Appeal allowed; labor court limited to salary legality, not rank validity, for military pilots.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne

sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

[JEDRO]

Če delavec - pilot v Slovenski vojski ukazu o imenovanju na

določeno dolžnost ne ugovarja po službeni poti, kot je to

določeno v Pravilih službe v SV (94. točka), lahko sodišče v

delovnem sporu presoja zgolj zakonitost odločbe o plači, s

katero je določen količnik. Ugotavljati sme le, ali je

količnik za izračun osnovne plače določen tako, kot je

predvideno v formaciji oz. ali je višina količnika določena

v skladu z ZRPJZ glede na čin, ki ga delavec ima oz. v

primeru, ko za posamezna delovna mesta določi količnik Vlada

RS s posebnim sklepom na podlagi 65.člena ZDDO, pa skladnost

količnika z zakonom.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo razveljavilo odločbo št.

105-01-2/2000 z dne 9.5.2000 v 1. točki izreka, v kateri je določeno,

da se tožnik razporedi v plačilni razred s količnikom v višini 2.65

in v celoti razveljavilo odločbo št. 105-09-358/00-4 (pravilno

105-09-359/00-4) z dne 8.10.2001 (nepravilno je razveljavilo tudi

odločbo št. 105-09-361/2000-4, saj te odločbe ni v spisu, niti je ni

v tožbenem zahtevku), tožnika pa je razporedilo v plačilni razred z

osnovnim količnikom 5.30. Nadalje je toženi stranki naložilo, da

tožniku obračuna bruto plačo in pripadajoče dodatke na podlagi

osnovnega količnika 5.30 za čas od februarja 2000 dalje, plača

prispevke in davke od bruto zneskov ter tožniku izplača: - neto

zneske plač, izračunane iz bruto plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi

obrestmi, - neto zneske, izračunane iz bruto zneskov dežurstva,

skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, - neto zneske, izračunane iz

bruto zneskov za nočno delo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi -

neto zneske, izračunane iz bruto zneskov za nedeljsko delo, skupaj z

zakonskimi zamudnimi obrestmi, - neto zneske, izračunane iz bruto

zneskov za obvezno prisotnost, skupaj z zakonskimi zamudnimi

obrestmi in - neto znesek, izračunan iz bruto zneska za

n.d.de.nd., skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse v zneskih

in od datumov kot izhaja iz 2. točke izreka sodbe v osmih dneh.

Obenem je odločilo, da tožena stranka povrne tožniku stroške

postopka v višini 255.643,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi,

ki tečejo od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do

plačila.

Zoper navedeno sodbo je tožena stranka vložila pravočasno

pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V svoji pritožbi se

najprej sklicuje na svoje stališče glede objave formacije, ki ga

je podrobno opisala v pripravljalni vlogi z dne 28.4.2003. Iz

slednje izhaja, da formacija vsebuje le seznam količnikov,

pripadajočih posameznim dolžnostim v skladu z Zakonom o razmerjih

plač v javnih zavodih, državnih organih in v organih lokalnih

skupnosti (Ur. l. RS, št. 18/94 ... 98/99 - v nadaljevanju:

ZRPJZ). Pri tem formacija ne posega ali vsebuje določb o sistemu

oziroma načinu določanja količnikov, ki bi bile po svoji naravi

abstraktna in generalna pravila, torej ni predpis, ki bi zaradi

take narave moral biti objavljen, kot je to po mnenju tožene

stranke zmotno zaključilo prvostopenjsko sodišče ob upoštevanju

odločb Vrhovnega sodišča RS opr. št. VII Ips 82/2002 in VIII Ips

83/2002, obe z dne 11.3.2003. V pritožbi opozarja, da se sodišče

prve stopnje glede njenih navedb v zvezi z objavo formacije ni

opredelilo in je zgolj nekritično in brez navedbe razlogov za

svoje stališče sledilo sodni praksi Vrhovnega sodišča RS. Po

mnenju tožene stranke je razlogovanje prvostopenjskega sodišča v

zvezi s seznanjenostjo tožnika s formacijo za odločitev v

predmetni zadevi nerelevantno. Nadalje opozarja, da je

protispisen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik izvajal

neko drugo, zahtevnejšo dolžnost, ne pa dolžnost

"pilota-začetnika", saj tožnik ni dobil nobenega drugega ukaza o

imenovanju na drugo dolžnost. Sodišče prve stopnje je po mnenju

tožene stranke prekoračilo svojo pristojnost, ko je ugotavljalo,

ali je tožnik imel specifična znanja in izkušnje, potrebne za

"višjo" dolžnost od tiste, na katero je bil imenovan z ukazom.

Kakšna delovna mesta bo ustanavljala ali ukinjala tožena stranka,

je v njeni pristojnosti kot delodajalca, prav tako tudi določanje

količnikov za (nova) delovna mesta. Tožena stranka je tožnika z

ukazom imenovala na dolžnost "pilot-začetnik", za katerega je

imela določen količnik 2.65 v skladu z ZRPJZ, kar je tudi

izkazala s predložitvijo formacije v delu, v katerem se nanaša na

to dolžnost. Sodišče prve stopnje pa je z odločitvijo o

razporeditvi tožnika v drug plačilni razred prekoračilo svojo

pristojnost. Določitev količnika delavcu je neločljivo povezana z

razporeditvijo na konkretno delovno mesto oziroma v Slovenski

vojski na dolžnost. Razporejanje delavcev ni v sodni

pristojnosti, prav tako ni v pristojnosti sodišča določanje

oziroma uvrščanje delovnih mest v količnike. Sodišče lahko po

mnenju tožene stranke le odloča, ali je konkretna odločba o

razporeditvi ali uvrstitvi v plačilni razred v skladu z zakonom

ali ne. V zvezi z zaključkom sodišča, da tožnik ni prejemal enake

plače kot drugi primerljivi delavci piloti, tožena stranka

poudarja, da je tožnik v spornem obdobju prejemal enako plačo kot

vsi ostali primerljivi delavci, to so "piloti-začetniki".

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah v

pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa v skladu

z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS,

št. 26/99, 96/2002 in 2/2004 - v nadaljevanju ZPP) po uradni

dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz

2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega

prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje

zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz

14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in da je zaradi zmotne

uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje storilo

absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke

2. odstavka 339. člena ZPP, ker ni navedlo razlogov, zakaj

ocenjuje, da je formacija tak predpis, ki bi moral biti objavljen

v smislu 154. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št.

33/91, 42/97, 66/2000, 24/2003 - v nadaljevanju: URS). Sodišče

prve stopnje se v zvezi z vprašanjem objave formacije ni

opredelilo niti glede stališča tožene stranke, ki ga je obširno

opisala v pripravljalni vlogi z dne 28.4.2003, niti ni izvajalo

dokaznega postopka v tej smeri, zaradi česar je zaključek

sodišča, da bi morala biti dopolnitev formacije z dne 18.4.2000

objavljena, preuranjen in protispisen. Sodišče prve stopnje ni

podalo ocene, kakšen je primeren in ustrezen način objave v

smislu 154. člena URS, na katerega bi morala biti formacija

tožene stranke objavljena (npr. v državnem uradnem listu, uradnem

glasilu ali na kak drug primeren način). Potrebno je namreč

razlikovati pojem "objave" predpisa od pojma "seznanitve" s

predpisom, na kar izrecno opozarja tudi Vrhovno sodišče RS v

sodbi opr. št. VIII Ips 83/2002, čemur pa sodišče prve stopnje ni

sledilo. Iz obrazložitve citirane odločbe namreč izhaja, da je

objava in veljavnost splošnega akta kot takega, nekaj drugega kot

obveznost delodajalca, da delavce seznani s pravicami in

obveznostmi iz delovnega razmerja. Obveznost seznanitve se lahko

nanaša le na veljavne splošne akte, ti pa postanejo veljavni

oziroma začnejo pravno učinkovati šele potem, ko so ustrezno

objavljeni. V konkretnem primeru pa je sodišče prve stopnje

dejstvo, ali je bila dopolnitev formacije z dne 18.4.2000

objavljena ugotavljalo tako, da je ugotavljalo, ali je bil tožnik

seznanjen z dopolnitvijo formacije. To dejstvo na ustreznost in

primernost objave formacije ne vpliva, kar utemeljeno poudarja

tudi pritožba.

URS v 154. členu res določa dolžnost objave predpisov, vendar pa

je potrebno v vsakem konkretnem primeru posebej ugotoviti, na

kakšen način delodajalec objavlja akte o sistemizaciji, kakšen je

primeren način za objavo takih aktov in ali so bili v konkretnem

primeru akti na ustrezen način objavljeni. Če je sodišče prve

stopnje sledilo stališču Vrhovnega sodišča RS, bi se moralo

najprej opredeliti glede vprašanja primerne objave formacije kot

predpisa. Od ugotovitve tega dejstva in dejstva, ali je tožena

stranka sploh bila dolžna objaviti formacijo in na kakšen način,

je odvisna odločitev, ali je odločba o plači, v kateri je določen

količnik 2.65, zakonita in posledično je od tega dejstva odvisna

odločitev o utemeljenosti celotnega tožbenega zahtevka. Ker

prvostopenjsko sodišče v tej smeri ni navedlo razlogov, niti ni

izvajalo dokazov, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v

celoti razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo

sojenje (354., 355. člen ZPP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dodatno

raziskati dejansko stanje v smislu, ali je formacija tak predpis,

ki mora biti objavljen v smislu 154. člena URS, še posebej ob

upoštevanju dejstva, da iz 6. alineje 1. odstavka 5. člena Odloka

o varnostnih ukrepih na obrambnem področju (Ur. l. RS, št. 49/92)

izhaja, da gre za dokument tajne in zaupne narave. Če bo

ugotovilo, da je formacija v delu, ki se nanaša na delovnopravne

institute, predpis, ki mora biti objavljen, bo moralo presoditi,

kakšen je primeren in ustrezen način objave takega akta. Pri tem

naj v ponovljenem dokaznem postopku ugotovi, kako se pri toženi

stranki običajno objavljajo delovnopravni akti in kako se

objavljajo akti tajne narave. Nato bo moralo ugotoviti, ali sta

bili dopolnitvi formacije z dne 14.3.2000 in 18.4.2000 objavljeni

na običajen način, kot to počne tožena stranka. Pri tem je

potrebno upoštevati tudi, kako je bila objavljena predhodna

formacija št. T-1501 in kako formacija na podlagi katere je bil

tožnik z ukazom imenovan na dolžnost "pilot IV učitelj" in je bil

uvrščen v količnik 6.40. Pri tem sodišče prve stopnje ne sme

zamenjevati pojmov "objave" in "seznanitve". Kot izhaja iz sodb

Vrhovnega sodišča RS, seznanitev s formacijo sploh ni bistvena,

pomembna je ustreznost objave delovnopravnega dela formacije.

Če bo prvostopenjsko sodišče na podlagi dopolnjenega dokaznega

postopka ugotovilo, da dopolnitvi formacije nista bili objavljeni

na primeren način, potem dopolnitvi v delu, ki se nanaša na

delovnopravne institute, nimata učinka. To ima za posledico, da

sta odločbi tožene stranke v delu, v katerem je določen količnik

2.65, nezakoniti, kar pa še ne pomeni, da je tožnik upravičen do

plače v višini količnika 5.30, kot je v izpodbijani sodbi

zaključilo sodišče prve stopnje. Pritožba namreč utemeljeno

opozarja, da ni v pristojnosti sodišča razporejanje delavcev na

konkretna delovna mesta oziroma dolžnosti v SV, prav tako ni v

pristojnosti sodišča uvrščanje delavcev oziroma delovnih mest v

plačilne razrede. To je v pristojnosti delodajalca, v

obravnavanem primeru tožene stranke. Sodišče lahko presoja le,

ali je konkretna odločba o razporeditvi ali uvrstitvi v plačilni

razred v skladu z zakonom ali ne. Določitev količnika delavcu je

namreč neločljivo povezana z razporeditvijo na konkretno delovno

mesto oziroma v Slovenski vojski z imenovanjem na določeno

dolžnost. V predmetni zadevi je bil tožnik z ukazom imenovan na

dolžnost "pilot-začetnik". Temu ukazu tožnik ni ugovarjal po

službeni poti (kot to določajo Pravila službe v Slovenski vojski,

Ur. l. RS št. 49/96, 8. podpoglavje, točka 94), zaradi česar je

postala razporeditev na to dolžnost dokončna. Obseg spora v

predmetni zadevi je zato zgolj presoja zakonitosti dela odločbe o

plači, s katero je bil tožnik na podlagi ukaza o imenovanju na

dolžnost "pilot-začetnik" uvrščen v plačilni razred s količnikom

2.65. Zato bo moralo sodišče prve stopnje v primeru, če bo

ugotovilo, da dopolnitvi formacije nista bili zakonito objavljeni

v delu, ki se nanaša na količnik (ker le to je obseg spora v

predmetni zadevi), ugotoviti, do kakšnega količnika je tožnik

upravičen na podlagi ZRPJZ. Glede na zatrjevanja tožnika, da ima

status častnika (čin podporočnika), kar bo moralo sodišče prve

stopnje še ugotoviti, saj to ni razvidno iz 61. člena Zakona o

obrambi (Ur. l. RS, št. 82/94 ... 33/2000 - v nadaljevanju:

ZObr), bi tožniku ob upoštevanju količnikov iz tabele 1 ZRPJZ

pripadal količnik v višini 3.10. Formacijske dolžnosti, za katere

se kot pogoj zahteva častniški čin (torej določen vojaški

položaj, status), spadajo v okvir delovnega mesta "častnika", ki

je z ZRPJZ določeno kot tipično delovno mesto. ZRPJZ namreč ne

ureja razmerij plač glede na izobrazbo in poklic zaposlenih v

državni upravi, pač pa ureja razmerja plač glede na delovno mesto

zaposlenih (sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 83/2002

z dne 11.3.2003 v zvezi s sklepom Ustavnega sodišča št.

U-I-116/97 z dne 22.5.1997). Ker je lahko višji količnik za

posamična delovna mesta določila le Vlada RS na zahtevo tožene

stranke na podlagi določbe 65. člena takrat veljavnega Zakona o

delavcih v državnih organih (Ur. l. RS, št. 15/90 ... 38/99 - v

nadaljevanju: ZDDO), tožniku višji količnik ne pripada, saj ni

dokazal, da bi Vlada RS sprejela sklep, s katerim bi za delovno

mesto "pilot-začetnik" določila višji količnik, kot je določen v

ZRPJZ. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da se sklep

Vlade RS iz leta 1994 v obravnavanem primeru ne more uporabiti,

saj ne zajema konkretnega delovnega mesta "pilot-začetnik", na

katerega je tožnik razporejen z dokončnim ukazom. Ker je sodišče prve

stopnje očitno pomotoma v izreku sodbe iz drugega spisa povzelo tudi

razveljavitev odločbe št. 105-09-361/2000-4 z dne 9.10.2001,

pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da pravilen izrek sodbe po

ponovljenem postopku ne sme vsebovati razveljavitve te odločbe.

V kolikor pa bo sodišče prve stopnje na podlagi dopolnjenega

dokaznega postopka ugotovilo, da sta bili dopolnitvi formacije

objavljeni na primeren način, potem sta veljavni. V tem primeru

bo moralo presoditi, ali je tožena stranka z dopolnitvijo

formacije z dne 18.4.2000, na podlagi katere je bil tožniku

določen količnik 2.65, le-tega določila v skladu z zakonom, ki

določa količnik za določitev osnovne plače delovnega mesta. Tudi

v tem primeru bo moralo sodišče prve stopnje pri določanju višine

plače odločati v skladu z ZRPJZ. Delodajalec namreč ne more s

svojim aktom določiti manjši obseg pravic, kot jih delavcu

priznava zakon. Če bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da čin

podporočnika spada med častnike, pripada tožniku za sporno

obdobje plača v višini količnika 3.10, kot to ZRPJZ določa za

delovno mesto "častnik". V kolikor pa bo ugotovilo, da spada čin

podporočnika med podčastnike, pa mu v skladu z ZRPJZ pripada

plača v višini količnika 2.65, zaradi česar bi bil tožnikov

zahtevek neutemeljen. V nobenem primeru pa tožniku ne gre plača

po višjem količniku od 3.10, ker ga za delovno mesto

"pilot-začetnik" ni določila Vlada RS s posebnim sklepom.

V kakšni višini je tožnik konkretno upravičen do razlike plače v

SIT za vtoževane mesece in v kakšni višini je upravičen do

dodatkov za dežurstvo, nočno delo, nedeljsko delo, obvezno

prisotnost in n.d.de.dn., bo moralo sodišče prve stopnje

ugotoviti na podlagi dopolnjenega dokaznega postopka. V izogib

povečevanja stroškov lahko naloži toženi stranki, da višino

vtoževanih zneskov izračuna sama, v nasprotnem primeru pa bo

potrebno višino zneskov ugotoviti na podlagi mnenja strokovnjaka

za to področje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odstavka

165. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če sodišče razveljavi

odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo

vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v

zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.