Employer director dismissed for disciplinary delay due to lack of gross negligence despite legal error.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve

stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

1. Ker toženka (pravnica, zaposlena pri toženi stranki kot

vodja pravne službe) ni bila zadolžena za zastopanje na

nadzornem svetu (ki je odločal o ugovoru poslovodkinje xy v

disciplinskem postopku), ne more odgovarjati za napačno

dokončno odločitev na tem organu, saj nadzorni svet ni bil

vezan na mnenje toženke v disciplinskem postopku na prvi

stopnji.

2. Čeprav je toženka zavzela napačno pravno stališče glede

začetka teka subjektivnega zastaralnega roka v disciplinskem

postopku, ni odgovorna za nastalo škodo zaradi zastaranja

disciplinskega postopka, saj ni ravnala malomarno oz. v

nasprotju s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Tako bi ravnala

le, če bi v zvezi s tekom rokov zavzela pravno stališče, ki

bi očitno odstopalo od povsem jasne in določene pravne norme

ali ustaljene sodne prakse.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni in

podrejeni tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala plačilo

odškodnine v višini 5.163.724,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi

od 13.7.2001 dalje do plačila ter povrnitev pravdnih stroškov (1.

točka izreka) in podrejeno plačilo zneska 290.199,90 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov, navedenih v

točki 2/I in 2/II izreka, do plačila ter zneskov 1.570,850,70 SIT,

169.320,00 SIT ter 182.682,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi

(od vseh navedenih zneskov) od 13.7.2001 dalje do plačila (točka

2/III, 2/IV, 2/V izreka) ter povrnitev pravdnih stroškov (2. točka

izreka). Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki

povrniti stroške postopka v višini 407.706,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, v osmih dneh pod

izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih

razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka,

zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve

dejanskega stanja. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev

tožbenemu zahtevku oz. razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču

prve stopnje v novo sojenje. Obrazložitev sodbe je v popolnem

nasprotju z vsebino listin in zapisnikov iz disciplinskega spisa v

zadevi opr. št. I Pd 287/97, pa tudi v nasprotju z izpovedbami prič,

zaslišanih v tem postopku. Toženka je bila kot direktorica sektorja

za pravne, kadrovske in splošne zadeve po pogodbi o zaposlitvi z dne

1.4.1996 zadolžena za pravilno organiziranje in vodenje celotnega

disciplinskega postopka na I. in II. stopnji zoper delavko S. K.,

poslovodkinjo pri tožeči stranki. Tožeči stranki je nastala

škoda s tem, da disciplinski postopek ni bil izveden pravočasno -

tako uvedba kot vodenje sta bila zastarana še pred odločitvijo na

nadzornem svetu, zato je morala tožeča stranka delavko reintegrirati

in ji izplačati vse zaostale plače, regres, obresti in stroške

postopka. Toženkina odškodninska odgovornost temelji na 72. členu

ZTPDR, toženka pa škode po pozivu tožeče stranke ni povrnila. Kot

odgovorna delavka ni poskrbela, da bi bil disciplinski postopek

izpeljan in dokončna odločitev sprejeta na nadzornem svetu pred

8.5.1997. Kot direktorica splošno kadrovskega sektorja bi morala

opozoriti predsednika nadzornega sveta, da se zastaralni rok v

disciplinski zadevi izteka in da je potrebno sejo sklicati pred

8.5.1997. To potrjuje izpovedba predsednika nadzornega sveta L. L.,

ki bi sejo sklical prej, če bi bil opozorjen, da je zadevo

treba prioritetno reševati. Toženka ni znala pojasniti, zakaj je bila

seja nadzornega sveta sklicana tako pozno, čeprav so vsa gradiva v

disciplinskem postopku pripravljali v njeni pravni službi. Za

pravočasno izpeljavo disciplinskega postopka na II. stopnji je bila

odgovorna le toženka, ne pa predsednik nadzornega sveta in tudi ne

pooblaščenka M. P., ki ni bila delavka tožeče stranke in je bila

zadolžena izključno za zastopanje družbe na pritožbeni obravnavi na

nadzornem svetu po direktorjevem pooblastilu in kasneje na DSS,

nikakor pa ne za pravočasen sklic seje ali opozorilo nadzornemu

svetu. Bistveno pa je, da postopek ni zastaral zaradi zastopanja na

drugi stopnji, ampak zato, ker je bil že predlog za uvedbo

disciplinskega postopka oz. njegova dopolnitev z dne 6.1.1997 oz.

4.2.1997 pripravljen pomanjkljivo in prepozno, kasneje pa je bil

disciplinski postopek pri tožeči stranki zaradi napačnega štetja

zastaralnih rokov s strani toženke izpeljan prepozno, tako da je

zastaranje nastopilo še pred odločitvijo na drugostopnem organu.

Sodišče je toženko nekritično in v nasprotju z dokazi v spisu

razbremenilo vsakršne odgovornosti za nepravilno in nepravočasno

organiziranje izvedbe disciplinskega postopka. Sodišče je navedlo, da

je toženka problematiko zastaranja poskušala rešiti po svojih

najboljših zmožnostih oz. da je vztrajala pri sumu kaznivega dejanja,

kar naj bi opravičilo njeno stališče, da je zastaralni rok daljši,

kar ni res. Toženka nikoli ni pripravila predloga za uvedbo

disciplinskega postopka zoper S. K. zaradi suma storitve kaznivega

dejanja niti ni predloga razširila v tem smislu. Če se je toženka

kljub temu zanašala na to, da naj bi bil zastaralni rok daljši zaradi

suma storitve kaznivega dejanja, zaradi katerega postopka sploh ni

bilo, gre za hudo malomarnost toženke, njena odškodninska odgovornost

pa je še toliko bolj očitna. Napačni so zaključki sodišča prve

stopnje, da toženka ne more odgovarjati za posledice zastopanja na

drugi stopnji in pred sodiščem in da ni vzročne zveze med njenim

ravnanjem in škodo. Pravno stališče, da uvedba disciplinskega

postopka ni zastarana, je zavzela toženka osebno že 11.3.1997 na

obravnavi disciplinske komisije, ker je štela, da se je za kršitve

izvedelo šele na podlagi revizorjevega zapisnika 27.1.1997. To pa je

bila po mnenju sodišča osnovna napaka, saj je sodišče štelo, da se je

za kršitev vedelo že prej, zlasti ker je toženka osebno podala

razširitev disciplinskega postopka na seji disciplinske komisije

6.1.1997. Zato sodišče kasnejših razširitev postopka in revizijskega

zapisnika ni upoštevalo. Napačno strokovna odločitev o tem, od kdaj

se bodo šteli roki zastaranja za uvedbo in vodenje v disciplinskem

postopku, je sprejela toženka, ki je samostojno oblikovala predlog za

uvedbo postopka in organizirala njegovo vodenje. Če bi se na izrecno

opozorilo odvetnice L. P. že dne 11.3.1997 na disciplinski obravnavi

ustavil disciplinski postopek, do obravnave na nadzornem svetu in na

sodišču sploh ne bi prišlo. Stališče toženke, da se je zvedelo za

kršitve šele z revizijskim zapisnikom z dne 27.1.1997, je bilo s

strani pooblaščenke M. P. samo ponovljeno na nadzornem svetu.

Dokazano je, da je zastaranje disciplinskega postopka zoper delavko

S. K. nastopilo kot posledica hudo malomarnega dela toženke kot

direktorice pravnega sektorja, ki je za svoje delo pri tožeči stranki

prejemala eno najvišjih plač po individualni pogodbi. Vzročna zveza

med nastalo škodo in ravnanjem toženke je v celoti izkazana. Do

zastaranja verjetno sploh ne bi prišlo, če bi po pritožbi delavke

toženka pravočasno organizirala obravnavo na drugi stopnji, kar je

bila njena dolžnost, ki je ni izvršila, in je lahkomiselno mislila,

da je zastaralni rok odprt zaradi suma storitve kaznivega dejanja,

zaradi česar pa disciplinski postopek sploh ni nikoli tekel, saj tak

predlog z njene strani ni bil nikoli pripravljen. Tudi v primeru

ustavitve postopka na nadzornem svetu bi tožeča stranka morala

delavko S. K., ki je bila v suspenzu, vzeti nazaj na delo in

ji izplačevati plače in regres od suspenza dne 13.11.1996 do njene

upokojitve 12.11.1998. To pa ne bi bilo potrebno, če bi bil

disciplinski postopek zoper njo uveden in izpeljan pravilno pred

zastaranjem, kar ni bilo izvedeno po krivdi toženke. V tem primeru bi

izostale samo zamudne obresti in stroški sodnega postopka. Najmanj

podrejeni tožbeni zahtevek je v celoti utemeljen.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena

preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni

v pritožbi, ter po uradni dolžnosti glede bistvenih kršitev določb

postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka

339. člena ZPP in glede pravilne uporabe materialnega prava. V

postopku pred prvostopenjskim sodiščem ni bilo navedenih absolutnih

kršitev določb postopka.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje

glede vseh odločilnih dejstev ter sprejelo materialnopravno pravilno

odločitev. Pritožbeno sodišče se v pretežnem delu strinja z razlogi

izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja

naslednje:

Materialno odgovornost delavca ureja 70. člen Zakona o temeljnih

pravicah iz delovnega razmerja (Ur.l. SFRJ št. 60/89, 42/90 - ZTPDR),

ki v prvem odstavku določa, da mora delavec povrniti škodo, ki jo

povzroči pri delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude

malomarnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz določbe 1.

odstavka 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. RS št.

29/78, 57/89 - ZOR, ki se uporablja kot predpis RS) in ugotovilo, da

ravnanje toženke ni bilo krivdno in da ni vzročne zveze med njenim

ravnanjem in škodo, ki je nastala tožeči stranki po dokončnosti

sklepa o prenehanju delovnega razmerja.

S primarnim tožbenim zahtevkom je tožeča stranka zahtevala povračilo

škode, ki ji je nastala s tem, da je morala izpolniti obveznosti do

delavke S. K. (reparacijski zahtevek) na podlagi pravnomočne

sodbe DSS v Ljubljani opr.št. I Pd 287/97 z dne 12.1.1999 v zvezi s

sodbo VDSS opr.št. Pdp 324/99 z dne 18.5.2001, s katero sta bila

razveljavljena sklepa disciplinskih organov o prenehanju delovnega

razmerja S. K. zaradi izrečenega disciplinskega ukrepa. Na

podlagi navedene sodbe je tožena stranka S. K. plačala

razliko v plači za čas odstranitve z dela, nadomestilo plače za čas

nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (do njene upokojitve) ter

druge prejemke iz delovnega razmerja (regres za letni dopust, stroške

disciplinskega postopka) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

zapadlosti do plačila. S podrejenim tožbenim zahtevkom pa je tožeča

stranka zahtevala povračilo škode iz istega naslova, razen zamudnih

obresti od vtoževanih zneskov od 15.5.1997 do 13.7.2001, z

utemeljitvijo, da je to najmanj, kar bi ji tožena stranka morala

povrniti - če bi bil postopek ustavljen na nadzornem svetu, bi

izostalo plačilo zamudnih obresti na plače, izplačane za čas trajanja

sodnega postopka in sodni stroški.

S. K. je v individualnem delovnem sporu, ki je tekel pred DSS v

Ljubljani pod opr. št. I Pd 287/97, uspela zaradi tega, ker je

sodišče ugotovilo, da sta bila zastarana tako uvedba kot vodenje

disciplinskega postopka. Zato je odločbi disciplinske komisije z dne

11.3.1997 ter nadzornega sveta z dne 15.5. oz 21.5.1997 razveljavilo,

ustavilo disciplinski postopek proti tožnici S. K. ter

ugodilo reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku. Tožeča stranka

revizije v navedenem individualnem delovnem sporu ni vložila.

Ob upoštevanju ugotovitev iz dokaznega postopka je prvostopenjsko

sodišče pravilno presodilo, da niti primarni niti podrejeni tožbeni

zahtevek nista utemeljena. Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede

dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča in z dokazno oceno

soglaša. Pritožba ne vsebuje nobenih novih in prepričljivih

argumentov, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da dejanske

ugotovitve prvostopenjskega sodišča niso pravilne.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da toženka v nobenem

primeru ne more odgovarjati za posledice zastopanja na drugi stopnji,

to je za sprejem (napačne) dokončne odločitve na nadzornem svetu, ki

je obravnaval ugovor S. K.. Za zastopanje na nadzornem svetu toženka

ni bila zadolžena, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi

neutemeljene. Na zastaranje uvedbe oz. vodenja disciplinskega

postopka bi morala v tej fazi postopka nadzorni svet opozoriti M. P.,

kar je glede posameznih kršitev delovne obveznosti tudi storila, saj

je bilo ugovoru delno ugodeno, disciplinski postopek glede nekaterih

kršitev pa ustavljen. Ni sprejemljivo stališče tožeče stranke, da naj

bi bila pooblaščenka družbe na nadzornem svetu vezana na stališče

toženke v disciplinskem postopku na prvi stopnji oz. da je zastopanje

potekalo v okviru danih navodil toženke. Pravni strokovnjak, ki pred

pristojnim organom zastopa delodajalca, je odgovoren za pravilnost in

strokovnost mnenja v zvezi s pravnimi vprašanji, na podlagi katerega

organ sprejema odločitve in se ne more sklicevati na navodila

drugega. Morebitna ustavitev disciplinskega postopka v fazi odločanja

o ugovoru S. K. na nadzornem svetu bi preprečila nastanek nadaljnje

škode zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja S. K..

Toženki, ki ni bila zastopnica delodajalca na nadzornem svetu, bi

bilo mogoče pripisati odgovornost le za škodo, ki bi v primeru

ustavitve disciplinskega postopka na nadzornem svetu nastala zaradi

tega, ker je bila S. K. v suspenzu, v primeru ustavitve

disciplinskega postopka je namreč treba delavcu povrniti razliko do

100 % nadomestila plače za čas odstranitve z dela. Zato je povsem

pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ni podana vzročna zveza

med ravnanjem toženke in škodo, ki je tožeči stranki nastala zaradi

sprejema napačne odločitve na nadzornem svetu in zavrnitve ugovora S.

K. oz. zato, ker je S. K. v sodnem sporu uspela in bila reintegrirana

k delodajalcu. Morebitna materialna odgovornost toženke bi se lahko

nanašala le na škodo, ki bi tožnici nastala zaradi plačila razlike v

nadomestilu plače za čas suspenza do dokončnosti sklepa, s katerim je

bilo odločeno v disciplinskem postopku zoper S. K. oz. zaradi

povrnitve stroškov disciplinskega postopka.

Le v teh okvirih je za ugotovitev krivde oz. odškodninske

odgovornosti toženke pomemben odgovor na vprašanje, ali je

bila za pravočasno izvedbo disciplinskega postopka pri

toženi stranki zadolžena toženka kot direktorica sektorja za

pravne, kadrovske in splošne zadeve oz. ali je bila glede na

zadolžitve svojega delovnega mesta dolžna posebej opozarjati

na tek zastaralnih rokov v disciplinskem postopku zoper S.

K. po vložitvi ugovora zoper sklep disciplinske komisije. Odgovor na

to vprašanje je negativen. Za zastopanje delodajalca - tožeče stranke

pred nadzornim svetom je bila namreč zadolžena in pooblaščena druga

pravnica - M. P., ne pa toženka. Pritožbeno sodišče se strinja z

zaključkom sodišča prve stopnje, da tožeča stranka neutemeljeno krivi

toženko za to, da je bila seja nadzornega sveta šele 15.5.1997, to je

po izteku zastaralnega roka za vodenje disciplinskega postopka, ki

naj bi se iztekel 8.5.1997. Seja je bila sklicana 23.4.1997, torej

pravočasno, vendar je bila preložena zaradi odsotnosti S. K. oz.

zaradi nesklepčnosti seje nadzornega sveta (kot je navedla tožeča

stranka v odgovoru na tožbo v zadevi S. K.), v tem času pa je bila za

zastopanje na nadzornem svetu pooblaščena M. P. in ne toženka.

Stališče pritožbe v zvezi z navedenim vprašanjem zato ni

sprejemljivo.

Drugo vprašanje, ki je za pravilno odločitev pomembno, je,

ali je bila tožena stranka kot direktorica pravne službe

hudo malomarna, ker je v disciplinskem postopku zoper

delavko S. K. zavzela napačno stališče glede začetka teka

subjektivnega zastaralnega roka za uvedbo in vodenje disciplinskega

postopka. V postopku pred disciplinsko komisijo, ki je bil zaključen

s sklepom disciplinske komisije z dne 11.3.1997, je toženka napačno

štela, da je zastaralni rok za začetek in vodenje disciplinskega

postopka glede kršitve nepravilnega vodenja gotovinske prodaje začel

teči šele z dnem, ko se je izvedelo za vse podrobnosti očitane

kršitve delovnih dolžnosti, to je 27.1.1997, ko so bili ugotovljeni

konkretni podatki in vsa dejstva v zvezi z nepravilnim vodenjem

gotovinske prodaje v PE K. N. (v revizorjevem zapisniku

z dne 27.1.1997 so bile navedene konkretne številke računov, ki

manjkajo in finančni izračuni, ki izhajajo iz ugotovljenih

nepravilnosti). Ta zapisnik pa je bil podlaga za razširitev zahteve

za uvedbo disciplinskega postopka, ki je bila vložena dne 4.2.1996.

Kot se je kasneje izkazalo v individualnem delovnem sporu, ki ga je

zaradi prenehanja delovnega razmerja sprožila S. K., je bilo stališče

toženke o začetku teka subjektivnega zastaralnega roka zmotno.

Sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka zvedela za kršitev in

storilca že prej, to je v septembru oz. oktobru 1996, ko je direktor

tožeče stranke prejel prva dva revizijska zapisnika v zvezi s

poslovanjem PE K. N., ki sta vsebovala tudi očitek o

nepravilnem vodenju gotovinske prodaje. Sodišče je obenem štelo, da

je subjektivni rok začel teči najkasneje z dnem vložitve zahteve za

uvedbo disciplinskega postopka, to je 8.11.1996, zato bi moral biti

disciplinski postopek zaključen s sprejemom dokončne odločitve pred

8.5.1997.

Toženka je bila kot direktorica sektorja za pravne,

kadrovske in splošne zadeve, zadolžena in odgovorna za

vodenje in organiziranje dela na področju pravnih zadev v

okviru sektorja. Upoštevajoč njene zadolžitve ter kriterije

pričakovane skrbnosti strokovnjaka (v tem primeru pravnika),

kot jo opredeljuje 2. odstavek 18. člena Z0R, po katerih je

treba presojati njeno materialno odgovornost, toženki ni

mogoče očitati hude malomarnosti pri opravljanju dela v

zvezi z disciplinskim postopkom proti S. K.. Toženka je sicer

zastopala napačno stališče v zvezi z začetkom teka subjektivnega

zastaralnega roka v disciplinskem postopku zaradi zmotne uporabe

materialnega prava oz. napačne razlage predpisa, ali pa zaradi

napačne presoje dejanskih okoliščin. Tudi najbolj vesten in strokovno

usposobljen pravnik lahko sprejme odločitev, ki se v morebitnem

sodnem postopku izkaže kot zmotna. Razlage pravne norme o začetku

teka subjektivnega zastaralnega roka za uvedbo in vodenje postopka so

lahko različne. Če pravnik zavzame napačno stališče o določenem

pravnem vprašanju, ki ni med najbolj enostavnimi, to še ne pomeni, da

gre za hudo malomarnost, razen če gre za primere, ko npr. razlaga

predpisa očitno odstopa od jasne in povsem določene vsebine pravne

norme in ustaljene sodne prakse. Če bi res šlo za tako enostavno in

jasno vprašanje, kot v tem postopku prikazuje tožeča stranka, bi tudi

pooblaščenka M. P., ki je zastopala delodajalca v ugovornem postopku,

že na seji nadzornega sveta predlagala ustavitev disciplinskega

postopka zoper S. K. zaradi zastaranja, pa tega ni storila, ampak je

zastopala enako stališče kot toženka v disciplinskem postopku na prvi

stopnji, ki pa se je v kasnejšem sodnem sporu izkazalo za napačno.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da toženki krivde ni

mogoče očitati.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti

razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni

dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP

pritožbo zavrnilo kot neutemeljno in potrdilo izpodbijano

sodbo.