Innovation award dispute requires prior conciliation; late objection valid; costs adjusted for procedural necessity.

Pritožba zoper sklep o zavrženju tožbe se zavrne in se potrdi

izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Pritožbi zoper sklep o stroških postopka se ugodi in se

izpodbijani sklep spremeni tako, da se glasi:

"Stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka."

Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku stroške pritožbe zoper

sklep o stroških v znesku 16.775,00 SIT, v 8 dneh pod izvršbo.

Stroške pritožbe zoper sklep o zavrženju tožbe krije tožnik sam.

[JEDRO]

1. Določbe od 24. do vključno 33. člena Zakona o pravicah

industrijske lastnine iz delovnega razmerja, ki kot procesno

predpostavko za vložitev tožbe predvidevajo izveden

predhodni postopek pred poravnalnim svetom, se ne nanašajo

le na spore o priznanju inovacij, ampak na vse spore o

inovacijah - tudi na spore o izplačilih nagrad in višini

nagrad, če le-te niso bile prej že dogovorjene s pogodbo med

delavcem in delodajalcem.

2. Delavcu je bila s pogodbo priznana inovacija in nagrada

za prvo leto uporabe inovacije, za naslednja leta pa se je

delodajalec zavezal izdelati izračun letne gospodarske rasti

in določiti višino nadomestila za tekoče leto. To pomeni, da

višina nagrade s pogodbo ni bila določena in zato ne gre le

za pravico, ki jo delavec uveljavlja na podlagi pogodbe,

ampak za pravico iz inovacije, ki mu je delodajalec ni

priznal.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zaradi pomanjkanja

procesne predpostavke predhodnega postopka pred poravnalnim

svetom zavrglo tožbo za plačilo nagrade za inovacijo glede na

doseženo gospodarsko korist v letih 1993, 1994, 1995 in 1996.

Zoper sklep se pritožuje tožnik, ki uveljavlja pritožbeni razlog

iz točke 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP,

Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da je sodišče prve

stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ker je štelo spor

zaradi plačila nagrade za spor o inovaciji. Med strankama po

njenem mnenju spora o inovaciji ni, saj mu je bila priznana,

kakor tudi nagrada, le višino bi bilo treba določiti. Predhodni

postopek pred arbitražo oz. poravnalnim svetom interni pravilnik

tožene stranke oz. Zakon o pravicah industrijske lastnine iz

delovnega razmerja (ZPILDR, Ur.l. RS št. 45/95) predvidevata le

glede sporov o inovacijskih predlogih oz. inovacijah. Zato

navedena določila za ta spor ne morejo veljati. Poleg tega pa

pritožba navaja, da bi morala tožena stranka ugovor, da zadeva ne

sodi v sodno pristojnost, podati najkasneje na pripravljalnem

naroku, preden se je spustila v obravnavanje glavne stvari.

Pritožuje se tudi zoper sklep o stroških postopka, ki ga je

sodišče izdalo kot dopolnilni sklep dne 20.10.2004. Predlaga

razveljavitev obeh sklepov in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje

v ponovljen postopek. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah

pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na

bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP v

povezavi s 366. členom ZPP in na pravilno uporabo materialnega

prava.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve

stopnje pravilna. Oprlo jo je na 15. člen Zakona o delovnih in

socialnih sodiščih (ZDSS, Ur.l. RS št. 19/94), 24. in 32. člen

ZPILDR in 28. člen Pravilnika tožene stranke o inovacijski

dejavnosti. Pritožba napačno navaja, da je tožbo zavrglo zato,

ker zadeva ne spada v sodno pristojnost, saj to ne drži. Tožbo je

zavrglo zaradi ugotovitve, da ni dopustna. Procesna predpostavka

za vložitev tožbe v tej zadevi je bil izveden predhodni postopek

pred poravnalnim svetom, na kar napotuje 24. člen ZPILDR, ki se

na podlagi prehodnih določb (in ne "predhodnih", kot se je

izrazilo sodišče prve stopnje) uporablja tudi za inovacije,

ustvarjene pred uveljavitvijo zakona, torej tudi v spornem

primeru. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na dejstvo, da je bila

pri toženi stranki tožnikova inovacija že priznana in gre torej

le za spor zaradi plačila oz. izpolnitve obveznosti tožene

stranke iz pogodbe. Določbe 24. do vključno 33. člena ZPILDR se

ne nanašajo le na spore o priznanju inovacij, ampak na vse spore

o inovacijah - med te pa sodijo tudi spori o izplačilih nagrad in

njihovi višini, če le-te niso bile dogovorjene že prej. To izhaja

iz 5. odstavka 28. člena ZPILDR, ki govori o pravicah in

obveznostih delodajalcev, izhajajočih iz inovacij, ustvarjenih v

delovnem razmerju. S pogodbo, na katero se sklicuje pritožba, je

bila tožniku priznana inovacija in nagrada v višini 214.456,0 SIT

za prvo leto uporabe oz. za gospodarsko korist, ustvarjeno v

obdobju od 18.8.1991 do 18.8.1992. Za naslednja leta pa se je

tožena stranka zavezala izdelati izračun letne čiste gospodarske

koristi in določiti višino nadomestila za tekoče leto. To pomeni,

da višina s pogodbo ni bila določena in torej ne gre le za

pravico, ki jo tožnik uveljavlja na podlagi pogodbe, ampak za

pravico iz inovacije, ki mu je tožena stranka ni priznala. Zato

bi moral v skladu z zgoraj citiranimi določbami sprožiti

predhoden postopek pri poravnalnem svetu. Brez tega po 32. členu

ZPILDR sodno varstvo ni dovoljeno.

Predhodni postopek pred poravnalnim svetom je procesna

predpostavka. Sodišče prve stopnje ima prav, da je na obstoj

procesnih predpostavk dolžno paziti po uradni dolžnosti ves čas

postopka. V tem primeru ne gre za tako procesno predpostavko, ki

bi bila določena v procesnem zakonu in bi bilo sodišče prve

stopnje dolžno paziti nanjo že v pripravljalnem postopku, ampak

za predpostavko, ki jo sodišče vzame v pretres na strankin

predlog oz. izve zanjo šele, ko nanjo opozorijo stranke. To pa je

možno tudi med postopkom in tudi po tem, ko so se stranke že

spustile v obravnavanje glavne stvari. Na obstoj procesnih

predpostavk je dolžno paziti sodišče ves čas postopka, zato

tožena stranka s svojim ugovorom ni zamudila nobenega roka.

Glede na navedeno je bilo potrebno pritožbo tožnika zoper sklep o

zavrženju tožbe zavrniti in potrditi izpodbijani sklep.

Utemeljena pa je pritožba zoper sklep o stroških. Sodišče prve

stopnje je o stroških postopka odločilo glede na uspeh strank v

postopku, pri čemer pa ni upoštevalo dejstva, da je tožena

stranka šele 8 let po vložitvi tožbe obvestila sodišče, da

postopek pred poravnalnim svetom ni bil sprožen. Dotlej sodišče

prve stopnje ni imelo razloga za dvom v obstoj vseh procesnih

predpostavk in je skladno s tem tudi izvajalo dokazni postopek.

Po 1. odstavku 155. člena ZPP se stranki priznajo samo tisti

stroški, ki so bili za pravdo potrebni. Ker bi tožena stranka na

pomanjkanje procesne predpostavke lahko opozorila že v odgovoru

na tožbo oz. prvem naroku za glavno obravnavo, so bili stroški,

ki so ji nastali z nadaljnjim postopkom nepotrebni. Zato je

pritožbeno sodišče spremenilo sklep sodišča prve stopnje (ki je

toženi stranki priznalo stroške za pristop na dva naroka z dne

3.9.2004 in 1.10.2004) tako, da stranki krijeta vsaka svoje

stroške postopka.

Tožnik je uspel s pritožbo zoper sklep o stroških, zato je

upravičen do povrnitve stroškov za pritožbo v višini 125 točk oz.

13.750,00 SIT, povečano za 20% DDV in 2% materialnih stroškov (v

priglašeni višini 2.000,00 SIT niso izkazani), kar znese skupaj

16.775,00 SIT.