Court dismisses claim for salary difference due to change from civil servant to official status.

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v

izpodbijanem delu (v 2. in 3. tč. izreka) spremeni tako, da glasi:

"Zahtevek tožnice A. Č., da ji je tožena stranka Republika Slovenija

dolžna za čas od meseca oktobra 2000 do aprila 2002 obračunati

razliko v plači, od bruto zneskov odvesti predpisane davke ter ji

izplačati razliko nadomestila plače v neto znesku 1.133.042,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi:

za mesec znesek SIT zakonite zamudne obresti

- oktober 2000 60.196,00 od 05.11.2000

- november 2000 59.163,00 od 05.12.2000

- december 2000 59.474,00 od 05.01.2001

- januar 2001 61.021,00 od 05.02.2001

- februar 2001 61.017,00 od 05.03.2001

- marec 2001 60.703,00 od 05.04.2001

- april 2001 60.574,00 od 05.05.2001

- maj 2001 59.771,00 od 05.06.2001

- junij 2001 60.160,00 od 05.07.2001

- julij 2001 60.918,00 od 05.08.2001

- avgust 2001 60.919,00 od 05.09.2001

- september 2001 60.966,00 od 05.10.2001

- oktober 2001 61.315,00 od 05.11.2001

- november 2001 61.241,00 od 05.12.2001

- december 2001 61.650,00 od 05.01.2002

- januar 2002 63.766,00 od 05.02.2002

- februar 2002 73.720,00 od 05.03.2002

- marec 2002 63.051,00 od 05.04.2002 in

- april 2002 23.417,00 od 05.05.2002,

se zavrne.

Tožnica je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku

137.700,00 SIT, v roku 8 dni.

Tožnica sama krije svoje stroške postopka."

Pritožba tožnice se zavrne in se potrdita sodba sodišča prve

stopnje v izpodbijanem delu (v 1. tč. izreka) ter sklep sodišča

prve stopnje o nedovolitvi spremembe tožbe.

Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Tožnica je imela status višje upravne delavke, saj je bilo

njeno delovno mesto sistemizirano znotraj ministrstva. Na

tem delovnem mestu, se ji je plača določila skladno z Uredbo

o količniku za določitev osnovne plače in dodatkih

zaposlenih v službah Vlade RS in v upravnih organih

(Uredba). Ko je tožnica pridobila status funkcionarja, ji je

delodajalec plačo pravilno določil skladno z 3. čl. Zakona o

funkcionarjih v državnih organih. Zato ni več upravičena do

dodatkov iz 6. in 8. čl. Uredbe.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo primarni zahtevek tožnice za

razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 10.11.2000 in 5.2.2001 ter

zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati bruto plačo

in tožnici izplačati za čas od meseca oktobra 2000 do aprila 2002

neto razlike plače v posameznih mesečnih zneskih, razvidnih iz izreka

sodbe (1. tč. izreka). Sodišče prve stopnje je ugodilo podrednemu

dajatvenemu zahtevku tožnice, da ji je tožena stranka za čas od

meseca oktobra 2000 do aprila 2002 dolžna obračunati razliko v plači,

od bruto zneskov odvesti predpisane davke ter ji izplačati razliko

plače v neto znesku 1.133.042,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi

od posameznih mesečnih zneskov, razvidnih iz izreka sodbe (2. tč.

izreka). V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožena stranka

dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 34.360,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve

stopnje dalje do plačila, v roku 8 dni (3. tč. izreka). Poleg tega je

odločilo, da se zaradi prihoda strank na obravnavo v Novo mesto iz

sredstev sodišča povrne strankama del stroškov in sicer tožnici

stroške v znesku 16.320,00 SIT, toženi stranki pa stroške v znesku

20.320,00 SIT (4. tč. izreka). Nadalje sodišče s sklepom ni dovolilo

spremembo tožničine tožbe z dne 5.6.2003 glede zahtevka, da je tožena

stranka dolžna tožnici plačati razliko odpravnine v znesku 245.584,00

SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 5.5.2002 dalje do plačila.

Tožnica se je pritožila zoper sodbo v delu zavrnitve zahtevkov

ter zoper odločitev v sklepu o nedovolitvi spremembe tožbe iz

pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka ter zmotne

uporabe materialnega prava po določbah 1. in 3.tč. 1. odst. 338.

čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 -

2/04), ki se v skladu z določbo 1. odst. 14. čl. Zakona o

delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št. 19/94)

uporablja tudi v postopkih pred delovnimi sodišči. V pritožbi se

strinja s priznanjem zahtevanih dodatkov v višini 2 x 15 %, ne pa

tudi z priznanjem plače s količnikom 8.00. Nerazumljivo je, da se

ji je z izpodbijanima odločbama zmanjšal količnik plače glede na

dejstvo, da je imela predhodno po odločbi z dne 16.10.1996 in v

skladu z določbo 65. čl. Zakona o delavcih v državnih organih

primerljivo plačo z glavnim republiškim gradbenim inšpektorjem

kot funkcionarjem. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo

uporabo 16. čl. Zakona o razmerjih plač v javnih zavodih. Ne

strinja se tudi z zavrnitvijo (pravilno: nedopustitvijo)

razširitve tožbe zaradi izplačila razlike v odpravnini ob

upokojitvi. Gre za čisti denarni zahtevek, katerega uveljavljanje

ni zastaralo. Poleg tega navaja, da bi moralo sodišče, v kolikor

je ugodilo podrednemu dajatvenemu zahtevku, ugoditi takšnemu

zahtevku v celoti ter razveljaviti izpodbijani odločbi o

razvrstitvi v plačilni razred. Nadalje ne soglaša z odločitvijo o

stroških, ki bi jih moralo sodišče glede na dejanski uspeh v

sporu priznati v višjem znesku. Zato predlaga, da pritožbeno

sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo in sklep tako, da

zahtevkom v celoti ugodi oz. podrejeno, da sodbo in sklep

razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo v delu, v katerem je

bilo ugodeno tožničinim zahtevkom iz vseh pritožbenih razlogov po

določbi 1. odst. 338. čl. ZPP. Navaja, da sodišče prve stopnje ni

imelo zakonske podlage za priznanje tožnici zahtevanih dodatkov v

skupni višini 30 %. Zmotno je verjelo zgolj tožničini izpovedbi,

da je poleg nalog glavnega republiškega inšpektorja opravljala

tudi operativna dela. Če je sodišče zavzelo stališče, da je

tožnica za enako delo upravičena do enakega plačila, bi ji moralo

priznati razliko v plači le do zneska, ki bi ga prejemala, če ne

bi bila funkcionar. Plača s tako visokim količnikom 9.00 je bila

predhodno tožnici določena iz razloga, ker je opravljala tudi

funkcionarska dela. Tožnica je izpovedala, da se ji je v spornem

obdobju izplačeval dodatek na delovno uspešnost variabilno.

Pravilno bi bilo, da bi vtoževala razliko med priznanim dodatkom

v višini 1,60 in dejansko izplačanim dodatkom. Poleg tega se ne

strinja z odločitvijo o stroških, saj je tožnica v sporu uspela z

manj kot polovico vrednostjo vtoževanih zahtevkov. Zato predlaga,

da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sodbe spremeni

odločitev tako, da tožničine zahtevke v celoti zavrne oz.

podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v

novo sojenje.

Pritožba tožnice ni utemeljena.

Pritožba tožene stranke je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v

mejah pritožbenega izpodbijanja, pri čemer je po uradni dolžnosti

pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter pravilno uporabo

materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu

se z odločitvijo v izpodbijanem zavrnilnem delu sodbe v celoti

strinja z dejanskimi in s pravnimi razlogi. Poleg tega se strinja

z odločitvijo o nedovolitvi razširitve tožbe. Sodišče prve

stopnje v tem obsegu odločitve tudi ni storilo nobenih bistvenih

kršitev postopka, ki bi vplivale na pravilnost sodbe. Vendar pa

pritožbeno sodišče ne soglaša z materialnopravnimi razlogi v

izpodbijani sodbi, ki se nanašajo na ugoditev tožničinemu

podrednemu dajatvenemu zahtevku, kar vse utemeljuje z naslednjimi

dejanskimi in pravnimi razlogi:

Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je bila tožnica z odločbo

Vlade R Slovenije z dne 16.10.1996 kot pomočnica glavnega

republiškega inšpektorja v Republiškem gradbenem inšpektoratu,

zaradi opravljanja dolžnosti glavnega republiškega inšpektorja z

vsemi pooblastili in pristojnostmi, do imenovanja novega glavnega

republiškega gradbenega inšpektorja razporejena v plačilni razred

s količnikom v višini 9.00. Tožnici je bila z navedeno odločbo

priznana pravica do dveh dodatkov po 15 % iz določbe 6. in 8. čl.

Uredbe o količnikih za določitev osnovne plače in dodatkih

zaposlenih v službah Vlade R Slovenije in v upravnih organih

(Uredba, Ur.l. RS, št. 35/96 - 5/98). Odločlno za presojo je

dejstvo, da je imela tožnica na navedenem delovnem mestu status

višje upravne delavke, in ne funkcionarja v upravnem organu.

Njeno delovno mesto je bilo zgolj sistemizirano znotraj

Ministrstva za gospodarske dejavnosti. Ko pa je bila tožnica z

odločbo Vlade R Slovenije z dne 14.9.2000 imenovana za glavno

republiško gradbeno inšpektorico, je s takšnim imenovanjem

pridobila status funkcionarja. V tej zvezi se ji je z

izpodbijanima odločbama določila osnovna plača v skladu z določbo

3. čl. Zakona o funkcionarjih v državnih organih (ZFDO, Ur. l.

RS, št. 30)90 - 18/94 in določbo 4.čl. Zakona o razmerjih plač v

javnih zavodih, državnih organih in organih lokalnih skupnosti

(ZRPJZ, Ur.l. RS, št. 18/94 in 36/96) v količniku 8.00 in še

dodatek za delovno uspešnost v višini 1.60. Ker tožnica ni imela

več statusa višjega upravnega delavca, temveč funkcionarja, ni

bilo podane pravne podlage za priznanje že navedenih dveh

dodatkov iz Uredbe. Poleg tega pri tožnici ni šlo za nikakrkšno

napredovanje na višje delovno mesto, zaradi česar v skladu z

določbo 16. čl. ZRPJZ ni bilo podanih razlogov za obdržanje

količnika plače v višini, ki ga je imela pred imenovanjem na

funkcionarsko delovno mesto. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča

je bila tako tožnici z izpodbijanima odločbama pravilno določena

osnovna plača z dodatkom za delovno uspešnost. Zato je bilo

potrebno v tem obsegu zavrniti njeno pritožbo.

Neutemeljena je pritožba tožnice, da bi moralo sodišče odločiti o

razveljavitvi izpodbijanih odločb o uvrstitvi v plačilni razred,

kar je tožnica zahtevala v podrednem zahtevku. Iz tožbe in

pripravljalne vloge o modifikaciji tožbe je razvidno, da je

tožnica enak zahtevek postavila tudi v primarnem zahtevku, kar je

sodišče prve stopnje obravnavalo in zahtevek za razveljavitev

navedenih odločb zavrnilo. Zato ni bilo potrebe, da bi sodišče

prve stopnje navedeno ponovno obravnavalo (in zavrnilo) tudi v

okviru podrednega zahtevka.

Neutemeljena je pritožba tožnice, ki se nanašana odločitev o

nedopustitvi razširitve tožbe zaradi plačila odpravnine ob

upokojitvi. Sodišče prve stopnje je takšno odločitev sprejelo iz

razlogov smotrnosti postopka, o čemer v celoti soglaša tudi

pritožbeno sodišče.

Utemeljena je pritožba tožene stranke zoper ugodilni del sodbe, s

katerim je sodišče prve stopnje priznalo tožnici dodatka k

osnovni plači v skupni višini 30 % in sicer zaradi prepovedi

opravljanja posameznih del izven državnega organa ter za

vrednotenje posebnih pogojev dela in posebne odgovornosti

delavcev s pooblastili in odgovornostmi. V tej zvezi pritožbeno

sodišče ponovno navaja odločilno dejstvo, da je tožnica z

imenovanjem na funkcijo glave republiške gradbene inšpektorice

izgubila status višje upravne delavke, zaradi česar v tem

svojstvu do zahtevanih dodatkov v spornem obdobju ni upravičena.

Na takšno ugotovitev ne more vplivati dejstvo, da je do

upokojitve po vsebini še vedno izvajala operativna dela iz

delokroga upravnih delavcev.

Poleg tega pritožbeno sodišče opozarja na ZRPJZ, ki je v določbi

29. čl. predpisal, da z dnem uveljavitve ZRPJZ prenehajo veljati

tiste določbe ZFDO, ki se nanašajo na osnovo za določanje plač,

tarifne skupine, količnike za določanje plač, uspešnost in

dodatke, ki so v nasprotju z ZRPJZ. Zakonodajalčev cilj sprejema

takšnega predpisa je bil v uskladitvi tistih elementov v sistemu

obračunavanja plač iz državnega proračuna, ki so do takrat

povzročile razlike v določevanju količnikov plač in dodatkov. V

skladu z navedenimi pravnimi razlogi predstavlja po določbi 19.

čl. ZRPJZ edini dodatek k plači funkcionarja, dodatek za delovno

dobo, ne glede na ostale dodatke, ki se pojavljajo občasno in

niso upoštevani v vrednotenju delovnega mesta, to je dodatek za

delo v manj ugodnem delovnem času in drugi dodatki, določeni s

kolektivno pogodbo, zakonom ali na njegovi podlagi izdanim

predpisom. Navedeno je ugotovilo tudi Ustavno sodišče RS v zadevi

opr. št. U-I-274/97 z dne 29.6.2000, ko je presojalo vprašanje

skladnosti določbe 2. alinee 1. odst. 29. čl. ZRPJZ z Ustavo.

Čeprav je šlo pri navedeni ustavni zadevi za presojo iz področja

lokalne samouprave, je potrebno sprejeto stališče upoštevati tudi

pri odločanju dodatkov v državni upravi.

V skladu z navedenimi pravnimi razlogi je sodišče prve stopnje

zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici priznalo

zahtevana dodatka k osnovni plači in v tej zvezi prisodilo

zahtevano razliko nadomestila plače. Zato je pritožbeno sodišče v

skladu z določbo 4. tč. 358. čl. ZPP izpodbijano odločitev v 2.

tč. in 3. tč. izreka sodbe spremenilo tako, da je tožničin

podredni dajatveni zahtevek stroškovno zavrnilo, kot je to

razvidno iz izreka te sodbe.

Glede na to, da tožnica v sporu tako s primarnim kot s podrednim

zahtevkom ni uspela, je dolžna toženi stranki povrniti stroške

postopka, ki so ji nastali v zvezi z zastopanjem po pooblaščencu.

Pritožbeno sodišče je odmerilo stroške na podlagi predloženega

stroškovnika ter jih priznalo toženi stranki v skladu z dejansko

potrebnimi stroški za opravljena procesna dejanja njenega

pooblaščenca in veljavno odvetniško tarifo. Tako ji je priznalo

za odgovor za tožbo 300 točk, za pripravljalno vlogo z dne

28.4.2003 300 točk, za zastopanje na naroku dne 6.5.2003 250

točk, za pripravljalno vlogo z dne 22.5.2003 300 točk, za

zastopanje na naroku dne 9.6.2003 150 točk, za trajanje naroka 50

točk in za administrativne stroške 27 točk, to je skupaj 1377

točk, kar ob vrednosti 100,00 SIT za točko (Ur. l. RS, št.

78/01), veljavne v času odločanja sodišča prve stopnje, znaša

137.700,00 SIT stroškov tožene stranke, ki bremenijo tožnico, kot

je to razvidno iz izreka te sodbe. Ker tožnica v sporu ni uspela,

sama krije svoje stroške postopka na prvi stopnji.

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni

odločilo, ker jih stranka v pritožbi ni priglasila. Na drugi

strani je tožnica v pritožbi zahtevala povrnitev pritožbenih

stroškov. Ker pa s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče

odločilo, da sama krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 165.

čl. v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).