Appeal dismissed; statutory severance for bankruptcy does not violate Constitution or international treaties.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdita sodba in v

izpodbijanem delu (2. in 3. točka) sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Ureditev ZJSRS-C, ki delavcem v primeru prenehanja delovnega

razmerja zaradi začetka stečaja ali prisilne poravnave daje

pravico do odpravnine, ne nasprotuje Ustavi RS ali

mednarodnim pogodbam.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki,

da plača prvotožeči stranki B. T. 660.629,00 SIT, z zakonitimi

zamudnimi obrestmi od 28.9.2001 do plačila, v 8 dneh ter da tožena

stranka plača drugotožeči stranki Jamstvenemu in preživninskemu

skladu RS 97.499,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od

24.12.2001 do plačila, v 8 dneh. S sklepom je ustavilo postopek v

delu, ki se nanaša na zahtevek prvotožeče stranke do tožene stranke v

znesku 97.499,00 SIT, nato naložilo toženi stranki, da prvotožeči

stranki povrne stroške postopka v znesku 82.350,00 SIT, z zakonitimi

zamudnimi obrestmi od 19.11.2002 do plačila, v 8 dneh, sklenilo pa je

tudi, da tožena stranka nosi sama svoje stroške postopka.

Zoper sodbo in sklep, smiselno pa ne tudi zoper odločitev

sodišča prve stopnje v 1. točki izreka sklepa, se pritožuje

tožena stranka ter pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev

sodbe (pravilno: spremembo sodbe), tako, da v celoti zavrne

zahtevek tožnice in ji naloži v plačilo stroške postopka

tožene stranke, podrejeno pa razveljavitev sodbe in sklepa ter

vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi navaja, da se je sodišče prve stopnje iz

nerazumljivih razlogov, v zvezi s predlogom za prekinitev

postopka in odločitve Ustavnega sodišča RS o pobudi za oceno

ustavnosti in zakonitosti 19. čl. Zakona o jamstvenem in

preživninskem skladu RS (ZJPSRS, Ur.l. RS št. 25/97-119/2002),

postavilo na stališče, da odločitev o pobudi za ta spor ne

pomeni rešitve predhodnega vprašanja, zato ni razlogov za

prekinitev postopka. Tožena stranka se s takšno odločitvijo ne

strinja. Sklicuje se tudi na odločbo Ustavnega sodišča RS

opr.št. U-I-17/94, z dne 13.10.1994, v zvezi z odločitvijo o

neskladnosti 51. čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in

likvidaciji (ZPPSL, Ur.l. RS št. 67/93), saj naj bi iz

obrazložitve te odločbe izhajalo, da vsaka dodatna obremenitev

družbe, ki kot eno od metod finančne reorganizacije predvideva

zmanjšanje števila zaposlenih, predstavlja odmike od cilja

nacionalne ekonomije, ki je v tem, da se družba ohrani.

Zakonodajalec ni uredil pravice do dodatnega varstva v ZPPSL

očitno iz razloga, naj se glede na namen zakona vanj ne vnaša

neposredno socialnih instrumentov, pravice za delavce, ki bodo

z izvajanjem ZPPSL izgubili delo, pa naj se zagotovijo s

posebnim zakonom in iz posebnih finančnih virov. Po mnenju

tožene stranke novela zakona o ZJPSRS ne sledi duhu

noveliranega 51. čl. ZPPSL in finančno nevzdržno obremenjuje

delodajalca, ki se nahaja v postopku prisilne poravnave, s

čimer je izničen temeljni cilj prisilne poravnave, to je

finančna razbremenitev delodajalca. Sodišče bi ob smiselni

uporabi 156. čl. Ustave RS lahko brez kakršnekoli škode za

tožnika prekinilo postopek in počakalo na odločitev Ustavnega

sodišča. Sodišče se je tudi iz nerazumljivih razlogov

postavilo na stališče, da ne gre za rešitev predhodnega

vprašanja. Ravnanje sodišča, ki ni prekinilo postopka, lahko

tožencu glede na 44. čl. Zakona o Ustavnem sodišču (ZUS, Ur.l.

RS št. 15/94) povzroči hudo gospodarsko škodo.

V odgovoru na pritožbo drugotožena stranka predlaga zavrnitev

pritožbe in potrditev sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe ne ugotavlja

utemeljenosti pritožbenih razlogov, niti razlogov, na katere

ob reševanju pritožbe pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350.

čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99,

96/2002). V celoti se tudi strinja z razlogi sodbe sodišča

prve stopnje, zaradi česar jih ne ponavlja, temveč se nanje le

sklicuje, v zvezi s pritožbo pa še dodaja:

Pritožbeno zavzemanje za to, da naj bi bila določba 19. čl.

Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o jamstvenem skladu

RS (ZJSRS-C, Ur.l. RS št. 53/99) neustavna, glede na

obrazložitev Ustavnega sodišča v odločbi U-I-17/94, z dne

13.10.1994, ni utemeljeno. Tudi po prepričanju pritožbenega

sodišča ureditev pravice do odpravnine v breme delodajalca,

poleg pravice do odpravnine v razmerju delavca do Jamstvenega

in preživninskega sklada RS, ne predstavlja ureditve, ki bi

nasprotovala Ustavi RS ali mednarodnim pogodbam.

Zakonodajalcu, ki je z ZJSRS-C uvedel tudi pravico do

odpravnine delavca v razmerju do delodajalca, v višini in pod

pogoji, kot pripada delavcem, ki jim delovno razmerje preneha

zaradi nujnih operativnih razlogov (ta pravica pa pripada

delavcem, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi

insolventnosti delodajalca - torej v primeru začetka

stečajnega postopka in potrditve prisilne poravnave z načrtom

finančne reorganizacije), lahko očitamo le nesistematičnost,

saj ureditev te pravice ne spada povsem v ZJPSRS, kar pa še

zdaleč ne pomeni, da je pravica delavca, ki mu preneha delovno

razmerje zaradi začetka stečajnega postopka ali v posledici

pravnomočnega sklepa o potrditvi prisilni poravnave, neustavna

ali nezakonita, oz. da se le zaradi nesistemske umestitve te

pravice v ZJPSRS lahko zastavlja dvom o njeni ustavnosti.

Takšno stališče ne zahteva niti obširnejše obrazložitve,

predstavlja pa tudi odraz enotne sodne prakse sodišč vseh treh

stopenj. Pritožbeno sodišče zato opozarja le na to, da je bila

pravica v 19. čl. ZJSRS-C določena do uveljavitve novega

Zakona o delovnih razmerjih, vendar pa tudi novi Zakon o

delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 42/2002) delavcem, ki

jim delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi v primeru potrjene

prisilne poravnave, priznava pravico do odpravnine (107. čl. v

povezavi s 109. čl. ZDR).

Glede na to je sodišče prve stopnje utemeljeno zavzelo

stališče, da določbe 19. čl. ZJSRS-C ni mogoče šteti za

protiustavno, zaradi česar ni bilo dolžno postopati po 156.

čl. Ustave RS in prekiniti postopka do odločitve Ustavnega

sodišča o pobudi za oceno in ustavnosti navedene določbe

ZJSRS-C s strani Bombažne predilnice in tkalnice Tržič, d.d..

Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da v tem

primeru ne gre za rešitev predhodnega vprašanja, v smislu 13.

čl. ZPP.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. čl. ZPP je

pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v

izpodbijanem delu (celotni sodbi in sklepu sodišča v 2. in 3.

točki izreka) potrdilo odločitev sodišča prve stopnje. Ker

tožena stranka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje

pritožbene stroške (1. odst. 154. čl. ZPP, v povezavi s 1.

odst. 165. čl. ZPP).