Appeal against labor court judgment allowed; court fee payment not required for appeal admissibility. Appeal against labor court judgment allowed; court fee payment not required for appeal admissibility.

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje

razveljavi.

[JEDRO]

Plačilo sodne takse po ZPP ni predpostavka za dovoljenost

pritožbe zoper sodbo, kar pomeni, da pravica do pravnega

sredstva ni odvisna od plačila sodne takse.

[OBRAZLOŽITEV]

Delovno sodišče v Celju je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se

šteje, da je tožničina pritožba z dne 15.7.2002 umaknjena.

Obrazložilo je, da je tožnica dne 15.7.2002 vložila pritožbo

zoper sodbo z dne 7.6.2002, dne 28.10.2002 pa je pooblaščenec

tožnice prejel nalog, dne 18.11.2002 pa tudi opomin za plačilo

sodne takse za vloženo pritožbo v znesku 6.650,00 SIT z

opozorilom, da se bo pritožba štela za umaknjeno, če taksa ne

bo v celoti v roku plačana. Tožnica je po roku, šele

10.12.2002 pri naslovnem sodišču plačala sodno takso v sodnem

koleku v znesku 4.250,00 SIT. Tako je tožnica plačala premalo

sodne takse in še to po preteku 15-dnevnega roka. Po določilu

8. čl. Zakona o sodnih taksah - ZST (Ur.l. RS št. 14/90-

93/2001) se šteje, da je pritožba tožnice umaknjena, saj taksa

za pravno sredstvo, niti po opominu, ni bila v celoti plačana.

Zoper ta sklep se pritožuje tožnica zaradi zmotne ugotovitve

dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava s

predlogom, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in

izpodbijani sklep razveljavi.

V pritožbi navaja, da je tožnica resnično šele 10.12.2002

plačala sodno takso za pritožbo z dne 15.7.2002 in sicer v

znesku 4.250,00 SIT. Sodno takso je plačala pri naslovnem

sodišču, zato se je tudi zanesla, da je plačala vse, kar

dolguje na račun sodnih taks. Res je tudi, da je prejela

opomin za plačilo sodne takse v znesku 6.650,00 SIT in da tega

opomina ni plačala - plačala pa ga ni iz razloga, ker tega

plačila ni zmogla. Namreč tožnica je razvezana in sama skrbi

za tri mladoletne otroke, saj bivši mož oz. oče za otroke ne

plačuje preživnine, poleg tega je že od aprila 2002 brez

službe in tako popolnoma brez dohodkov. Iz navedenih razlogov

jo je naslovno sodišče tudi oprostilo plačila sodnih taks res

šele od 9.9.2002 dalje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijanega sklepa v

mejah razlogov, iz katerih se sme ta sklep izpodbijati, od

katerih sta dva navedena tudi v pritožbi, ugotovilo, da so

podani. Ugotovilo je, da je tožničin pooblaščenec prejel

28.10.2002 nalog za plačilo sodne takse, 18.11.2002 pa tudi

opomin za plačilo sodne takse za vloženo pritožbo v znesku

6.650,00 SIT z opozorilom, da se bo pritožba štela za

umaknjeno, če sodna taksa ne bo v celoti v roku plačana. Ob

tem pa zaključuje pritožbeno sodišče, da novela Zakona o

sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-I, Ur.l. RS št. 93/2001) s

5. čl. spreminja 1. odst. 8. čl. osnovnega besedila (ZST), ki

glasi: "Če taksa za vlogo, s katero se predlaga izdaja odločbe

ali oprava dejanja ali za pravno sredstvo, niti po spominu ni

v celoti plačana ali če vlogi ni priloženo dokazilo o plačilu

sodne takse in niso podani pogoji za oprostitev plačila sodnih

taks, sodišče šteje vlogo za umaknjeno, če zakon ne določa

drugače." Pravila pravdnega postopka pa sicer določa ZPP. Ta

zakon v nekaterih primerih šteje plačilo sodne takse za

procesno predpostavko za dovoljenost vloge, n.pr. v 4. odst.

180. čl. za tožbo in v 497. čl. v postopku v gospodarskih

sporih za napoved pritožbe. Plačilo sodne takse pa ZPP ne

določa kot predpostavko za dovoljenost pritožbe zoper sodbo po

določbah 333. do 336. člena. Ker ZPP v posameznih primerih

veže dovoljenost vloge ali napovedi na plačilo sodne takse, to

pa pomeni, da v drugih primerih, kjer tega ne določa, pravica

do pravnega sredstva ni odvisna od plačila sodne takse.

Zakon o sodnih taksah po svoji pretežni vsebini ni postopkovni

predpis, ker sam ne ureja pravil postopka, je pa v tesni zvezi

s predpisi, ki urejajo sodne postopke, ker določa, v katerih

sodnih postopkih, za katera procesna dejanja in v kakšnih

zneskih se plačujejo sodne takse, način plačevanja in prisilne

izterjave in druga vprašanja v zvezi s tem. Kot določbo, ki se

nanaša na pravila sodnih postopkov, je šteti tudi novelirani

1. odst. 8. čl. ZST, ki določa kot sankcijo za neplačilo sodne

takse, da sodišče šteje netaksirano vlogo za umaknjeno, vendar

ima ta določba izrecno omejitev - če zakon ne določa drugače.

Ta zakon pa je ZPP, ki ureja pravdni postopek, oz. po določbi

14. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS (Ur.l.

RS št. 19/94) postopek pred delovnimi in socialnimi sodišči,

kolikor ni s tem zakonom drugače določeno. Med drugim ureja

pravico do pritožbe in v celoti pritožbeni postopek. Namreč z

razlago zakona ni mogoče omejiti pravice do pritožbe, ki jih

zakon ne določa izrecno. ZPP, ki sicer v posamičnih primerih

šteje plačilo takse kot procesno predpostavko, v vseh drugih

primerih, ko to v zakonu ni navedeno, to vprašanje rešuje

drugače, kot ga ureja 1. odst. 8. čl. ZST. Zato zaključuje

pritožbeno sodišče, da pravica do pritožbe ni odvisna od

plačila takse, saj za izterjavo neplačane takse določa ZST

poseben postopek (26. do 31. čl.), s katerim je mogoče

zagotoviti izvajanje tega zakona.

Glede na navedeno ugotavlja pritožbeno sodišče, da je

izpodbijani sklep nezakonit in podana bistvena kršitev določb

postopka po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, saj ne bi smela biti

tožnica prikrajšana za možnost vsebinskega obravnavanja njene

pritožbe na pritožbenem sodišču.

Pritožbeno sodišče je zato ugodilo tožničini pritožbi in

izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo, kot to

izhaja iz izreka tega sklepa.