Employment court partially allows appeal on costs but dismisses claim regarding pension eligibility calculation.

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v tretjem odstavku

delno spremeni, tako da se stroški, ki jih je tožena stranka dolžna

povrniti tožnici, znižajo s 147.564,00 SIT na 95.131,00 SIT.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu

potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Pri presoji, ali starejši delavec izpolnjuje minimalne pogoje za

pridobitev pravice do starostne pokojnine (114. člen ZDR v zvezi z

398. čl. ZPIZ-1) sodišče ne more upoštevati naknadnega uveljavljanja

znižanja starostne meje zaradi otroka, saj je uveljavljanje znižanja

starostne meje zaradi otrok prepuščeno izbiri vsakega zavarovanca in

proti njegovi volji tega znižanja ni mogoče uveljavljati.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila dne

19.6.2003 dana odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici pri toženi

stranki nezakonita in da tožnici delovno razmerje 19.7.2003 ni

prenehalo (prvi odstavek izreka). Toženi stranki je naložilo, da

tožnico pozove nazaj na delo in ji za ves čas, ko ni delala, prizna

vse pravice iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi ter ji (med

drugim tudi) obračuna in izplača nadomestilo plače z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska (drugi

odstavek izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne

stroške postopka v znesku 147.564,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 29.10.2003 dalje (tretji odstavek izreka).

Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh treh

pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona

o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004).

Zmotna naj bi bila ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica

v postopku prisilne poravnave varovana kot starejša delavka.

Takšnega varstva pravic zakonodajalec ni predvidel v poglavju, ki

sicer določa pravice in obveznosti v postopku prisilne poravnave,

saj takšno varstvo z gospodarskopravnega vidika ne bi bilo

utemeljeno. Celoten postopek prisilne poravnave je podvržen sodni

presoji že ob potrditvi prisilne poravnave, zato bi naknadna

razveljavitev prisilne poravnave pomenila poseg v njeno izvedbo.

Sodišče prve stopnje tudi ni ugotavljalo, kdaj bo tožnica

dejansko izpolnila pogoje za pridobitev pravice do starostne

pokojnine. Sodišče prve stopnje je zgolj pavšalno in brez

ustreznih in za odločitev pomembnih podatkov zaključilo, da

tožnica glede na 36. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem

zavarovanju (ZPIZ-1-UPB2 - Ur. l. RS št. 20/2004) dne 18.7.2005

ne bo izpolnjevala minimalnih pogojev za pridobitev pravice do

starostne pokojnine. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da

je izpolnjevanje teh pogojev potrebno presojati po stanju na dan

19.7.2005, saj je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki

prenehalo 19.7.2003, tako da se je tožnica šele z 20.7.2003 lahko

prijavila na Zavodu za zaposlovanje in ji šele od tega dne dalje

pripada pravica do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti

v trajanju 24 mesecev. Sodišče prve stopnje naj bi pri tem tudi

spregledalo, da je pridobitev pravice do starostne pokojnine

pogojena z izpolnitvijo dveh pogojev, to je starosti in dosežene

pokojninske dobe, pri čemer izpolnjevanja teh pogojev ni mogoče

ugotavljati zgolj na podlagi dejanske starosti in izpolnitve

delovne dobe v določenem časovnem trenutku, temveč z upoštevanjem

drugih, za pridobitev pravice merodajnih podatkov. Tako sodišče

prve stopnje ni ugotavljalo, ali ima tožnica otroke in ali je

bila zaposlena pred 18. letom starosti, kar vpliva na znižanje

starostne meje. Prvostopenjsko sodišče ni ugotavljalo, ali ima

tožnica morda še kakšno leto druge zavarovalne dobe ali posebne

dobe, ki se šteje kot zavarovalna doba. Sodišče prve stopnje tudi

ni upoštevalo denarnih zneskov denarnega nadomestila za primer

brezposelnosti, ki jih tožnica prejema od Zavoda za zaposlovanje

ter je toženi stranki, v nasprotju z obstoječo sodno prakso, v

plačilo naložilo celotne zneske. Bistvena kršitev določb

pravdnega postopka naj bi bila podana, ker izpodbijana sodba ne

vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Odločitve sodišča prve

stopnje v stroškovnem delu namreč ni mogoče preizkusiti, saj z

izjemo potnih stroškov ne vsebuje navedbe priznanih in morebitnih

zavrnjenih stroškov. Navedba, da so stroški priznani po

priglašenem stroškovniku, pa glede na to, da tožena stranka z

njim ne razpolaga, ne more biti odločilnega pomena. Tožena

stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo

razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnica je v odgovoru na tožbo navedlo, da je iz Zakona o

delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 42/2002) očitno, da se

varstvo starejšega delavca nanaša tudi na odpoved pogodbe o

zaposlitvi iz poslovnega razloga, kamor sodijo tudi primeri iz

106. člena ZDR. Razen tega pa 2. odst. 114. člena ZDR izrecno

določa, da varstvo po prejšnjem odstavku ne velja v primeru

prenehanja delodajalca in ker v prisilni poravnavi ni prenehanja

delodajalca, je očitno, da varstvo starejših delavcev velja tudi

za delavce v prisilni poravnavi. Glede na datum rojstva, ki je

naveden tudi v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, naj bi bilo

nesporno, da je tožnica starejša delavka. Kot starejša delavka je

tožnica upravičena do nadomestila na zavodu najdlje za dve leti

in v teh dveh letih tožnica ne more izpolniti minimalnih pogojev

za pridobitev pravice do starostne pokojnine, ki jih določa 36.

člen ZPIZ. Samo ti pogoji so merodajni, kakršnokoli eventualno

nižanje starostne meje ali drugo pa je prepuščeno v uveljavljanje

zavarovancu in zato v zvezi s posebnim varstvom starejših

delavcev ne more biti upoštevno. Sicer pa tožena stranka niti ni

zatrjevala in dokazovala, da bi bila odpoved pogodbe o zaposlitvi

zakonita, ker je tožnici do izpolnitve minimalnih pogojev za

starostno pokojnino zagotovljena pravica do denarnega nadomestila

iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Tožena stranka

zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot

neutemeljeno.

Pritožba je delno utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. Zakona o pravdnem postopku

(ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004) je pritožbeno

sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so

navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na

bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7.,

8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na

pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je odločitev o stroških postopka sicer res

zelo skromno obrazložilo, vendar navedeno ne predstavlja smiselno

uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14.

točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je namreč podana, kadar

izpodbijane odločbe sploh ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve

stopnje se sklicuje na vloženi stroškovnik, ki toženi stranki

sicer res ni bil predložen, vendar pa je na njegovi podlagi

odmero stroškov postopka možno preizkusiti. Sicer pa je tožnica

večino stroškov priglasila že z vlogami, ki so bile toženi

stranki vročene, in je s stroškovnikom priglasila samo stroške v

zvezi z narokom za glavno obravnavo. Pomanjklijva obrazložitev

odločitve o stroških postopka bi tako lahko predstavljala

kvečjemu relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz

prvega odstavka 339. čl. ZPP, vendar pa ta pomanjkljivost na

pravilnost in zakonitost odločitve o stroških postopka ni

vplivala, zato tudi ta kršitev ni podana.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva

v zvezi s starostjo in delovno dobo tožnice, od katerih je

odvisno, ali ima tožnica status starejšega delavca. Zmotno je

stališče tožene stranke, da bi sodišče prve stopnje moralo samo

raziskovati, ali ima tožnica morda še kakšno leto druge

zavarovalne dobe, ali pa posebno dobo, ki se šteje kot

zavarovalna doba, ne glede na pogoj plačila prispevkov oziroma

ali ima tožnica kaj otrok, zaradi česar bi se lahko znižala

starostna meja za upokojitev. Tožena stranka je tožnici pogodbo o

zaposlitvi odpovedala iz poslovnih razlogov. V skladu z 9. čl.

Konvencije mednarodne organizacije dela št. 58 o prenehanju

delovnega razmerje na pobudo delodajalca (Ur. l. SFRJ, Mednarodne

pogodbe 4/84) je na delodajalcu dokazno breme, da obstaja resen

razlog za prenehanje delovnega razmerja delavca v zvezi s

sposobnostjo ali obnašanjem delavca ali v zvezi z operativnimi

potrebami podjetja, ustanove ali službe. Glede na to, da je

sodišče prve stopnje na podlagi datuma rojstva tožnice, ki je

naveden v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pravilno ugotovilo, da

je tožnica starejša delavka v smislu določbe 201. člena ZDR, bi

tožena stranka morala dokazovati in dokazati, da so izpolnjeni

pogoji iz prvega odstavka 114. člena ZDR, pod katerimi je možno

zakonito odpovedati pogodbo o zaposlitvi starejšemu delavcu.

Tožena stranka med postopkom ni dokazovala, da bi tožnica razen v

delovni knjižici vpisane delovne dobe imela še kakšno drugo

zavarovalno dobo, kaj takšnega ne zatrjuje niti v pritožbi, zato

sodišču neutemeljeno očita, da glede tega vprašanja ni pravilno

in popolno ugotovilo dejanskega stanja. Isto velja tudi za

pritožbeno navedbo, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali

ima tožnica kaj delovne dobe pred 18 letom starosti. Kaj takšnega

tudi ne izhaja iz delovne knjižice, saj je iz nje razvidno, da se

je tožnica prvič zaposlila 15.11.1970, ko je bila stara več kot

18 let. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil

tožnica ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi starejša od 51 let in 4

mesecev. Na podlagi delovne knjižice je sodišče prve stopnje

pravilno ugotovilo, da je tožnica ob prenehanju delovnega

razmerja imela 32 let, 5 mesecev in 1 dan skupne delovne dobe.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko

je štelo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, saj

tožena stranka ni dokazala, da bi bili izpolnjeni pogoji, pod

katerimi delodajalec starejši delavki brez njenega pisnega

soglasja lahko odpove pogodbo o zaposlitvi. V skladu s prvim

odstavkom 114. člena ZDR delodajalec tega ne more storiti, dokler

delavka ne izpolni minimalnih pogojev za pridobitev pravice do

starostne pokojnine, razen če ji je za čas do izpolnitve teh

pogojev zagotovljena pravica do denarnega nadomestila iz naslova

zavarovanja za primer brezposelnosti. Pritožbeno sodišče soglaša

z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnica tudi po izteku

maksimalne dobe dveh let, ko lahko prejema nadomestilo iz naslova

zavarovanja za primer brezposelnosti, še vedno ne bo izpolnjevala

minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine,

kakor so določeni v prvem odstavku 398. člena ZPIZ-1-UPB1.

Tožnica bi nadomestilo za čas brezposelnosti v najboljšem primeru

prejemala do 20.7.2005 (ni bistveno, da v izpodbijani sodbi piše

19.7.2005), takrat pa še ne bo izpolnila pogoja starosti 54 let

in 4 mesecev tudi še ne bo imela 35 let in 6 mesecev pokojninske

dobe. Tožnica ima prav, ko opozarja, da je morebitno

uveljavljanje znižanja starostne meje zaradi otrok prepuščeno

izbiri zavarovanca in da proti njegovi volji tega znižanja ni

možno uveljavljati. Sicer pa tudi morebitno znižanje starostne

meje zaradi otrok v konkretnem primeru ne bi moglo vplivati na

drugačno odločitev. V skladu s tretjim odstavkom 37. člena ZPIZ

se starostna meja ženski iz tega naslova lahko zniža največ do

56. leta starosti, te starosti pa tožnica do prenehanja

uveljavljanja pravic iz naslova zavarovanja za primer

brezposelnosti ne bo dosegla.

Prav tako je zmotno stališče tožene stranke, da določba 114.

člena ZDR ne velja za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je

posledica potrjene prisilne poravnave. Nobenega dvoma ni, da je

tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi, izdana na podlagi s prisilno

poravnavo potrjenega programa finančne reorganizacije, odpoved

pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, zato tudi zanjo glede

starejših delavcev velja posebno varstvo pred odpovedjo.

Izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi je nezakonita, saj bi

tožena stranka tožnici pogodbo o zaposliti lahko odpovedala le z

njenim soglasjem, ki pa ga tožnica ni dala. Sodišče prve stopnje

je pravilno ugotovilo, da je edina izjema od varstva starejših

delavcev pred odpovedjo predvidena za primer prenehanja

delodajalca, do te pa na podlagi potrjene prisilne poravnave ne

pride.

Z izpodbijano sodbo je bilo glede reparacijskega dela tožbenega

zahtevka odločeno le, da je tožena stranka tožnici dolžna

obračunati in izplačati nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska. Takšna

odločitev dejansko pomeni vmesno sodbo, s katero je odločeno o

temelju tožbenega zahtevka in ne o njegovi višini. Navedeno

pomeni, da bo tožnica, v kolikor tožena stranka sama ne bo

obračunala nadomestila plače, lahko vložila novo tožbo, s katero

bo zahtevala po višini opredeljene zneske, tožena stranka pa temu

ne bo mogla uspešno nasprotovati z ugovorom že razsojene stvari.

Zaradi navedenega ni bistveno, da sodišče prve stopnje ni posebej

navedlo, da je tožnica za sporno obdobje, ko prejema nadomestilo

iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, upravičena le do

morebitne razlike med prejetim nadomestilom in plačo, kakršno bi

prejela, če bi delala. Zaradi navedenega ne gre za odstop od

uveljavljene sodne prakse, saj je odločitev sodišča prve stopnje

o tem, da je tožena stranka med drugim dolžna obračunati in

izplačati nadomestilo plače, potrebno razumeti tako, da gre za

plačo, ki bi jo tožnica prejela, če bi delala, zmanjšano za

prejeto nadomestilo iz naslova zavarovanja za primer

brezposelnosti. V skladu z drugim odstavkom 54. člena Zakona o

zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB - Ur.

l. RS št. 12/92, 71/93, 69/98 in 97/01) zavod od delodajalca

zahteva vrnitev škode, če je sodišče s pravnomočno sodbo

ugotovilo, da je bilo prenehanje delovnega razmerja nezakonito.

Navedeno pomeni, da v takšnem primeru delavec obdrži prejeto

nadomestilo plače iz naslova zavarovanja za primer

brezposelnosti, da pa je prejete zneske zavodu za zaposlovanje

dolžan povrniti delodajalec.

Pač pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo,

ko je tožnici dosodilo vse priglašene stroške postopka. Tako je

tožnikov pooblaščenec za pripravljalno vlogo v skladu s tar. št.

15/2 Odvetniške tarife (OT - Ur. l. RS št. 67/03) upravičen do

nagrade v višini 225 točk in ne priglašenih 400 točk, v skladu z

uveljavljeno sodno prakso pa mu tudi ne gre nagrada v višini 20

točk za poročilo stranki, saj je ta nagrada že zajeta v nagradi

za sestavo vloge. Utemeljeno pa je sodišče prve stopnje priznalo

nagrado za tožbo v višini 160 točk in 300 točk za zastopanje na

prvem naroku za glavno obravnavo. Pravilno je tudi stališče

sodišča prve stopnje, da v zvezi s potnimi stroški tožniku

pripada le ena četrtina priglašenih stroškov, kar velja tudi za

priglašenih 80 točk iz naslova odsotnosti iz pisarne v času

potovanja za stranko, kar pomeni, da odvetniku v tej zadevi iz

tega naslova pripada 20 točk. Celotna utemeljeno priglašena

nagrada tožnikovemu pooblaščencu tako znaša 705 točk, kar ob

vrednosti točke 110,00 SIT znaša 77.550,00 SIT. K temu je

potrebno prišteti še 2% materialnih stroškov oz. 1.551,00 SIT, na

oboje skupaj pa je potrebno obračunati še 20% DDV, ki znaša

15.820,00 SIT. K temu je potrebno prišteti še sorazmerni del

potnih stroškov, ki jih je že sodišče prve stopnje pravilno

ugotovilo v višini 1.210,00 SIT. Kot za pravdo potrebnega stroška

ni možno opredeliti plačane takse za podredni tožbeni zahtevek in

priglašene nagrade za zastopanje na naroku v višini 400 točk,

zato teh stroškov tožnici tožena stranka ni dolžna povrniti.

Celotni utemeljeno priglašeni stroški tožnice tako znašajo

95.131,00 SIT in ne 147.546,00 SIT, kakor je zmotno odločilo

sodišče prve stopnje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke

prvega odstavka 358. člena pritožbi delno ugodilo in izpodbijano

sodbo v odločitvi o stroških postopka delno spremenilo tako, da

je stroške, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožnici,

znižalo z zneska 147.564,00 SIT na znesek 95.131,00 SIT. V

preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP

pritožbo zavrnilo in v nespremenjem delu potrdilo sodba sodišča

prve stopnje, saj je spoznalo, da niso podani razlogi, ki jih

uveljavlja pritožba in tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni

dolžnosti.

Tožena stranka je s pritožbo delno sicer uspela, vendar kljub

temu sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj v skladu

z drugim odstavkom 22. člena Zakona o delovnih in socialnih

sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS št. 19/94) v sporih o prenehanju

delovnega razmerja, za tak spor pa gre tudi v tej zadevi,

delodajalec sam krije svoje stroške postopka, ne glede na njegov

izid. Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičena niti

tožnica, saj odgovora na tožbo ni mogoče opredeliti kot za spor

potrebni strošek v smislu določbe prvega odstavka 155. člena ZPP.