Appeal dismissed; unpaid wages show only objective risk, not subjective danger of asset dissipation.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Blokada računa delodajalca in neizplačevanje plač delavcem

izkazuje, da je delodajalec nelikviden, s tem pa je izkazana

le objektivna nevarnost za oteženo ali onemogočeno

uveljavitev terjatve, ne pa tudi subjektivna, ko bi tožena

stranka s konkretnimi ravnanji povzročila nevarnost, da bo z

odtujevanjem, skrivanjem ali drugačnim razpolaganjem s

premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej

otežena.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe,

da se v zavarovanje tožnikove denarne terjatve dovoljuje blokada

denarnih sredstev tožene stranke, ki jih ta ima na vezanem depozitu v

višini 9.800.000,00 SIT pri NLB d.d. PE Kamnik, do višine navedenega

zneska, toženi stranki pa se prepoveduje razpolaganje z denarnimi

sredstvi iz tega vezanega depozita, banki pa prepoveduje, da toženi

stranki ali komerkoli tretjemu po njenem nalogu izplača ta denarna

sredstva. Zavrnilo je zahtevek, da začasna odredba velja še 30 dni do

(pravilno po) pravnomočno končanem postopku v tej pravni zadevi,

ugovor zoper to začasno odredbo pa ne zadrži izvršitve.

Tožnik je vložil pravočasno pritožbo in navajal, da sodišče prve

stopnje ni dovolj temeljito preučilo dejansko stanje in zaradi

nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zmotno uporabilo

materialno pravo. Tožena stranka je zgolj še podjetje na papirju,

saj je propadla praktično v letu dni, pri čemer je brez dela

ostalo skoraj 40 delavcev, 8 delavcev naj bi ostalo še formalno v

delovnem razmerju, preostalim pa je delovno razmerje prenehalo,

bodisi na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani

delavcev, bodisi zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz

poslovnih razlogov s strani podjetja. Tožena stranka je prejela

precejšnja finančna sredstva s strani države, vprašanje pa je,

kam so bila ta denarna sredstva plasirana in kako porabljena, saj

proizvodnja ni nikoli zaživela. Delavcem ni mogoče pridobiti

podatke o bančnih računih tožene stranke, saj banka za izdajo

tovrstnih informacij zahteva izvršilni naslov, TRR tožene stranke

pa je blokiran, saj je banka blokirala sredstva na zahtevo davčne

uprave. Zaradi navedenega je tožnik predlagal, da pritožbeno

sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve

stopnje v ponovno odločanje, podrejeno pa, da izpodbijani sklep

spremeni in predlogu tožnika za izdajo začasne odredbe ugodi.

Tožnik je priglasil tudi pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah

uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni

dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst.

250. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99 -

2/2004 - ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in na pravilno uporabo

materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno

ugotovilo pravno podlago za izdajo začasnih odredb in sicer le-ta

izhaja iz Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS št.

2/2004 - ZDSS-1), ki v 3. odst. 43. člena določa, da se začasne

odredbe izdajajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če v

tem zakonu ni drugače urejeno. Zakon o izvršbi in zavarovanju

(Ur. l. RS št. 40/2004 - uradno prečiščeno besedilo - ZIZ) v 270.

členu določa pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje

denarne terjatve, in sicer določa, da sodišče izda začasno

odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za

verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper

dolžnika nastala. Upnik mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da

je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega

drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve

onemogočena ali precej otežena. Upnik pa ni dolžan dokazovati

nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano

odredbo pretrpel le neznatno škodo. Šteje se, da je nevarnost

podana, če naj bi bila terjatev uveljavljena v tujini.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je obstoj tožnikove

terjatve verjetno izkazan, s čemer se pritožbeno sodišče strinja,

saj iz predloženih listinskih dokazil izhaja, da je tožnik ob

spoštovanju postopka iz Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS

št. 40/2002 - ZDR) izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi po 112.

členu ZDR, saj od meseca septembra do vključno decembra 2004 ni

prejel mesečne plače.

Tožnik pa ostalih pogojev po 270. člena ZIZ ni izkazal, in zgolj

navedbe o tem, da primer raziskujejo kriminalisti, ki jih

predvsem zanimajo finančni tokovi v podjetju, da proizvodnja ni

pravzaprav nikoli zaživela, ter da ima tožena stranka blokiran

poslovni račun, ne izkazujejo nevarnosti, da bo zaradi ravnanja

tožene stranke uveljavitev njegove terjatve onemogočena ali

precej otežena. Tožnik pa v postopku tudi ni izkazal za verjetno,

da bi tožena stranka s predlagano začasno odredbo pretrpela le

neznatno škodo. Pritožbeno sodišče tako ne more upoštevati

pritožbenih navedb, da je tožnikom težko pridobiti podatke o

bančnih računih dolžnika, da delavci že štiri mesece niso prejeli

plače, ter da toženo stranko preiskujejo kriminalisti.

Neplačevanje plač kaže le na to, da je tožena stranka nelikvidna,

s tem pa je izkazana le objektivna nevarnost za oteženo ali

onemogočeno uveljavitev terjatve, ne pa tudi subjektivna, ko bi

tožena stranka s konkretnimi ravnanji povzročila nevarnost, da bo

z odtujevanjem, skrivanjem ali drugačnim razpolaganjem s

premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

Pritožbeno sodišče dodatno še pojasnjuje, da z začasnimi

odredbami ni mogoče posegati v premoženje v večjem obsegu, kot je

to nujno potrebno za dosego namena zavarovanja, saj 3. člen ZIZ

izrecno določa obseg izvršbe in zavarovanja (načelo

sorazmernosti). Po tej določbi se izvršba za poplačilo denarne

terjatve in zavarovanje takšne terjatve dovoli in opravi v

obsegu, ki je potreben za njeno poplačilo oz. zavarovanje. V

konkretnem primeru pa je tožnik za svojo denarno terjatev iz

naslova izplačila štirih plač in regresa za letni dopust v skupni

višini 820.327,00 SIT predlagal blokado in prepoved razpolaganja

z denarnimi sredstvi v višini 9.800.000,00 SIT, s tem pa je

podano očitno nesorazmerje.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot

neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve

stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s

pritožbo ni uspel (1. odst. 165. čl. ZPP v zv. s 154. čl. ZPP).