Appeal dismissed; higher pay requires performing all tasks of a higher post, not just similar ones.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Za utemeljenost zahtevka iz naslova plačila za dejansko

opravljeno delo ne zadošča le ugotovitev, da je delavec

opravljal delo drugega delovnega mesta, ampak mora biti

podan tudi pogoj, da mu to delo odredi delodajalec oz. njemu

nadrejeni delavec. V tem primeru je upravičen do višjega

plačila za zahtevnejše delovno mesto, vendar le, če

opravljva vse naloge zahtevnejšega delovnega mesta in ne le

posamezne naloge, ki so podobne oz. spadajo v delokrog

zahtevnejšega delovnega mesta.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnice

za razveljavitev sklepa z dne 9.9.1996 in za izplačilo razlike v

plači v višini 876.527,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

zneskov, kot izhajajo iz točke 1/1 izreka sodbe. Tožnici je naložilo,

da toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 230.865,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.11.2004 do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica, ki uveljavlja pritožbena

razloga iz 1. in 2. točke 1. odstavka 338. člena Zakona o

pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004).

Navaja, da je sodišče prve stopnje povsem napačno upoštevalo

napotila pritožbenega sodišča, ki je o zadevi že odločalo, saj je

zaslišalo le s strani tožene stranke predlagane priče, ne pa tudi

prič, ki jih je predlagala tožnica. Pri tem je bil zaslišan

Š. S., tega dokaza pa ni predlagala nobena od strank. O

tem, kaj naj bi tožnica dejansko delala, je torej izpovedoval le

M. Z., ki niti ni dnevno preverjal, kaj tožnica

dejansko dela, pod tožničino vlogo za komisijo za varstvo pravic

pa se je celo podpisal. Z. tudi ni tehnolog, kot je

sodišče prve stopnje napačno zapisalo, ampak je to priča B..

Tehnologi pa dejansko poznajo vsebino posameznih delovnih mest. Z

ničemer ni pojasnjeno, zakaj in s čim naj bi bile ovržene

izpovedi prič V., Č. in B.. Njihove izpovedi so jasne in

prepričljive, čeprav jim opis delovnega mesta mojstra ni bil

predočen, tako kot pričama Z. in S.. Da je bila tožnica na delovnem

mestu skakača uvrščena v najvišji rang dokazuje le to, da je delo

kvalitetno in dobro opravljala, saj višino posameznega ranga določajo

kriteriji: strokovna izobrazba, funkcionalna znanja, delovne

izkušnje, delovna uspešnost, inovativnost. Pritožba meni, da bi

moralo sodišče prve stopnje zaslišati vse predlagane priče, ne le

tistih, ki jih je predlagala tožena stranka. Izpoved S. je gotovo

posledica Z. izpovedi, da S. ni imel pooblastil tožnici nalagati

opravil mojstra. Zato meni, da so podane procesne kršitve, ki imajo

za posledico nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Predlaga

razveljavitev izpodbijane sodbe. Meni tudi, da je sodišče prve

stopnje ravnalo pristransko, zato predlaga, da se po razveljavitvi

vrne zadeva v novo sojenje pred spremenjen senat.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah

pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na

bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP in na

pravilno uporabo materialnega prava.

V zvezi s pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje

zaslišalo pričo Š. S., ne da bi ga stranki predlagali,

pritožbeno sodišče ugotavlja, da izrecnega predloga za zaslišanje

te priče stranki res nista podali. Vendar pa je bilo na glavni

obravnavi z dne 28.6.2004 soglasno ugotovljeno, da je zaslišanje

te priče potrebno, tožnica pa se je zavezala sodišču posredovati

njegov naslov. Nadalje je tožnica z vlogo z dne 24.9.2004

opravičila izostanek navedene priče. Oboje kaže na to, da je bilo

zaslišanje priče izvedeno s soglasjem obeh strank in da je bila

tožnica za izvedbo dokaza zainteresirana.

Nadalje dejstvo, da je Z. vodja proizvodnje in ne

tehnolog, na verodostojnost njegove izpovedi ne vpliva, pa tudi

ne na pravilno razlogovanje sodišča prve stopnje. Ni dvoma, da je

priča delo tožnice poznal, četudi je ni spremljal vsak dan.

Njegov podpis na tožničini vlogi ne pomeni strinjanja z vsebino

vloge, kot zatrjuje pritožba, še manj pa z zahtevkom tožnice.

Zato podpisa sodišče prve stopnje ni moglo upoštevati v korist

tožnice.

Sodišče prve stopnje se je tudi pravilno odločilo, da je

zaslišalo le tiste priče, ki so bile tožnici nadrejene, saj so

bile te edine, ki bi tožnici lahko naložile opravila, ki sodijo v

delokrog mojstra. Za utemeljenost zahtevka iz naslova plačila po

dejanskem delu ne zadošča le ugotovitev, da delavec opravlja delo

drugega delovnega mesta, ampak mora biti podan tudi pogoj, da mu

to delo naloži delodajalec oz. v njegovem imenu delavcu

nadrejeni. Zato v tem sporu ni pomembno, kako so tožnico videli

sodelavci in sindikalni poverjenik (ki ji je vložitev tožbe tudi

svetoval), ampak ali je naloge, ki sodijo v drug delokrog

dejansko opravljala po nalogu nadrejenih. Tožnica je sicer

dodatno res predlagala zaslišanje prič S. Č. in H. M. - po ponovnem

zaslišanju Z. dne 28.6.2004, vendar ni povedala, kaj naj bi

te priče še izpovedale oz. da bi izpovedovale drugače, kot

Z.. Zato sodišču prve stopnje, ki jih ni zaslišalo, ni mogoče

očitati pristranskosti.

Iz zgoraj navedenih razlogov tudi ni mogoče pritrditi pritožbi,

da naj bi priče V., Č. in B. izpovedovale bolj prepričljivo kot

Z. in S. ter da je sodišče prve stopnje absolutno bistveno kršilo

postopek, ker dokazne ocene o tem ni obrazložilo. Kot je že bilo

poudarjeno, je bistveno, ali je tožnica dejansko opravljala naloge

mojstra po odredbi nadrejenih. Tega dejstva priče V., Č. in B. niso

potrdile, medtem ko sta priči Z. in S. izrecno izjavili, da teh del

po odredbi nadrejenih ni opravljala, pojasnili pa sta tudi, kakšna je

bila njena vloga. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da sta bili

prepričljivejši, pravilen. Pri tem dejstvo, katere od prič so videle

opise delovnega mesta, katere pa ne, ni bistvenega pomena.

Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da izpodbijana sodba nima

pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti.

Dejansko stanje je bilo popolno in pravilno ugotovljeno.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev jasno obrazložilo in v

obrazložitvi ni zaslediti neskladij. Povsem utemeljeno se je

oprlo zlasti na izpovedi prič Z. in S., ki sta edina, ki bi lahko

tožnici nalagala delo mojstra in sta tudi jasno opredelila razliko

med opravili skakača in mojstra. Priče na katere se sklicuje pritožba

- V., Č. in B., so izpovedovali le o tem, kako so oni videli tožnico

- kot osebo, ki je opravljala kontrolo, razdeljevala material, vodila

skupino in uvajala nove delavke. Temu tudi priči Z. in S. nista

oporekali. Kljub temu pa ni mogoče zaključiti, da je tožnica

opravljala delo mojstra. Predvsem navedene tri priče (čeprav je B.

operativni tehnolog) kljub izpovedim, da je bila tožnica vodja in

mojster, tega niso izkazale objektivno. Gre le za njihov subjektivni

občutek, da je tožnica opravljala naloge mojstra. Kot pa izhaja iz

izpovedi prič Z. in S., tožnice same in ostalih treh prič, tožnica

zlasti ni organizirala dela v organizacijski enoti in ni samostojno

sprejemala odločitev v zvezi z delom organizacijske enote. Tudi za

varno delo drugih ni bila odgovorna. Izvajala je sicer določen nadzor

nad delom drugih delavcev, vendar ne v smislu naloge, kot jo vsebuje

opis delovnega mesta mojster. Priča Z. je tudi jasno povedal, da je

tožnici, ki je bila sprejeta na delovno mesto skakač, zaupal dodatno

nalogo kontrole. Prav zaradi tega je bila med skakači uvrščena v

najvišji plačilni rang. Od ostalih delavcev v organizacijski enoti je

dejansko imela drugačen položaj, saj je pokazala, kaj je treba

delati, naredila razpored delavcev v primerih, ko je bilo potrebno

nadomeščati in opravljala kontrolo.

Tožnica je res opravljala nekatere naloge, ki so spadale v

delokrog mojstra oz. so bile tem nalogam podobne, kar pa še ne

pomeni, da je opravljala delo mojstra. Tožničin zahtevek bi bil

lahko utemeljen le v primeru, ko bi po odredbi nadrejenega

opravljala izključno vse naloge drugega, zahtevnejšega delovnega

mesta. Tega pa, kot izhaja iz izvedenih dokazov, ni delala. Zato

je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da v pritožbi

navedeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi

pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zato je bilo potrebno na

podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano

sodbo sodišča prve stopnje.