Appeal dismissed; statutory severance applies only to capital companies, not limited liability partnerships.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve

stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Tožena stranka je komanditna družba in kot taka spada med osebne družbe. Skladno z 2. odst. 136. člena ZGD se za komanditno družbo uporabljajo določbe, ki veljajo za družbo z neomejeno odgovornostjo.

Ker ZGD ne vsebuje določb, na podlagi katerih bi odpravnina ob razrešitvi oz. odpoklicu pripadala osebi, ki vodi družbo z neomejeno odgovornostjo, tožnik nima pravice do odpravnine. Ta je skladno z 449. čl. ZDR predvidena le za poslovodjo v d.o.o., ki je kapiatalska družba.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek

tožnika, na podlagi katerega naj bi mu bila tožena stranka dolžna

plačati razliko odpravnine, premiji za mesec januar 2001 in mesec

februar 2001 ter poračun premije za leto 2000 v skupnem neto znesku

806.210,54 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.6.2001 dalje do

plačila, v 8 dneh in pod izvršbo, po izplačilu akontacije dohodnine

in pripadajočih prispevkov od navedenega zneska. Zaradi umika

tožbenega zahtevka (pravilno tožbe) za izplačilo regresa za letni

dopust v višini 117.298,00 SIT je postopek v zvezi z navedenim

ustavilo, poleg tega pa je odločilo, da je dolžan tožnik toženi

stranki povrniti stroške postopka v višini 40.027,00 SIT skupaj z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe dalje do

plačila.

Zoper navedeno sodbo in zoper odločitev o pravdnih stroških se

pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga

pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo

razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje oz.

podredno, da ji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v

celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku. V pritožbi navaja, da

sodišče prve stopnje ni dovolj obrazložilo, zakaj meni, da

premija ne predstavlja mesečne plače. Premija je dejansko

variabilni del plače, kar izhaja iz obračuna tožnikovih plač za

posamezni mesec. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo ugotovitve,

zakaj na bi premijo prosto določilo vodstvo podjetja. Iz prevoda

delovne pogodbe izhaja, da pripada tožniku premija največ 12-krat

letno. Tožnik prilaga pritožbi še razlago pogodbenega izraza

"prosto določiti", iz katerega izhaja, da navedeni pojem pomeni,

da podjetje odobri in določi premijo. Tudi iz odgovora na tožbo

je razvidno, da je premija predstavljala stimulacijo. Odobritev

premije s strani delodajalca se je nanašala na višino oz. način

obračunavanja premije, ne pa na pravico do premije. Nepravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka pri

številu izplačil premij limitirana le navzgor. Če bi takšno

razlogovanje držalo, bi moralo enako veljati tudi za plačo.

Tožnik je do odpovedi pogodbe oz. do razrešitve vsekakor pridobil

pravico do izplačila premije za januar in februar 2001. Nesporno

je, da je bil tožnik razrešen brez krivdnih razlogov, zato bi se

morala tožena stranka zavedati vseh posledic tega. Ukinitev oz.

neplačilo premije za nazaj je v nasprotju s sklenjeno pogodbo in

osnovnimi obligacijskimi načeli ter ustavo. Sodišče prve stopnje

je neutemeljeno zavrnilo tudi tožnikov zahtevek za plačilo

vtoževane odpravnine. Tožena stranka je organizirana kot dvojna

družba v smislu določb ZGD. Dvojne družbe so kapitalske družbe,

tožena stranka pa ni osebna družba v smislu 136. in nadaljnih

členov ZGD. Iz odpovedi z dne 19.2.2001 izhaja, da je tožnik

opravljal funkcijo direktorja tudi pri komplementarju, torej

družbi B. d.o.o. Kolikor je sodišče prve stopnje menilo, da je v

zvezi s tem karkoli sporno, bi lahko zaslišalo tožnika, ki bi

povedal, da je bil istočasno direktor družbe B. d.o.o.

(komplementar tožene stranke), direktor podjetja N. d.o.o.

in direktor tožene stranke, pri čemer je bil zaposlen le pri

toženi stranki in le pri njej prejemal plačilo za opravljeno delo. V

zvezi z navedenim tožnik prilaga tožbi še historična izpiska iz

sodnega registra. Ker je bil tožnik zaposlen v kapitalski družbi,

mu pripada razlika odpravnine na podlagi 449. čl. ZGD.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga

zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. V odgovoru

zatrjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je

tožnikov zahtevek neutemeljen in svojo ugotovitev tudi zadostno

obrazložilo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah

uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni

dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst.

350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 -

2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem

preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev

določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2.

odst. 339. čl. ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni

dolžnosti, ni storilo in da je na popolno ugotovljeno dejansko

stanje sprejelo pravilno materialnopravno odločitev.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za izplačilo

premije na podlagi ugotovitve, da premija, kot izhaja iz dikcije

pogodbe z dne 1.11.1996 (A 10), ne pomeni mesečne plače in da je

bila tako odobritev premije kot določitev njene višine v

izključni domeni vodstva tožene stranke. Pritožbeno sodišče ne

soglaša z zgoraj navedenim stališčem sodišča prve stopnje, na

podlagi katerega naj bi vtoževana premija ne pomenila dela

mesečne plače. Iz plačilnih list tožnika je namreč razvidno, da

je tožena stranka v preteklem obdobju tožniku plačila premije

obračunala na njegovih plačilnih listih in da je tudi od zneskov

teh premij odvedla predpisane davke in prispevke. Glede na to

tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da je premija

predstavljala variabilni del plače oz. določeno vrsto stimulacije

in sicer poleg fiksno določene plače, ki je bila opredeljena v

absolutnem znesku v pogodbi z dne 1.11.1996 (A 10) v razdelku z

podnaslovom "Plačilo". Ker pa je bila določitev te premije z

ozirom na citirano pogodbo tudi po stališču pritožbenega sodišča

prepuščena vodstvu podjetja (premijo prosto določi vodstvo

podjetja, tožnik prejme premijo največ 12 x letno) in ker v

postopku ni bilo ugotovljeno, da bi obstajali kakršnikoli

normativi, ki bi tožniku zagotavljali vsaj minimalni znesek

premije oz. izplačilo premije vsaj enkrat letno, je

prvostopenjsko sodišče utemeljeno zavrnilo njegov zahtevek iz

tega naslova. Pritožbeno sodišče dodatnih pojasnil tožnika iz

pritožbe in dokazov, ki so bili pritožbi priloženi z ozirom na

določbo 1. odst. 337. čl. ZPP ni upoštevalo.

Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni

upravičen do izplačila vtoževanega dela odpravnine na podlagi

določbe v spornem obdobju veljavnega 449. čl. Zakona o

gospodarskih družbah (ZGD, Ur. l. RS, št. 30/93 in nadalj.).

Citirani člen je med drugim določal, da pripada poslovodji d.o.o.

v primeru odpoklica brez utemeljenega razloga odpravnina v višini

največ šestkratne povprečne mesečne plače, ki jo je poslovodja

dosegel v zadnjih 12 mesecih, ko je opravljal funkcijo

poslovodje, če je bil njegov mandat določen za 4 leta ali dalj.

Navedena določba je bila v ZGD umeščena v VI. poglavje, v katerem

so opredeljene značilnosti družbe z omejeno odgovornostjo. Družba

z omejeno odgovornostjo sodi med t.i. kapitalske družbe, katerih

temeljna značilnost je, da za svoje obveznosti odgovarjajo s

svojim premoženjem (torej s premoženjem družbe), ne pa s

premoženjem vlagateljev kapitala (družbenikov oz. delničarjev v

primeru delniške družbe). ZGD je poleg kapitalskih družb

opredelil tudi t.i. osebne družbe, pri katerih je ena bistvenih

značilnosti to, da družbeniki odgovarjajo za obveznosti družbe z

vsem svojim premoženjem. Med takšne družbe se uvršča družba z

neomejeno odgovornostjo, pa tudi komanditna družba. Komanditna

družba je družba dveh ali več oseb, od katerih najmanj en

družbenik (komplementar) odgovarja za obveznosti družbe z vsem

svojim premoženjem, najmanj en družbenik (komanditist) pa za

obveznosti družbe ne odgovarja - 1. odst. 136. čl. ZGD. Posebna

oblika te komanditne družbe je dvojna družba, pri kateri je edini

komplementar družba, pri kateri ni osebno odgovornih družbenikov

oz. so vsi komplementarji take družbe (153. čl. ZGD). Z drugimi

besedami to pomeni, da je pri dvojni družbi družbenik

komplementar družba, ki je po svoji naravi kapitalska družba

(katere družbeniki ne odgovarjajo za njene obveznosti s svojim

premoženjem). ZGD pa tudi dvojno družbo kot posebno obliko

komanditne družbe uvršča med osebne družbe, saj komplementar tudi

v primeru dvojne družbe odgovarja za obveznosti te družbe s

svojim premoženjem. Če je torej komplementar d.o.o., odgovarja ta

d.o.o. za obveznosti dvojne družbe s svojim premoženjem, torej

premoženjem d.o.o., ki pa je sicer različno od premoženja

družbenikov - vlagateljev kapitala. Na podlagi 136/2 čl. ZGD se

za komanditno družbo uporabljajo določbe ZGD, ki veljajo za

družbe z neomejeno odgovornostjo, če ZGD ne določa drugače. ZGD

posebnih določb, na podlagi katerih bi pripadala odpravnina

osebi, ki vodi posle v družbi z neomejeno odgovornostjo, nima. Z

ozirom na že omenjeni 2. odst. 136. čl. ZGD za priznanje pravice

do odpravnine za tako osebo ni mogoče uporabiti določbe 449. čl.

ZGD. Citirana določba namreč ureja položaj poslovodje v d.o.o.,

ki pa je, kot je bilo že ugotovljeno, kapitalska družba.

Iz izpiska sodnega registra, iz listinskih dokazov, ki jih je v

spis vložil tožnik in iz opredelitve tožene stranke, ki sta jo v

postopku uporabljala tako tožnik kot tožena stranka, je razvidna

firma tožene stranke, ki se glasi: "B. d.o.o., k.d.". Na podlagi

2. odst. 27. čl. ZGD mora firma komanditne družbe vsebovati

priimek vsaj enega komplementarja ter označbo "k.d.". Ker je v

primeru dvojne družbe komplementar d.o.o., mora vsebovati firma

takšne komanditne družbe tudi naziv d.o.o. - komplementarja.

Glede na navedeno je potrebno zaključiti, da je tožena stranka

komanditna družba, zaradi česar se zanjo določba 449. čl. ZGD

ne more uporabljati.

Ob upoštevanju navedenega je prvostopenjsko sodišče utemeljeno

zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na izplačilo vtoževane

odpravnine, saj zanjo tudi po stališču pritožbenega sodišča ni

podane pravne podlage. Pritožbeno zatrjevanje tožnika, da je bil

tudi direktor komplementarja tožene stranke in direktor podjetja

N. d.o.o. pa na zgornjo ugotovitev nima

vpliva. Kolikor bi bil tožnik razrešen s funkcije direktorja

navedenih podjetij, bi moral morebitno odpravnino uveljavljati od

njih.

Ker niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti

pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni

dolžnosti (353. čl. ZPP), je bilo potrebno pritožbo tožnika

zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo

prvostopenjskega sodišča.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 165.

čl. ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške

pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških

tožene stranke ni odločalo, ker jih ta ni priglasila.