Appeal allowed: Employee cannot waive statutory wage and vacation pay rights per Constitutional Court ruling.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se

razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

[JEDRO]

V sodni praksi delovnih sodišč uveljavljeno pravno stališče,

da se delavec lahko pisno odpove premoženjskim pravicam iz

delovnega razmerja, je bilo z odločbo Ustavnega sodišča RS

opr. št. Up 63/03 z dne 2.2.2005 (Ur.l. RS, št. 24/2005)

spremenjeno. Delavec se ne more odpovedati pravicam, ki jih

je zakonodajalec predpisal (plača, regres, odpravnina), saj

bi bilo to v nasprotju z namenom in smislom zakonsko

opredeljenih pravic. Čeprav je Ustavno sodišče RS to

stališče sprejelo v zvezi z odpravnino po 36.f čl . ZDR, pa

je to stališče mogoče razširiti na vse pravice, ki jih

delavcu kot minimum zagotavlja delovnopravna zakonodaja.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek

na izplačilo plače za mesec december 2001 v znesku 69.436,86 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.1.2002 dalje ter izplačilo

regresa za letni dopust za leto 2001 v bruto znesku 128.116,20 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje ter povračilo

stroškov postopka. O stroških postopka pa je odločilo, da je dolžna

tožečaa stranka povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku

105.398,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.3.2003 do

plačila, vse v 8-ih dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka

zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. točka

1. odstavka 338. člena ZPP v zvezi s 340. členom ZPP) in zmotne

uporabe materialnega prava (3. točka 1. odstavka 338. člena ZPP).

Po mnenju pritožnice izjava, na katero se sklicuje sodišče prve

stopnje in tudi tožena stranka, ni pravno pomembna. Res je, da je

tožnica izjavo, da ji toženec ni ničesar dolžan, podpisala,

vendar pa denarja ni prejela in jo je očitno podpisala v zmotni,

pričakujoč, da ji bo toženec, kot je to bilo običajno in kot je

to tudi storil za ostala dva zaposlena, nakazal denar nekje po

5.1.2002. Sicer pa, zakaj bi tožnica zahtevala od toženca nekaj,

do česar ne bi bila upravičena. Seveda je njena napaka, da je

podpisala listino, vendar pa je očitno vsebina listinam v

nasprotju z dejanskim stanjem, ker je pač tožnica pričakovala, da

bo toženec obvezno za december 2001 in preostale obveznosti

izpolnil tako, kot je to običajno bilo. Pritožnica meni, da je

sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je ostalo

tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, zato predlaga, da

pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne

sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve

stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je

po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve pravil postopka iz

350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB2 - uradno

prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/2004) in na pravilno

uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je

ugotovilo, da sodišče prve stopnje absolutnih bistvenih kršitev

pravil postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, ni storilo,

je pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje

nepopolno ugotovilo.

Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru v skladu z

dosedanjo sodno prakso, po kateri je bilo sprejeto enotno

stališče, da se delavec svojim premoženjskim pravicam iz naslova

delovnega razmerja lahko pravno-veljavno odpove, presojalo, ali

je tožnica podala izjavo, s katero se je odpovedala svojim

premoženjskim pravicam, pod prisilo delodajalca. Po izvedenem

dokaznem postopku je na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega

dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha

celotnega postopka, prišlo do prepričanja, da tožnica ni

dokazala, da je izjavo podpisala pod prisilo ali grožnjo

delodajalca, zato izjava tudi njeno pravo voljo.

Izpodbijana sodba torej temelji na stališču, da se delavec s

pisno izjavo lahko veljavno odpove pravicam iz naslova delovnega

razmerja, kar je bilo pravno sprejeto tudi v dolgoletni in

ustaljeni sodni praksi delovnih sodišč. Delovna sodišča so

opisano stališče obrazložila s tem, da se je lahko vsaki pravici,

za katero zakon izrecno ne določa drugače, mogoče odpovedati, ker

ne gre za neodtuljivo pravico. Po dosedanji sodni praksi se je

delavec lahko odpovedal pravicam, saj z njimi prosto razpolaga.

To stališče pa se je z najnovejšo sodbo Ustavnega sodišča, opr.

št. Up 63/03, z dne 2.2.2005 (objavljena v Ur. l. RS, št.

24/2005) spremenilo. Po presoji ustavnega sodišča je bilo

dosedanje pravno stališče delovnih sodišč, po katerem se je

delavec lahko veljavno odpovedal svojim zakonsko določenim

pravicam, v neskladju s 1. odstavkom 50. člena in 66. člena

Ustave RS. S takim stališčem je bila kršena delavčeva pravica do

socialne varnosti in pravica do varstva dela.

Delovno pravo je nastalo in se oblikuje z namenom, da na področju

t.i. odvisnega dela, za katerega sta značilni odvisnost in

podrejenost (subordinacija) delavca v razmerju do delodajalca,

nadgradi civilno obligacijsko pravno pogodb z zavezujočimi

delovnopravnimi normami, ki določajo minimum pravic delavca in

omejujejo pogodbeno svobodo strank. Zato je treba

obligacijsko-pravne inštitute, vključno z institutom odpovedi

pravici na področju delovnih razmerij, interpretirati in

uporabljati v skladu z namenom in smislom delovnega prava,

upoštevajoč pri tem temeljne posebnosti pravnega razmerja med

delavcem in delodajalcem. Določbe delovne zakonodaje, ki določajo

minimum pravic delavcev, praviloma ne vsebujejo izrecne navedbe o

tem, ali se delavec lahko odpove pravici ali se ji ne more

odpovedati. Vendar to po presoji ustavnega sodišča ne zadostuje

za utemeljitev, da se določeni pravici, ki jo zagotavlja zakon,

delavec lahko odpove. Prav iz vsebine pravic iz naslova delovnih

razmerij in dejstva, da je zakonodajalec pravice predpisal kot

dolžnost delodajalca s samim zakonom, izhaja, da se tem

predpisanim pravicam (pravica do odpravnine, do plače, do regresa

za letni dopust itd.) delavec ne more odpovedati, saj bi bilo to

v nasprotju z namenom in smislom zakonsko določenih pravic.

Urejanja teh pravic sodi v okvir zakonskega določanja vsebine z

ustavo zagotovljene pravice do socialne varnosti in pravice do

varstva dela. Ustavno sodišče je navedeno stališče sprejelo sicer

v zvezi z dopustnostjo odpovedi pravice do odpravnine določene v

36. f členu Zakona o delovnih razmerji (ZDR - Ur. l. RS, št.

14/90, 5/91 in 71/93), vendar pa navedeno stališče velja tudi za

vse ostale premoženjske pravice, ki jih delavcu kot minimum

pravic zagotavlja delovno pravna zakonodaja. To velja zlasti za

tiste denarne terjatve iz naslova delovnega razmerja, ki delavcu

zagotavljajo tudi socialno varnost.

Že mednarodna ureditev določa zaposlenim pravico do ustreznega

plačila za opravljeno delo, saj je opredeljena ta pravica v

številnih mednarodnih dokumentih. In prav v zvezi z minimumom, ki

ga morajo upoštevati delodajalci, že mednarodni akti države

podpisnice zavezujejo, da zagotovijo delavcem pravico do takšnega

plačila, ki bo njim in njihovim družinam omogočilo dostojno

življenje. V Sloveniji je bil tak inštrument prvotno zajamčeni

osebni dohodek po Zakonu o zajamčenih osebnih dohodkih (Ur. l.

RS, št. 48/90, 38/94), ki je vsakemu delavcu zagotavljal

zajamčeno plačo najmanj v višini, ki mu je zagotavljala

materialno in socialno varnost. Z uveljavitvijo kategorije

minimalne plače, ki sta jo uvedla Socialni sporazum za leto 1995

(Ur. l. RS, št. 22/95) in Dogovor o politiki plač in drugih

prejemkov zaposlenih v gospodarstvu (Ur. l. RS, št. 22/9-5), v

zvezi, s katerim je bil sprejet tudi Zakon o izvajanju dogovora o

politiki plač in drugih prejemkov zaposlenih v gospodarstvu in

socialnega sporazuma za leto 1995 ter o najnižji in najvišji

dejanski plači (Ur. l. RS, št. 29/95), kasneje pa Zakon o

minimalni plači, o načinu usklajevanja plač in regresov za letni

dopust v obdobju 1999 do 2001 (ZMPUPR - Ur. l. RS, št. 39/99,

69/02), je bil določen tisti minimum, ki še omogoča dostojno

preživetje, ki velja za vse v Sloveniji zaposlene delavce ter za

vse delodajalce, tako v zasebnem kot v javnem sektorju. Plačilo

za opravljeno delo po pogodbi o zaposlitvi je zakonsko

opredeljena obveznost delodajalca in zakonska pravica delavca.

Določilo o znesku osnovne plače in drugih sestavinah plače, ki so

zakonsko opredeljene pravice, pa predstavlja tudi bistveno

sestavino pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec je dolžan delavcu

zagotoviti vsaj zakonski minimum v višini minimalne plače in se

tej pravici delavec nikakor ne more odpovedati. Z uveljavitvijo

novega Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002) pa je

tudi regres za letni dopust postala zakonska pravica, zato se

delavec, upoštevajoč stališče ustavnega sodišča, tudi tej pravici

ne more in ne sme odpovedati.

Glede na spremenjeno pravno stališče, sprejeto v odločbi

ustavnega sodišča, je v obravnavani zadevi zaradi zmotne uporabe

materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno,

zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje na podlagi

355. člena ZPP razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje

v novo sojenje. Ker se delavec ne more odpovedati pravicam iz

naslova delovnega razmerja, se sodišče v delovnem sporu, v

katerem delavec uveljavlja izplačilo denarnih terjatev iz naslova

delovnega razmerje, ne spušča več v presojo, ali se je delavec s

pisno izjavo veljavno odpovedal svoji pravici ali ne, ker se ji

niti ne sme, naj sodišče prve stopnje v ponovnem postopku

ugotovi, ali je tožena stranka tožnici izplačala plačo za

opravljeno delo v mesecu decembru 2001 kot tudi regres za letni

dopust in po ugotovitvi vseh pravno odločilnih dejstev ponovno

odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka.