Employment court partially allows claim for instrument rental and night shift allowance under labor law.

Pritožbi zoper sodbo se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1.

točki 1. odstavka spremeni tako, da se glasi:

"Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati:

- 56.641,62 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1998 do

plačila,

- 57.812,64 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1999 do

plačila,

v 15 dneh pod izvršbo."

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu

potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi zoper sklep se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje o

stroških postopka spremeni tako, da se glasi:

"Tožnica je dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v

znesku 1.734,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.5.2004

do plačila, v 8 dneh pod izvršbo."

Tožena stranka je dolžna povrniti tožnici pritožbene stroške v

znesku 21.654,00 SIT, v 8 dneh pod izvršbo.

[JEDRO]

1. Terjatev iz naslova najemnine za glasbeni instrument, ki jo je

dolžan delodajalec plačati delavcu, je terjatev iz delovnega razmerja

(strošek, ki ga ima v zvezi z delom) saj tožnica dela brez

instrumentov ne more opravljati. Terjatev iz tega naslova zastara v

petih letih.

2. Dodatek za nočno delo pripada delavcu, ki v nočnem času

delo dejansko opravlja. Čas čakanja na koncert in vožnje na

službenem potovanju, za katerega KP RTVS določa, da se šteje

v polni delovni čas, se ne šteje kot polni delovni čas.

3. Delo v deljenem delovnem času pomeni, da delavec dnevno

(npr. 8-urno) obveznost opravi v dveh delih z nekajurno

prekinitvijo in opravljenih ur ne kompenzira. Če opravljene

ure kompenzira, delovni čas ni deljen, ampak prerazporejen.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek

za plačilo najemnine za glasbeni instrument v višini 57.812,64 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1999 do plačila in 56.641,62 SIT

z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1998 do plačila ter za plačilo

dodatka za deljen delovni čas in dodatka za nočno delo v višini

199.765,15 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov,

razvidnih iz 2. točke 1. odstavka izreka. S sklepom je postopek glede

umaknjenega dela tožbe ustavilo in tožnici naložilo, da toženi

stranki plača stroške postopka v znesku 135.645,24 SIT.

Zoper sodbo in sklep o stroških postopka se pritožuje tožnica, ki

uveljavlja pritožbena razloga napačne uporabe materialnega prava

in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz 2. in 3. točke 1.

odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št.

26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da najemnina za instrument

predstavlja strošek, ki je v tesni povezavi z delom. Brez

lastnega instrumenta tožnica dela sploh ne bi mogla opravljati.

Plačilo najemnine je terjatev, ki izvira iz delovnega razmerja,

za te pa velja po 371. členu Zakona o obligacijskih razmerjih

(ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89) petletni zastaralni rok.

Meni tudi, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo 116. člen

podjetniške kolektivne pogodbe (KP RTVS) in druge določbe, ki se

nanašajo na delovni čas. Za nočno delo se praviloma šteje delovni

čas, ki traja med 23.00 in 7.00 uro (oz. 22.00 in 6.00 uro).

Glede na 48. člen KP RTVS pa se pritožba zavzema za to, da se

tudi čas, ki ga tožnica prebije na poti na koncert oz. s koncerta

šteje za (nočni) delovni čas. Dnevnica, ki jo tožnica prejme, ne

more nadomestiti dodatka za nočno delo, saj je namenjena stroškom

prehrane med službenim potovanjem. V zvezi z dodatkom na deljen

delovni čas pa pritožba navaja, da noben predpis ne pozna pojma

"termin", ampak le pojem delovni čas. Sodišče prve stopnje je

ugotovilo, da je v določenih dneh tožnica svoje delo opravila

delno dopoldne, delno pa zvečer (npr. na koncertu). Po mnenju

pritožbe gre za deljen delovni čas, ne pa za prerazporeditev

delovnega časa. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in sklepa in

stroškovno ugoditev zahtevku oz. razveljavitev in vrnitev zadeve

sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba zoper sodbo in sklep je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijana sodbo in sklep v

mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti

pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350.

člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba je utemeljena glede odločitve sodišča prve stopnje o

naravi terjatve iz naslova najemnine za glasbeni instrument.

Sodišče prve stopnje je sicer natančno obrazložilo svoje

stališče, da je navedena terjatev zakupnina, ki se presoja po

določbah XI. poglavja ZOR in zato za zastaranje te terjatve pride

v poštev 375. člen ZOR. Vendar pa pritožbeno sodišče s tem

stališčem ne soglaša. Sporna terjatev je terjatev iz delovnega

razmerja, saj je z njim v tesni povezavi: brez delovnega razmerja

terjatve sploh ne bi bilo. Glasbeni instrument je pogoj za

opravljanje tožničinega dela, ki dela brez instrumenta ne more

opravljati. Ker uporablja pri delu lastni instrument, je to njen

strošek, ki ga ima v zvezi z delom (podobno, kot uporaba lastnega

avtomobila v službene namene). Zato terjatev iz tega naslova ni

zastarana, saj za terjatve iz delovnega razmerja - kot pravilno

opozarja pritožba - velja splošni, t.j. petletni zastaralni rok.

Podlago za izplačilo najemnine določa 127. člen KP RTVS. Zato je

tožena stranka, za katero svoj instrument uporablja, dolžna

tožnici povrniti stroške uporabe, katerih višina je določena v

Pravilniku o najemnini in o nadomestilih materialnih stroškov za

instrumente. Sama višina med strankama ni bila sporna, zato je

pritožbeno sodišče v 1. točki 1. odstavka izreka izpodbijane

sodbe na podlagi 4. točke 358. člena ZPP odločitev sodišča prve

stopnje spremenilo tako, da je zahtevku tožnice v tem delu

ugodilo. Tožnica je upravičena do najemnine za instrument za leto

1997 v višini 56.641,62 SIT in za leto 1998 v višini 57.812,64

SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Ni pa utemeljena pritožba v delu, ki se nanaša na dodatek za

nočno delo in dodatek za deljen delovni čas. Po KP RTVS se za

nočni čas šteje delovni čas med 23.00 in 7.00 uro. Kot izhaja iz

izvedenih dokazov, je orkester, v katerem dela tožnica, v

večernih urah imel koncerte oz. turneje, vendar nikoli po 23.00

uri zvečer. Res pa je - tudi to so priče potrdile - da se je pot

s turneje ali koncerta zavlekla tudi v čas po 23.00 uri.

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da

dodatek za nočno delo pripada delavcu, ki v času, ki se šteje za

nočni čas, delo dejansko opravlja. Tožnica na poti s koncerta ali

turneje dela dejansko ni opravljala. Pritožba 48. členu KP RTVS

napačno daje pomen, ki ga ta določba nima. Po tej določbi se čas

čakanja in vožnje na službenem potovanju šteje v polni delovni čas -

kar pa ne pomeni, da se šteje kot polni delovni čas. Določba pomeni

le to (in tako se je tudi izvajala), da se v primeru, ko koncert ne

traja štiri ure, šteje, kot da je bil opravljen poln delovni čas

štirih ur, čeprav je v ta čas sovpadel tudi čas čakanja ali vožnje.

Tudi v primeru, ko je orkester ves dan prebil na vožnji, se je dnevna

obveznost (8 ur) štela za opravljeno, torej se je v polni delovni čas

osmih ur vštel čas, prebit na vožnji. Ni pa se celoten čas vožnje

(npr. 12 ur na dan) štel kot poln delovni čas. Tožnica celotnega

časa, prebitega na vožnji ni imela plačanega, kot da bi v tem času

delala. Plačanih je imela osem ur dnevno, četudi je del tega časa

prebila na vožnji ali čakanju na koncert, kar je določeno - in le

tako je tudi mogoče razumeti določbo - v 48. členu KP RTVS. Ostali

čas, prebit na vožnji, se je prištel k tem uram in služil za osnovo

obračuna dnevnic. Zato je sodišče prve stopnje zahtevek iz tega

naslova utemeljeno zavrnilo.

Neutemeljeno se pritožba tudi zavzema za stališče, da je tožnica

delala v deljenem delovnem času in sicer v primerih, ko je del

delovnega časa (4 ure) opravila dopoldne, del (4 ure) pa zvečer

na koncertu. Poln delovni čas tožnice je po i) točki 46. člena KP

RTVS trajal 20 efektivnih ur na teden in 20 ur priprave. Kot so

izpovedale priče, se je delo opravilo tako, da so se štiri

(efektivne) ure opravile v orkestru praviloma med 9.00 in 13.00

uro vsak dan, štiri ure priprave na delo pa so se izvedle doma.

Tožničina osemurna dnevna obveznost je bila torej sestavljena iz

dveh po vsebini različnih delov. V primeru koncerta je čas

priprave odpadel, štiri ure so se opravile v dopoldanskem času

(generalka), druge štiri ure pa zvečer na koncertu. V tem primeru

se je na račun dveh "terminov" efektivnega dela opustil en tak

"termin" na kak drug dan. Po končnem poračunu je fond ur znašal

mesečno 174 ur, kar izhaja tudi iz plačilnih list. Prerazporejen

delovni čas se je po izpovedi priče M. V. skompenziral

v obdobju treh mesecev. Pritožbeno sodišče se pridružuje oceni

sodišča prve stopnje, da je tak način razporeditve delovnega časa

tipična prerazporeditev, ne pa deljen delovni čas. Primerjava z

delom v bankah ali trgovinah, je zato neustrezna. Primerjani

delavci namreč dela, opravljenega v dveh delih, ne kompenzirajo,

ampak dnevno (npr. 8-urno) obveznost opravijo v dveh delih. Zato

je sodišče prve stopnje zahtevek tudi iz tega naslova utemeljeno

zavrnilo.

Ker je pritožbeno sodišče del izpodbijane sodbe spremenilo, je

utemeljena tudi pritožba zoper sklep o stroških postopka. Zaradi

spremenjenega deleža uspeha tožnice v sporu je bilo potrebno

spremeniti izrek o stroških; stroške postopka obeh strank je

sodišče prve stopnje pravilno odmerilo in nazorno obrazložilo,

tako da pritožbeno sodišče k obrazložitvi odmere ne dodaja

ničesar. Priznani stroški tožnice znašajo 231.832,50 SIT, tožene

stranke pa 205.641,00 SIT. Tožnica je vtoževala 374.131,41 SIT,

uspela pa s 174.366,26 SIT, kar pomeni 46,61%. Zato je upravičena

do povrnitve sorazmernega dela stroškov, to je do 108.057,13 SIT.

Tožena stranka je uspela v deležu 53,39%, zato je upravičena do

povrnitve 109.791,73 SIT. Po pobotu tako odmerjenih stroškov je

dolžna tožnica povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku

1.734,60 SIT.

Tožnica je s pritožbo uspela v deležu 36%, zato je upravičena do

sorazmernega dela potrebnih stroškov. Od priglašenih je

upravičena do stroškov za pritožbo v višini 250 točk, materialnih

stroškov v višini 2% in DDV v višini 20% ter stroškov sodne

takse za pritožbo v višini 26.600,00 SIT, kar znese skupaj

60.150,00 SIT. Sorazmeren del glede na uspeh s pritožbo znaša

21.654,00 SIT.