Appeal allowed: Collective agreement interpretation applies retroactively to limit employer rules on transport costs.

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter vrne zadeva

sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

[JEDRO]

Razlaga komisije za razlago KPNG se uporablja tudi za čas

pred njeno objavo v Uradnem listu, saj s tem ni kršeno

načelo prepovedi retroaktivnosti. Razlage komisije namreč

nimajo značaja pravne norme, ki bi začela veljati šele po

objavi, ampak gre za pojasnilo, kakšna je pravna vsebina

sporne norme že od njene uveljavitve. To pomeni, da ves čas

veljavnosti KPNG povračila stroškov za prevoz na delo ni

bilo mogoče pogojevati s ponudbo za spremembo bivališča

delavca.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni

zahtevek, ki se glasi, da je tožena stranka dolžna tožniku A. H.

plačati - povrniti prevozne stroške z javnim prevoznim sredstvom na

delo in z dela na relaciji Maribor - Ljubljana in obratno, nastale od

1.9.2001 do 30.10.2001 v skupnem znesku 60.840,00 SIT z zamudnimi

obrestmi od zneska 46.800,00 SIT od 5.10.2001 dalje do plačila in od

zneska 14.040,00 SIT od 15.11.2001 dalje do plačila in da mu je

dolžna izplačati med 9.1. in 28.2.2002 nastale prevozne stroške z

javnim prevoznim sredstvom sredstvom na delo in z dela na relaciji

Maribor - Ljubljana in obratno, vse v skladu z vsakokratnim mesečnim

obračunom z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnega

zneska, to je od 5. dne v naslednjem mesecu za pretekli mesec do

plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo. Sodišče je tudi odločilo,

da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške

postopka v znesku 28.050,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obresti od

dne izdaje sodne odločbe dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh

pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi

ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v

celoti stroškovno ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo

razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno

odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek

tožnika, ki je zahteval povrnitev prevoznih stroškov z javnim

prevoznim sredstvom na delo z obrazložitvijo, da tožena stranka k

vračilu teh stroškov ni zavezana glede na določbe 3. odst. 48.

člena v spornem obdobju veljavnega Pravilnika o plačah in drugih

prejemkih delavcev tožene stranke, ker je tožnik odklonil oz.

odpovedal organizirano bivanje v samski sobi in to brez soglasja

pristojne službe tožene stranke. Sodišče se je namreč postavilo

na stališče, da je že navedeni pravilnik pravno veljavna podlaga

za opisano ravnanje toženke. Vendar tožnik opozarja, da sodišče

prve stopnje v zvezi s tem ni upoštevalo njegovih zatrjevanj, da

citirane določbe navedenega pravilnika toženka v spornem obdobju

ne bi smela uporabljati, saj ta določba ni v skladu z določbami

Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti in sicer 2. točke

42. člena te pogodbe. Po mnenju tožnika je nedopustno, da tožena

stranka odločitve delovnopravne narave opira na določbe njenih

internih aktov, ki niso v skladu s kolektivno pogodbo za

negospodarske dejavnosti oz. so v nasprotju z vsebino le-te.

Tožena stranka sicer po 1.3.2002, ko je bila objavljena obvezna

razlaga 2. točke 42. člena citirane kolektivne pogodbe, kljub

temu, da ni spremenila vsebine 3. odst. 48. člena internega

pravilnika, to obvezno razlago upošteva. To pa pomeni, da ni

nobene dejanske in ne pravne podlage, da toženka ni bila zavezana

k takemu ravnanju tudi že prej.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah

pritožbenih razlogov ugotovilo, da sodišče prve stopnje v

postopku ni bistveno kršilo takih določb postopka, na katere pazi

sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odst. 339. člena

Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur.l. RS št. 26/99 - 2/2004),

je pa pri odločitvi zmotno uporabilo materialno pravo in v

posledici tega tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko

stanje.

Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbenimi navedbami, da je

odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka, ki

se nanaša na povračilo prevoznih stroškov za čas od 1.9.2001 do

30.10.2001 ter od 9.1.2002 do 28.2.2002, pravno zmotno. Sodišče

je namreč zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da

tožniku za sporni čas ne pripada povračilo prevoznih stroškov,

ker takrat še ni bila objavljena razlaga 2. točke 42. člena

Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti (KPnd - Ur.l. RS

št. 19/2002), s katero je komisija zavzela stališče, da povračila

stroškov za prevoz na delo in z dela ni mogoče pogojevati s

ponudbo za spremembo bivališča delavca, saj zmotno šteje, da bi

bilo v nasprotju s prepovedjo retroaktivnosti, če bi se razlaga

komisije za razlago KPnd uporabljala tudi za čas pred njeno

objavo v Uradnem listu RS. Razlage, ki jih sprejema komisija za

razlago KPnd namreč nimajo značaja nove pravne norme, ki bi

začela veljati šele po objavi, temveč gre za pojasnilo, kakšna je

pravna vsebina sporne norme že od njene uveljavitve. Navedeno

pomeni, da ves čas veljavnosti KPnd povračila stroškov za prevoz

na delo in z dela ni bilo mogoče pogojevati s ponudbo za

spremembo bivališča delavca. Ker je v skladu z 2. točko 42. člena

KPnd delavec upravičen do nadomestila stroškov prevoza na delo in

z dela v višini stroškov javnega prevoza, je potrebno zato

ugotoviti, da v skladu z razlago komisije za razlago KPnd z dne

1.3.2002 te pravice ni možno omejiti s splošnimi akti

delodajalca. To pa pomeni, da tudi tožniku te pravice ni možno

omejiti z določbo 3. odst. 48. člena Pravilnika o plačah in

drugih prejemkih delavcev tožene stranke, ki določa, da delavcu

ne pripada povračilo povečanih stroškov za prevoz na delo in z

dela, če odkloni bivanje v samski sobi, ali če brez soglasja

pristojne službe odpove organizirano nastanitev.

Upoštevaje vse navedeno je potrebno zaključiti, da je za presojo

odločitve v obravnavanem sporu nepomembno, če je tožnik brez

soglasja pristojne službe odpovedal organizirano nastanitev v

samski sobi, kot to zmotno meni sodišče prve stopnje, saj je tako

stališče v nasprotju z razlago komisije v zvezi z razlago 2.

točke 42. člena KPnd. Iz navedenih razlogov ni mogoče upoštevati

3. odst. 48. člena pravilnika tožene stranke o plačah, saj bi

upoštevanje te določbe pomenilo oženje pravic iz kolektivne

pogodbe za negospodarske dejavnosti, kar pa je materialnopravno

nepravilno.

Zaradi vsega navedenega je potrebno ugotoviti, da je sodišče prve

stopnje pri odločitvi zmotno uporabilo materialno pravo, v

posledici tega pa tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko

stanje, saj v postopku ni ugotavljalo, koliko znašajo prevozni

stroški tožnika v spornem obdobju. Zaradi tega je bilo potrebno

pritožbi tožeče stranke ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti

in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. V

ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje o zahtevku

tožnika odločiti po vsebini in ugotoviti, koliko znašajo njegovi

prevozni stroški za sporno obdobje in nato ponovno odločiti o

tožbenem zahtevku.

Izrek o stroških temelji na določbi 3. odst. 165. člena ZPP.