Appeal dismissed; employer liable for damages if employee ignores termination notice and causes loss.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve

stopnje.

[JEDRO]

Če delodajalec od delavca zahteva spoštovanje odpovednega

roka, pa ta njegove zahteve ne upošteva, je delodajalcu

odškodninsko odgovoren. Najmanj kar mora delodajalec

dokazati je, da je delavcu prenehalo delovno razmerje na

podlagi njegove odpovedi, da je ravnal protipravno, ker ni

spoštoval odpovednega roka in da je delodajalcu zaradi tega

nastala škoda.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženki, da

tožniku izplača iz naslova plač za januar, februar in marec 2000

znesek 205.900,00 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 18. v mesecu za pretekli mesec do plačila, plača za

tožnika od prisojenih zneskov davke in prispevke, mu izplača

odškodnino za 19 dni neizrabljenega letnega dopusta za leto 1999

v znesku 76.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

19.2.2001 do plačila in stroške odškodninskega zahtevka v znesku

22.015,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.2.2001 do

plačila. Toženki je tudi naložilo, da tožniku povrne stroške

postopka v znesku 97.920,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi

od 9.10.2002 do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje toženka, ki smiselno uveljavlja

pritožbena razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in

napačne uporabe materialnega prava iz 2. in 3. točke 1. odstavka

338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99,

96/2002, 2/2004). Navaja, da je sodišče prve stopnje pristransko

odločilo, saj je tožniku izplačala vse in še več, kot bi mu

pripadalo. Tožnik si po njenem mnenju ni zaslužil ničesar, tudi

dviga urne postavke na 500,00 SIT ne, saj je bil nemogoč, zamujal

je na delo, ščuval druge delavce in že vnaprej študiral, kako jo

bo tožil. Izostajal je z dela, vendar zaradi pomanjkanja delavcev

ni ukrepala. Računala je na to, da se bo umiril, vendar je s

svojim vedenjem nadaljeval. Ko je preverila pri njegovem lečečem

zdravniku utemeljenost bolniškega staleža, je zahteval delovno

knjižico in ni hotel slišati za enomesečni odpovedni rok -

preprosto je na delo nehal hoditi. Kot vsi drugi delavci je

prejel plačo za januar in marec in sicer v gotovini, ni pa je

prejel za februar 2000 zaradi nespoštovanja odpovednega roka. V

januarju 2000 je koristil neodobren dopust. Ker je bilo po mnenju

pritožbe dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, predlaga

razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve v novo

sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah

pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na

bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP in na

pravilno uporabo materialnega prava.

V zvezi s pritožbenimi navedbami glede plač, ki naj bi bile

tožniku izplačane in dela plače, ki naj bi bila zadržana zaradi

nespoštovanja odpovednega roka, pritožbeno sodišče ugotavlja, da

toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni dokazala, da je

tožniku iz naslova plače za januar in marec kaj izplačala. V

postopku ni sodelovala in se na vabila sodišča ni odzivala, zato

sodišču prve stopnje neutemeljeno očita pristranost, ki naj bi

bila posledica tega, da toženke ni zastopal odvetnik. Pritožbeno

sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje postopek izvedlo

korektno in je odločilo na podlagi dokazov, ki sta jih stranki

ponudili. Stranka v postopku mora biti aktivna in mora za svoje

trditve ponuditi tudi dokaze. Toženka sodišču prve stopnje ni

ponudila niti enega dokaza, ki bi njene trditve potrjeval, čeprav

jo je sodišče prve stopnje k temu izrecno pozivalo. Plačilne

liste, evidenco opravljenih ur in sklep o znižanju plače, za

katerega vročitev tožniku niti ni izkazana, je predložila šele s

pritožbo.

Ob razpoložljivih dokazih je zato sodišče prve stopnje utemeljeno

prisodilo tožniku plačo za januar, februar in marec 2000. Urna

postavka v tem obdobju je na podlagi sklepa z dne 17.1.2000

znašala 500,00 SIT. Po tej postavki bi morala toženka tožniku

plačo obračunati in izplačati. Izplačilo plač se dokazuje s

podpisano obračunsko listo, lahko pa tudi z drugimi dokazi -

zlasti v primeru izplačevanja "na roke" (ki sicer ni v skladu s

predpisi). V postopku pred sodiščem prve stopnje toženka ni

dokazala trditve, da je tožniku plačo za januar in marec 2000

izplačala. Dejstev in dokazov, ki so bili posredovani šele v

pritožbenem postopku, ni mogoče upoštevati, saj mora stranka na

podlagi 286. člena ZPP najkasneje na prvem naroku za glavno

obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev

njenih predlogov in ponuditi vse dokaze, ki so potrebni za

ugotovitev njenih navedb. Kasneje jih lahko navaja in predlaga

le, če jih brez svoje krivde ni mogla navesti in predlagati na

prvem naroku. Na podlagi 337. člena ZPP v pritožbenem postopku

lahko navaja le tista dejstva in ponudi tiste dokaze, ki jih brez

svoje krivde ni mogla do prvega naroka za glavno obravnavo.

Dokazi o plačilih in znižanju plače so pritožbena novota, ki je v

pritožbenem postopku ni mogoče več upoštevati.

Glede izplačila za mesec februar 2000, ki naj bi ga toženka

zadržala zato, ker tožnik ni spoštoval odpovednega roka,

pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi o tej trditvi v spisu ni

nobenega dokaza. Če delodajalec od delavca zahteva spoštovanje

odpovednega roka, pa ta njegove zahteve ne upošteva, je

delodajalcu odškodninsko odgovoren. Najmanj, kar mora delodajalec

dokazati pa je to, da je delavcu prenehalo delovno razmerje na

podlagi njegove odpovedi, da je ravnal protipravno, ker ni

spoštoval odpovednega roka in da je delodajalcu zaradi tega

nastala škoda. Toženka ničesar od navedenega ni niti zatrjevala,

še manj pa dokazala, zato je njena pritožba v zvezi z zahtevkom

za izplačilo plač v celoti neutemeljena. Delavcu, ki da odpoved,

delovno razmerje preneha po izteku odpovednega roka, vendar pa se

o skrajšanju le tega z delodajalcem lahko sporazume. Za pristanek

delodajalca k skrajšanju odpovednega roka se šteje tudi

zaključena delovna knjižica na dan, ki ga predlaga delavec, ki je

dal odpoved.

Prav tako je pritožba neutemeljena v delu, ki se nanaša na

odškodnino za neizrabljeni letni dopust. Tožena stranka je v

odgovoru na tožbo priznala, da ga tožnik ni izrabil 19 dni (152

ur), vendar pa je navajala, da zanj ni zaprosil. Edini dokaz, ki

je bil sodišču ponujen glede tega dela zahtevka, je bilo

zaslišanje tožnika in ta dokaz je sodišče tudi izvedlo. Iz

njegove izpovedi izhaja, da je za izrabo zaprosil v jesenskem

času 1999, vendar mu zaradi obilice dela ni bil odobren. Ker

drugih dokazov ni bilo, je sodišče prve stopnje utemeljeno svojo

odločitev oprlo na to izpoved in tožniku prisodilo odškodnino v

višini nadomestila plače, do katerega bi bil upravičen, če bi

dopust izrabil.

V zvezi z zahtevkom za plačilo stroškov odškodninskega zahtevka

pritožba ne navaja ničesar, zato je ta del sodbe pritožbeno

sodišče preizkusilo v mejah razlogov, na katere pazi po uradni

dolžnosti. Tožnik je zaradi mirne rešitve spora na toženko

naslovil odškodninski zahtevek, v katerem je stroške priglasil,

zato je upravičen do povrnitve. Sodišče prve stopnje jih je

utemeljeno prisodilo v zahtevani višini, ki je celo nižja od

stroškov, do katerih bi bil tožnik upravičen po tar. št. 32/1

Odvetniške tarife (OT, Ur.l. RS št. 7/95 - 49/2000).

Iz navedenega izhaja, da razlogi, iz katerih se sodba lahko

izpodbija niso podani in tudi ne razlogi, na katere je potrebno

paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi

353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve

stopnje.