Appeal dismissed; non-accumulation of incompatibility allowances for dual DURS-inspector status upheld.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije stroške pritožbe.

[JEDRO]

Čeprav Uredba/2000 izrecno ne prepoveduje kumulacije

dohodkov iz naslova nezdružljivosti po 9. in po 10. čl.

Uredbe, ta ni mogoča, saj uredbodajalec ni imel namena za

delavce DURS-a, ki imajo hkrati tudi status inšpektorja,

uvesti še en dodatek iz naslova nezdružljivosti. Delavci

DURS-a so izključeni tudi iz dodatka po 8. čl. Uredbe,

čeprav imajo status višjega upravnega delavca.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika na izplačilo razlik

v plačah za obdobje od vključno meseca maja 2000 do meseca januarja

2002 v skupni višini 461.503,17 SIT neto z zakonskimi zamudnimi

obrestmi in mu naložilo plačilo stroškov postopka tožene stranke v

znesku 51.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je,

da tožniku dodatek iz naslova omejitev, ki izhajajo iz dela, po 1.

alinei 1. odstavka 9. člena Uredbe o količnikih za določitev osnovne

plače in dodatkih zaposlenim v službah Vlade Republike Slovenije in v

upravnih organih (Ur. l. RS, št. 35/96 - 33/2000, v nadaljevanju

Uredba) ne pripada.

Tožnik se s takim pravnim naziranjem spornega določila Uredbe ne

strinja in v pritožbi sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo

materialnega prava. Vlada Republike Slovenije je s spremembo 9.

člena Uredbe, sprejete z Uredbo o spremembah in dopolnitvah

uredbe o količnikih za določitev osnovne plače in dodatkih

zaposlenim v službah Vlade Republike Slovenije in v upravnih

organih (Ur. l. RS, št. 33/2000, v nadaljevanju Uredba/2000) za

vse inšpektorje, ki neposredno opravljajo naloge inšpekcijskega

nadzorstva ter ne smejo poleg del, ki niso združljiva z deli v

državnem organu, opravljati samostojnega osebnega dela oziroma za

drugega delodajalca enakih ali podobnih del iz stroke, na

področju katere opravljajo inšpekcijska nadzorstva, določila nov

dodatek za vrednotenje posebnih obremenitev in prepovedi. Deveti

člen Uredbe/2000 opredeljuje inšpektorje kot posebno kategorijo

delavcev, ki so še posebej obremenjeni in imajo širše prepovedi,

kot ostali zaposleni. Gre torej za poseben dodatek, ki pripada le

posameznim kategorijam zaposlenih, poleg splošnih dodatkov, ki so

namenjeni višjim upravnim delavcem, upravnim delavcem in

strokovno-tehničnemu osebju. Na to kaže tudi dejstvo, da je za

dodatke iz 6., 7., 10. in 11. člena Uredbe izrecno določeno, da

morajo biti za posamezno delovno mesto določeni v aktu o notranji

organizaciji in sistematizaciji delovnih mest. To določilo pa ne

velja za 9. člen, kar pomeni, da zaposlenim v službah Vlade

Republike Slovenije in v upravnih organih pripadajo tudi posebni

dodatki, ki kot taki niso izrecno opredeljeni v aktu o

sistematizaciji. Poleg tega omejitve iz 9. člena ne izhajajo iz

istega naslova kot omejitve iz 10. člena Uredbe, ki si tudi sicer

po vsebini nista podobna. Po 9. členu pripada inšpektorjem

dodatek zaradi posebnih obremenitev in prepovedi, po 10. členu pa

pripada delavcem DURS-a dodatek zaradi omejitev, ki izhajajo iz

dela. Če bi torej uredbodajalec menil, da inšpektorji DURS-a niso

upravičeni do novega dodatka, bi to tudi izrecno zapisal, ne pa,

da je del teksta, ki je to izrecno določal, črtal. Predlaga

spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku

oziroma podredno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču

prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru

pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni

dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur.

l. RS, št. 26/99, 96/2002, 58/2003-US, 2/2004, v nadaljevanju

ZPP).

Tožnik trdi, da je Uredba/2000 s spremembo 9. člena določila nov

dodatek. To naj bi po njegovem mnenju izhajalo iz same ureditve,

in sicer tako po formalni, kot tudi po vsebinski plati. Sporni

dodatek naj bi imel po spremembi naravo posebnega dodatka, ki je

namenjen posebnim kategorijam zaposlenih zaradi dodatnih

obremenitev in prepovedi, ki izvirajo iz njihovega dela. Po

formalni plati pa na uvedbo novega dodatka kaže to, da vlada z

Uredbo/2000 ni ponovno določila, kot je bilo to izrecno določeno

po prejšnji ureditvi, da kumulacija dodatkov po 8., 9. in 10.

členu Uredbe ni mogoča. Hkrati je za določene dodatke, med drugim

za dodatek po 10. členu, izrecno določeno, da morajo biti za

posamezno delovno mesto določeni v aktu o notranji organizaciji

in sistematizaciji delovnih mest. Pritožbeno sodišče se s takim

pravnim naziranjem sporne ureditve ne strinja.

Prva alinea 9. člena Uredbe/2000 določa, da inšpektorjem, ki

neposredno opravljajo naloge inšpekcijskega nadzorstva ter ne

smejo, poleg del, ki niso združljiva z deli v državnem organu,

opravljati samostojnega osebnega dela oziroma za drugega

delodajalca enakih ali podobnih del iz stroke, na področju katere

opravljajo inšpekcijsko nadzorstvo, pripada dodatek v višini 15 %

osnovne plače. Predmet obravnavanega spora je tako dodatek iz

naslova nezdružljivosti. Le-tega Uredba ves čas ureja v treh

členih za različne kategorije zaposlenih (8., 9. in 10. člen).

Prvotna ureditev je izrecno določala, da kumulacija dodatkov iz

naslova nezdružljivosti po 8., 9. in 10. členu ni mogoča.

Spremenjena ureditev (Uredba/2000) pa to izrecno določa le za

kumulacijo 10. in 9. člena z 8. členom, ne pa tudi za kumulacijo

10. z 9. členom. Kljub temu pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi

po Uredbi/2000 kumulacija dodatka iz naslova nezdružljivosti po

10. in 9. členu ni mogoča, ne iz vsebinskih in ne iz formalnih

razlogov.

Res je, da je s spremembo izpadla izrecna prepoved kumulacije

dodatka po 9. in 10. členu, vendar po drugi strani uredbodajalec

volje, da po spremembi kumulacijo dopusti, tudi ni izrecno

izrazil. Ne v dikciji spremenjenega 9. člena in ne v dikciji 10.

člena, ki je ostal tak kot je bil. Ta volja posredno ne izhaja

niti iz 13. člena Uredbe, ki določa, da se višine dodatkov iz 6.,

7., 10. in 11. člena določijo v aktu o sistematizaciji. Smisel

navedenega določila je v tem, da se dodatki, ki v navedenih

členih niso fiksno določeni (določena je le njihova maksimalna

višina), v aktu o sistematizaciji glede na stopnjo posebne

odgovornosti posameznega delovnega mesta konkretizirajo. Ne pa v

tem, kot to zmotno meni tožnik, da so ostali dodatki, katere

zaradi fiksno določene višine ni treba posebej določati v aktu o

sistematizaciji, posebni dodatki, zaradi česar zaposlenim v

službah Vlade Republike Slovenije in v upravnih organih pripadajo

dodatno.

Do enakega rezultata nas pripelje tudi vsebinska analiza določb

8., 9. in 10. člena glede spornega dodatka za nezdružljivost.

Prav ima sodišče prve stopnje, ko ugotavlja, da je izključitev

pravice do dodatka po 9. členu za inšpektorje DURS-a logična.

Delavci DURS-a so namreč izrecno izključeni tudi do dodatka po 8.

členu Uredbe, čeprav imajo status višjega upravnega delavca,

poleg tega so omejitve, ovrednotene po 9. in 10. členu, tudi

vsebinsko podobne. Tožnik nasprotno neutemeljeno vztraja, da je

kot delavec DURS-a omejen pri opravljanju določenih del poleg

svojega dela, kot inšpektor pa je glede tega še dodatno omejen,

zato mu gre dodatek za nezdružljivost tako po 9. kot tudi po 10.

členu.

Tožnik ima poleg položaja delavca DURS-a in položaja inšpektorja

tudi status višjega upravnega delavca, za katere tudi veljajo

omejitve pri opravljanju dela. Te omejitve so ravno tako kot

omejitve za inšpektorje nekoliko širše od omejitev za delavce

DURS-a. Višji upravni delavec namreč ne sme opravljati nobene

dejavnosti v gospodarskih družbah, ne samo dejavnosti, ki so

nezdružljive z davčno službo, kot to velja za delavce DURS-a.

Kljub temu tožniku dodatek po 8. členu ne gre. Poleg tega, kot že

rečeno, se omejitve iz naslova nezdružljivosti, ovrednotene po 9.

členu, nekoliko prekrivajo z omejitvami, ovrednotenimi po 10.

členu. Delavci DURS-a ne morejo opravljati dejavnosti, ki je

nezdružljiva z davčno službo, podobno velja za inšpektorje, ki ne

morejo opravljati samostojnega osebnega dela iz stroke, na

področju katere opravljajo inšpekcijsko nadzorstvo. To vsebinsko

prekrivanje pa uredbodajalec ni upošteval v višini obeh dodatkov.

Inšpektorjem DURS-a bi tako za enake omejitve pripadal dodatek iz

naslova nezdružljivosti dvakratno, po 9. in 10. členu. Očitno je

torej, da uredbodajalec z Uredbo/2000 ni imel namena za delavce

DURS-a, ki imajo hkrati tudi status inšpektorja, uvesti še en

dodatek iz naslova nezdružljivosti. Glede na navedeno tožnik ni

upravičen do vtoževanih razlik v plači.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 353. člena ZPP njegovo pritožbo

zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam nosi svoje stroške

pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1.

odstavkom 165. člena ZPP).