Employer ordered to repay unused leave pay plus interest to employee after contract termination.

Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v

1. tč. izreka potrdi.

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje

v 2. in 3. tč. izreka (odločitev o vrnitvi izplačanih nadomestil

in stroških postopka) spremeni tako, da se glasi:

"Tožena stranka M. K. je dolžan plačati tožeči stranki ZAVAROVALNICI

TILIA, d.d. Novo mesto nadomestila za plačane izredne dopuste v

skupni višini 322.330.40 SIT z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od

vsakokratnega dneva plačila nadomestila do 31.12.1996 po pogodbeno

določeni obrestni meri, od 01.01.1997 do plačila pa po zakonski

obrestni meri, in sicer:

- od zneska 12.658.20 SIT od 16.02.1993 do 31.12.1996 po

obrestni meri T+7% od 01.01.1997 do plačila pa po zakonski

obrestni meri;

- od zneska 12.658.20 SIT od 08.04.1993 do 31.12.1996 po

obrestni meri T+7% od 01.01.1997 do plačila pa po zakonski

obrestni meri;

- od zneska 12.658.20 SIT od 11.05.1993 do 31.12.1996 po

obrestni meri T+7% od 01.01.1997 do plačila pa po zakonski

obrestni meri;

- od zneska 13.544.80 SIT od 09.07.1993 do 31.12.1996 po

obrestni meri T+7% od 01.01.1997 do plačila pa po zakonski

obrestni meri;

- od zneska 14.799.30 SIT od 10.12.1993 do 31.12.1996 po

obrestni meri T+7% od 01.01.1997 do plačila pa po zakonski

obrestni meri;

- od zneska 15.397.20 SIT od 11.03.1994 do 31.12.1996 po

obrestni meri T+7% od 01.01.1997 do plačila pa po zakonski

obrestni meri;

- od zneska 7.852.60 SIT od 14.06.1994 do 31.12.1996 po

obrestni meri T+7% od 01.01.1997 do plačila pa po zakonski

obrestni meri;

- od zneska 35.454.30 SIT od 13.12.1994 do 31.12.1996 po

obrestni meri T+7% od 01.01.1997 do plačila pa po zakonski

obrestni meri;

- od zneska 44.317.90 SIT od 13.01.1995 do 31.12.1996 po

obrestni meri T+7% od 01.01.1997 do plačila pa po zakonski

obrestni meri;

- od zneska 35.454.30 SIT od 14.02.1995 do 31.12.1996 po

obrestni meri T+7% od 01.01.1997 do plačila pa po zakonski

obrestni meri;

- od zneska 8.863.60 SIT od 10.03.1995 do 31.12.1996 po

obrestni meri T+7% od 01.01.1997 do plačila pa po zakonski

obrestni meri;

- od zneska 17.727.20 SIT od 13.04.1995 do 31.12.1996 po

obrestni meri T+7% od 01.01.1997 do plačila pa po zakonski

obrestni meri;

- od zneska 8.245.20 SIT od 11.05.1995 do 31.12.1996 po

obrestni meri T+7% od 01.01.1997 do plačila pa po zakonski

obrestni meri;

- od zneska 16.490.40 SIT od 13.06.1995 do 31.12.1996 po

obrestni meri T+7% od 01.01.1997 do plačila pa po zakonski

obrestni meri;

- od zneska 8.245.20 SIT od 12.07.1995 do 31.12.1996 po

obrestni meri T+7% od 01.01.1997 do plačila pa po zakonski

obrestni meri;

- od zneska 49.471.10 SIT od 13.12.1995 do 31.12.1996 po

obrestni meri T+7% od 01.01.1997 do plačila pa po zakonski

obrestni meri;

- od zneska 8.492.50 SIT od 14.02.1996 do 31.12.1996 po

obrestni meri T+7% od 01.01.1997 do plačila pa po zakonski

obrestni meri,

v roku 8-ih dni.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka

pred sodiščem prve stopnje v višini 28.500.00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 21.10.2003 dalje, v roku 8-ih dni"

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške

pritožbenega postopka v višini 26.600.00 SIT.

[JEDRO]

Delodajalec je razdrl pogodbo o izobraževanju zaradi

neizpolnitve obveznosti s strani delavca. Zato je skladno z

2. odst. 132. čl. ZOR upravičen do vrnitve tistega, kar je

na podlagi te pogodbe dal, tudi če ta pravica ni bila

določena še v pogodbi o izobraževanju in podjetniški

kolektivni pogodbi. Skladno z 5. odst. 132. čl. ZDR je

delodajalec od danih zneskov upravičen tudi do zamudnih

obresti in sicer: do pogodbenih zamudnih obresti od prejema

posameznih zneskov pa do prenehanja delovnega razmerja, od

tega dne dalje pa do zakonitih zamudnih obresti.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo

zahtevku tožeče stranke in tožencu naložilo plačilo zneska v

višini 502.247,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.9.2003

iz naslova obresti od stroškov šolnine. Zahtevek na vrnitev

izplačanih nadomestil za izredne dopuste pa je v celoti zavrnilo

ter še odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Ugotovilo je, da tožeča stranka ne zahteva plačila obresti na

obresti, kot je to zatrjeval toženec, temveč od zapadlih in

neplačanih pogodbenih obresti uveljavlja zakonske zamudne

obresti, in sicer od dneva po vložitvi tožbe, kar je skladno in

dopustno po Zakonu o obligacijskih razmerjih (Ur. l SFRJ, št.

29/78, 39/85, 57/89 v zvezi z določbo 1060. čl. Obligacijskega

zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001, v nadaljevanju ZOR) in

Obligacijskem zakoniku (Ur. l. RS, št. 83/2001, v nadaljevanju

OZ). Glede zahtevka za povrnitev izplačila nadomestil pa je

ugotovilo, da iz pogodbe ta obveznost toženca sicer izhaja,

vendar podjetniška kolektivna pogodba določa, da je tožena

stranka v takem primeru upravičena do povrnitve škode, zato je

ocenilo, da je pravna podlaga tega zahtevka pogodbena

odškodninska odgovornost. Ta pa v konkretnem primeru po oceni

sodišča prve stopnje ni podana, saj škoda tožnici iz tega naslova

ni nastala. Toženec je dokazal, da je svoje delo kljub šolanju

oz. koriščenju študijskega dopusta opravil izven rednega

delovnega časa, za kar ga tožeča stranka ni nikoli izplačala.

Zoper to odločitev sta pritožbo vložili obe stranki.

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe iz vseh

pritožbenih razlogov in primarno predlaga njegovo spremembo z

ugoditvijo zahtevku na povrnitev izplačanih nadomestil, podrejeno

pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve v tem obsegu v novo

sojenje. Sodišču prve stopnje očita, da je glede na ugotovljena

dejstva zmotno uporabilo materialno pravo. Pravilno je sicer

ugotovilo, da obveznost toženca povrniti stroške nadomestil

izhaja iz pogodbe o izobraževanju ter da so evidence o koriščenju

letnega dopusta in obračunana nadomestila za čas odsotnosti

zaradi izrednih dopustov, ki izhajajo iz plačilnih list, točne.

Kljub takim ugotovitvam pa je nato zmotno odločilo, da toženec

teh zneskov ni dolžan povrniti, ker tožeči stranki z izvrševanjem

pogodbe o izobraževanju ni nastala nobena škoda. Pravna podlaga

tega zahtevka je po mnenju tožeče stranke pogodba o izobraževanju

in ne zakonska določila o izvenpogodbeni škodi. Namen določil

pogodbe o izobraževanju, ki urejajo to vprašanje, je pogodbena

kazen - v naprej določena pogodbena sankcija zaradi neizpolnitve

obveznosti delavca. Izvajanje dokazov s pričami glede razlage teh

določil pogodbe pa ni pravilno, saj gre za pravno vprašanje in

dejstva, ki se ugotavljajo z izvedbo listinskih dokazov. Poleg

tega izpovedi prič niso verodostojne, saj so vse priče bivši

delavci tožeče stranke in sodelavci toženca. Sodišče tudi ni

navedlo nobenega razloga, zakaj so posamezna določila pogodbe

neveljavna, zaradi česar bi jih bilo treba presojati po

obligacijskem zakonu.

Toženec nasprotno s pritožbo izpodbija obsodilni del napadene

sodbe iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo tega

dela sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka. Meni, da tožeča

stranka do vtoževanih obresti od posameznih zneskov plačanih

šolnin ni upravičena. Najprej zatrjuje, da je zahtevane obresti v

celoti že plačal, in sicer 2.9.2003 v višini 324.240,00 SIT.

Nadalje meni, da lahko zamudne obresti tečejo samo do plačila

glavnice. Podrejeno pa vztraja pri trditvi, da tožeča stranka s

tem delom zahtevka dejansko zahteva obresti na zapadle obresti,

kar je prepovedano z 279. členom ZOR oz. 375. členom OZ, in da

dosojeni zahtevek predstavlja nov zahtevek, ki bi ga tožeča

stranka smela podati najkasneje do prve obravnave.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena. Pritožba toženca ni

utemeljena.

Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru

pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni

dolžnosti (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l.

RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, v nadaljevanju ZPP).

Pritožbeni očitki toženca ugodilnemu delu sodbe so v celoti

neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in to

tudi povsem jasno obrazložilo, da je tožeča stranka na podlagi 2.

odstavka 279. člena ZOR upravičena do zakonskih zamudnih obresti

od zapadlih in neplačanih obresti od dneva vložitve tožbe oz. od

dneva, ko jih je zahtevala, saj je ta datum kasnejši od dneva

vložitve tožbe. Pritožbeno sodišče razlogov za neutemeljenost

očitka toženca, da so bile tožeči stranki v nasprotju z zakonom

prisojene obrestne obresti, zato ne bo ponavljalo.

Materialnopravno zmotna je nadalje tudi trditev, da lahko zamudne

obresti tečejo samo do plačila glavnice. ZOR v 2. odstavku 295.

člena res določa, da s prenehanjem glavne obveznosti ugasnejo

poroštvo, zastava in druge stranske pravice, vendar so z "drugimi

pravicami" mišljene samo tiste stranske pravice, ki imajo namen

terjatev utrditi. To določilo za obresti kot stranske terjatve ne

velja. Tudi ne drži, da je dosojeni zahtevek nov zahtevek, ki bi

ga morala tožeča stranka uveljavljati najkasneje do prve

obravnave. Tožeča stranka je tak zahtevek postavila v

pripravljalni vlogi, ki jo je predložila na prvem naroku za

glavno obravnavo dne 8.7.2003. Prav tako pa je neutemeljen tudi

očitek, da je dolgovane obresti na zneske plačanih šolnin toženec

v celoti poravnal 2.9.2003. Na navedeni datum je toženec tožeči

stranki iz naslova zamudnih obresti, katerih obrestna mera je

bila določena s pogodbo in ki so se natekle do 29.1.1999,

dolgoval 319.205,00 SIT, iz naslova zakonskih zamudnih obresti

kot procesnih obresti, ki so se natekle od 30.1.1999 do dneva

plačila, pa še 506.582,54 SIT, skupaj torej 826.487,54 SIT. Z

opravljenim plačilom tako ni poravnal niti polovice svojega dolga

iz tega naslova. Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo njegovo

pritožbo in sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo (353.

čl. ZPP).

Prav pa ima tožeča stranka, ki sodišču prve stopnje očita zmotno

uporabo materialnega prava glede zavrnilnega dela izpodbijane

sodbe. Temelj tožničinega zahtevka na povrnitev izplačanih

nadomestil za čas odsotnosti na podlagi koriščenja izrednega

letnega dopusta ni pogodbena odškodninska obveznost. Sodišče prve

stopnje določila 77. člena podjetniške kolektivne pogodbe ni

uporabilo pravilno. Tožeča stranka ne vtožuje škode, ki ji je

nastala zaradi toženčeve neizpolnitve pogodbe, pa tudi ne plačila

pogodbene kazni, kot to zmotno sama navaja, temveč zahteva

vrnitev tistega, kar je na podlagi razveljavljene pogodbe o

izobraževanju tožencu izpolnila. To je tudi bistvo navedenega

določila podjetniške kolektivne pogodbe, ki resda uporablja

besedo "škoda", vendar je iz nadaljevanja besedila jasno, da je s

pojmom "škode" zajeto le tisto, kar je tožeča stranka na podlagi

pogodbe o izobraževanju izpolnila. Enako je določeno tudi v sami

pogodbi o izobraževanju, kar je ugotovilo tudi sodišče prve

stopnje, temu pa v pritožbenem postopku ni ugovarjal niti

toženec. Sporna nadomestila pa bi bil toženec dolžan vrniti tudi,

če pogodba in podjetniška kolektivna pogodba tega ne bi izrecno

določali, in sicer na podlagi določil ZOR-a o razvezi pogodbe

zaradi neizpolnitve (124. do 132. člena). V konkretnem primeru je

tožeča stranka v skladu z navedenimi določili razdrla pogodbo o

izobraževanju zaradi neizpolnitve obveznosti s strani toženca.

Glede na to je v skladu z 2. odst. 132. čl. ZOR upravičena do

vrnitve tistega, kar je na podlagi pogodbe dala. Poleg tega pa ji

po določilu 5. odst. istega člena pripadajo tudi zamudne obresti

od dneva, ko je toženec nadomestila prejel. Obrestna mera

zamudnih obresti je bila v konkretnem primeru za čas od prejema

posameznega nadomestila do dneva prenehanja delovnega razmerja,

ko je dolžnost toženca vrniti tisto, kar je od tožeče stranke iz

nalsova izpolnitve pogodbe prejel, določena pogodbeno, in sicer v

višini T+7%. Od takrat naprej pa zamudne obresti tečejo po

zakonsko določeni obrestni meri.

Zavrnitev tega dela tožbenega zahtevka je bila tako nepravilna.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 4. tč. 358. čl. ZPP sodbo

sodišča prve stopnje v tem delu spremenilo in tožbenemu zahtevku

ugodilo. Podlago taki odločitvi dajejo dejanske ugotovitve

sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi. Sodišče prve stopnje je

ugotovilo, da so evidence o koriščenju dopusta pravilne, ravno

tako pa je kot pravilne ocenilo plačilne liste, iz katerih sta

razvidni količina koriščenih ur izrednega dopusta in višina

izplačanih nadomestil. Pritožbeno sodišče se s to ugotovitvijo

strinja.

Tožeča stranka je zato upravičena do povrnitve izplačanih

nadomestil v skupni višini 322.330,40 SIT. Poleg glavnice pa je

upravičena tudi do zamudnih obresti, ki od dneva izplačanih

nadomestil do 31.12.1996 tečejo po pogobeno določeni obrestni

meri T+7%, od takrat naprej pa po zakoniti obrestni meri.

Ob takem izidu je pritožbeno sodišče na podlagi 2. odst. 165. čl.

ZPP odločalo tudi o stroških vsega postopka. Ker je tožeča

stranka v pravdi uspela s celotnim zahtevkom, ji je toženec

dolžan povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

Stroške je sodišče odmerilo na podlagi specificiranega

stroškovnika, v skladu z Zakonom o sodnih taksah (Ur. l. SRS, št.

30/78 - Ur. l. RS, št. 121/03, v nadaljevanju ZST).

Tožeči stranki je priznalo stroška za plačani sodni taksi za

tožbo v višini 15.200,00 SIT in za sodbo v višini 13.300.00 SIT.

Pri tem je upoštevalo določilo 7. odst. 7. čl. ZST, ki določa, da

se pri odločanju o povrnitvi stroškov postopka znesek plačane

takse preračuna v točke po vrednosti točke na dan plačila takse,

nato pa pri izračunu zneska stroškov, ki jih je treba povrniti,

uporabi vrednost točke na dan odločanja. Tožeča stranka je dne

12.1.1999 plačala sodno takso za tožbo v višini 10.800,00 SIT,

kar ob upoštevanju vrednosti točke na dan plačila (13,50 SIT)

znaša 800 točk, to pa ob upoštevanju vrednosti točke na dan

izdaje sodbe sodišča prve stopnje (19,00 SIT) znaša 15.200,00

SIT. Glede povrnitve stroška sodne takse za sodbo pa zaradi

nespremenjene vrednosti točke to določilo ni prišlo v poštev. Od

navedenih priznanih stroškov postopka v skupni višini 28.500.00

SIT tožeči stranki pripadajo tudi zakonske zamudne obresti od

dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje.

Na podlagi 2. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP pa

je tožeča stranka upravičena tudi do povrnitve stroškov

pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče ji je priznalo strošek

za plačano sodno takso za pritožbo v znesku 26.600,00 SIT.