko izpolnila
pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Pri tem je
pavšalno in brez ustreznih za odločitev pomembnih podatkov
zaključilo, da tožnica ne bo izpolnjevala minimalnih pogojev za
pridobitev pravice do starostne pokojnine po določbi 36. člena
ZPIZ, pri čemer pa je spregledalo njene navedbe, da je tak
zaključek mogoč le ob predhodni pridobitvi podatkov od pristojne
institucije. V posledici navedenega je mnenja, da je sodišče
neutemeljeno in brez pomembnih in za presojo potrebnih podatkov
zaključilo, da tožnica ne bo izpolnila pogojev za pridobitev
pravice do starostne pokojnine po izteku pravice do denarnega
nadomestila iz naslova brezposelnosti. Sodba ima zato take
pomanjkljivosti, zaradi katerih odločitve sodišča prve stopnje ni
mogoče preizkusiti. Enako velja tudi za odločitev o stroških
postopka, saj obrazložitev te odločitve z izjemo potnih stroškov
ne vsebuje navedbe priznanih in morebitnih zavrnjenih stroškov.
Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe
in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot
neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve
stopnje.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah
pritožbenih razlogov ugotovilo, da nobeden izmed teh razlogov ni
podan. Sodišče prve stopnje je izvedlo zadostne dokaze za
ugotovitev pravno relevantnega dejanskega stanja, pravilno je
presodilo odločilna dejstva in odločilo ob pravilni uporabi
materialnega prava. Sodišče prve stopnje v postopku tudi ni
bistveno kršilo takih določb postopka, na katere pazi sodišče
druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odst. 339. člena Zakona o
pravdnem postopku - ZPP, Ur.l. RS št. 26/99 in 96/2002).
Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da pritožbene navedbe tožene
stranke niso bistvene, saj se ne nanašajo na pravno odločilna
dejstva, zato ne morejo vplivati na drugačno pravno presojo
odločitve sodišča. Pritožbeno sodišče se zato v celoti strinja s
pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter ustrezno razlago
odločitve, ki je ne ponavlja.
Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno
zaključilo, da je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o
zaposlitvi tožnici s strani tožene stranke z dne 19.6.2003,
nezakonita. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve
stopnje in listinskih dokazov, je tožena stranka odpovedala
tožnici pogodbo o zaposlitvi z dne 5.5.1989 iz poslovnega razloga
in sicer v posledici sprejete in potrjene prisilne poravnave med
toženko in njenimi upniki. V postopku prisilne poravnave je bilo
v programu opredeljeno prenehanje delovnih razmerjih večjemu
številu delavcev zaradi finančne reorganizacije in je v posledici
tega in v skladu s 106. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR -
Ur.l. RS št. 42/2002) bila dana odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi
tožnici. Vendar, ker gre pri tožnici glede na datum njenega
rojstva (rojena 22.1.1947) za delavca, starejšega od 55 let, ki
po določbi 201. člena ZDR uživajo posebno varstvo, bi moralo
sodišče v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnici
upoštevati 114. člen ZDR, ki v 1. odst. določa, da delodajalec ne
sme starejšemu delavcu brez njegovega pisnega soglasja odpovedati
pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dokler delavec ne
izpolni minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne
pokojnine, razen če mu ni zagotovljena pravica do denarnega
nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti do
izpolnitve minimalnih pogojev za starostno pokojnino. Ker tožnica
soglasja k odpovedi ni dala, iz tožničine delovne knjižice pa je
razvidno, da je imela ob prenehanju delovnega razmerja skupne
delovne dobe 18 let in 11 dni, je sodišče prve stopnje pravilno
ugotovilo, da tudi če bi tožnica prejemala nadomestilo za čas
brezposelnosti nadaljnjih 9 mesecev, to je od dneva prenehanja
delovnega razmerja (tožnici je delovno razmerje prenehalo
19.7.2003, kar izhaja iz delovne knjižice), na ta dan ne bi
izpolnjevala minimalnih pogojev za pridobitev starostne
pokojnine, ki so predpisani v 36. členu Zakona o pokojninskem in
invalidskem zavarovanju (ZPIZ - prečiščeno besedilo - Ur.l. RS
št. 26/2003).
Upoštevaje vse navedeno in ob ugotovitvi, da je varstvo
starejšega delavca v celoti zagotovljeno tudi v postopku prisilne
poravnave, ker prisilna poravnava ne pomeni prenehanje
delodajalca (2. odst. 114. člena ZDR), je pravilna pravna presoja
sodišča prve stopnje, da je tožnici dana odpoved pogodbe o
zaposlitvi nezakonita in je v posledici tega sodišče pravilno
ugodilo tudi tožničinemu nadaljnjemu zahtevku po reintegraciji in
priznanju vseh pravic iz delovnega razmerja.
V zvezi s pritožbenimi navedbami, da odločitve sodišča o stroških
postopka ni mogoče preizkusiti iz razloga opustitve obrazložitve
priznanih stroškov po posameznih postavkah, pa je potrebno
poudariti naslednje. Sodišče prve stopnje je sicer s tem, ko
odločitve o stroških postopka ni obrazložilo, kršilo določbe
postopka. Vendar, ker pri odločitvi o stroških postopka ne gre za
odločilne razloge o glavni stvari, je potrebno ugotoviti, da
predstavlja neobrazložitev stroškovnega dela izreka sodbe le
relativno kršitev, zato ta del izreka v izpodbijani sodbi samo iz
teh razlogov ni potrebno razveljaviti. Pritožbeno sodišče je v
zvezi s pritožbenimi navedbami zato samo preizkusilo stroškovnik
tožeče stranke in pri tem ugotovilo, da je sodišče prve stopnje
pri odmeri stroškov upoštevalo veljavno odvetniško tarifo in da
so stroški, ki jih mora tožena stranka povrniti tožnici, pravilno
odmerjeni.
Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, je
pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo
sodbo sodišča prve stopnje.
Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo
tožeče stranke pa ni bil potreben, je pritožbeno sodišče
odločilo, da vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega
postopka (1. odst. 165. člena ZPP).