Court dismisses appeal confirming employer must pay full wages for indefinite-term seasonal workers regardless of actual work hours.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Po 41. členu ZDR je sezonska dela možno opravljati le v

delovnem razmerju za določen čas. Le v tem primeru se v

sezoni opravljene ure v celoti plačajo, za čas t.i. "mrtve

sezone" pa delovnega razmerja sploh ni. Če pa je delavec v

delovnem razmerju pri delodajalcu, ki se ukvarja z

dejavnostjo sezonskega značaja v smislu določb 15. člena KP

dejavnosti, se opravljene ure razporedijo in poračunajo v

določenem časovnem obdobju (največ enoletnem) in je delavec

v celotnem časovnem obdobju upravičen tudi do plače.

Delodajalec mora poskrbeti, da je delovni čas racionalno

izkoriščen in razporejen glede na potrebe. Če je delavec v

delovnem razmerju in mu delodajalec dela ne zagotovi, to še

ne pomeni, da mu plače ni treba izplačati.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženki, da

tožnikoma izplača zapadle plače za obdobje od oktobra 2001 do marca

2002 ter odpravnino zaradi odpovedi delovnega razmerja in sicer

tožnici L. v znesku 552.425,48 SIT, tožniku R. pa v znesku

604.042,92 SIT, obema s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženki je naložilo, da tožnikoma povrne stroške postopka v znesku

137.800,00 SIT.

Zoper sodbo se pritožuje toženka, ki uveljavlja vse tri

pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem

postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da

sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja in ni

upoštevalo, da tožnika v času od oktobra 2001 do marca 2002 v

lokalu nista delala, ker je bil delovni čas sezonsko

prerazporejen. V času letne sezone nista delala toliko časa, da

bi pokrila vse ure zimske sezone, saj se nista držala njene

odredbe o prerazporeditvi delovnega časa. O tem bi lahko

izpovedala priča N. B., ki ga sodišče prve stopnje ni

zaslišalo. Meni, da je zgolj izpoved tožnikov premalo za

odločitev o njunem zahtevku. Če tožnika nista delala, za vse

opravljeno delo pa sta plačilo prejela, ne moreta biti upravičena

do odpravnine. Zaradi pomanjkljivega dokaznega postopka je po

mnenju pritožbe tudi sama sodba nezmožna preizkusa, saj so

razlogi v njej nejasni. Predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve

sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah

pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na

bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP in na

pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev glede zapadlih zneskov

plač in odpravnine oprlo na odločbo inšpektorja za delo in

obračunske liste. Tudi sicer med strankami ni bilo sporno, da

tožnika v vtoževanem obdobju plače nista prejela. Bistveno za

rešitev sporne zadeve je bilo vprašanje, ali je imela toženka med

letom delovni čas prerazporejen oz. ali je bila narava dela

sezonska.

Sodišče prve stopnje je zaslišalo oba tožnika, ki sta povedala,

da sta v sezoni delala, kolikor je bilo potrebno, prav tako pa

tudi izven sezone, le da je bilo tedaj dela manj. Sodišče prve

stopnje se je postavilo na stališče, da sezonske razporeditve

delovnega časa v smislu 1. in 3. odstavka 15. člena Kolektivne

pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci (KP dejavnosti,

Ur.l. RS št. 21/91) ni bilo.

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje. Po

40. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-90, Ur.l. RS št.

14/90, 5/91, 71/93), ki je veljal v spornem obdobju, je delovni

čas med letom lahko neenakomerno razporejen, če to zahteva narava

dejavnosti oz. organizacija dela, boljše izkoriščanje delovnih

sredstev, smotrnejša izraba delovnega časa ter dokončanje del oz.

nalog v določenih rokih. Pri neenakomerni razporeditvi ter

začasni prerazporeditvi delovnega časa se upošteva poln delovni

čas kot povprečna delovna obveznost delavca v obdobju, ki ne sme

biti daljše od enega leta. Tej ureditvi je skladna ureditev iz 1.

in 3. odstavka 15. člena KP dejavnosti.

Po citiranih določbah se torej šteje, da je delavec mesečno

opravil delovno obveznost v obsegu polnega delovnega časa (in v

tem obsegu prejme tudi plačo), tudi če je v določenem obdobju

delal več, kot poln delovni čas. Nasprotno pa se šteje, da je

opravil polno delovno obveznost tudi v obdobju, ko zaradi

prerazporeditve delovnega časa ni delal (tudi v tem primeru

prejme plačo za poln delovni čas).

Toženka je le pavšalno navajala, da je bil delovni čas "sezonsko

prerazporejen" in iz njenih navedb je sklepati, da tožnikoma v

času zimske sezone plača sploh ne pripada, čeprav sta v delovnem

razmerju. Po 41. členu ZDR-90 je sezonska dela možno opravljati

le v delovnem razmerju za določen čas. Le v tem primeru se v

sezoni opravljene ure v celoti plačajo, za čas t.i. "mrtve

sezone" pa delovnega razmerja sploh ni. Če pa je delavec v

delovnem razmerju pri delodajalcu, ki se ukvarja z dejavnostjo

sezonskega značaja, se opravljene ure razporedijo in poračunajo v

določenem časovnem obdobju (največ enoletnem) in je delavec v

celotnem časovnem obdobju upravičen tudi do plače.

Tožnika sta imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas

in ne le za čas sezone. V pogodbi o zaposlitvi o sezonski naravi

dela ni govora. Toženka svojega zatrjevanja, da je bil delovni

čas prerazporejen, ni dokazala, kar bi lahko verodostojno storila

s predložitvijo evidence opravljenih oz. odrejenih ur. Le tako bi

bilo mogoče preizkusiti, ali se je delovni čas dejansko

prerazporedil in sicer tako, da je v celoti pokril obdobje, ko

dela ni bilo. Ker je, kot rečeno, o prerazporeditvi delovnega

časa podala le pavšalne navedbe, vabilom sodišča pa se ni

odzivala, sodišču prve stopnje tudi ni bilo treba ugoditi

dokaznemu predlogu z zaslišanjem N. B., za katerega v

odgovoru na tožbo niti ni jasno navedeno, o čem naj bi

izpovedoval. Zato je pritožbeni ugovor toženke tudi glede tega

neutemeljen.

Delodajalec mora poskrbeti, da je delovni čas racionalno

izkoriščen in razporejen glede na potrebe. Če je delavec v

delovnem razmerju in mu delodajalec dela ne zagotovi, to še ne

pomeni, da mu plače ni treba izplačati - za kar se zavzema

toženka. Njene navedbe, da je delovni čas prerazporedila, pa se

ga tožnika nista držala oz. da nista delala toliko, da bi pokrila

vse potrebne delovne ure, ne more biti upoštevna, saj je riziko,

če zoper njiju ni ukrepala, na njeni strani. Če pa sama ni

razporedila delovnega časa tako, da bi "pokrila" ure zimske

sezone, tega ni mogoče naložiti v breme tožnikov.

Tožnika sta za ves čas delovnega razmerja upravičena do osnovne

plače, izhajajoče iz pogodbe o zaposlitvi in potrdila, ki ga je

toženka pripravila za potrebe Zavoda za zaposlovanje. Upravičena

sta tudi do odpravnine v prisojenem znesku. Njuna pravica temelji

na 19. c členu Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer

brezposelnosti (ZZZPB, Ur.l. RS št. 69/98), kar je sodišče prve

stopnje pravilno obrazložilo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da razlogi, iz katerih se sodba

lahko izpodbija in razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti

niso podani. Zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo

in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.