Appeal dismissed; permanent allowance is loyalty-based, not dependent on daily work attendance.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve

stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Dodatek za stalnost je stimulacija delavca za zvestobo

delodajalcu, zato ta pravica ni vezana na delavčevo

prisotnost na delu.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena

stranka dolžna tožniku obračunati bruto znesek 11.163,00 SIT ter mu

po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek, z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 5.3.1999 dalje do plačila, v 8 dneh pod

izvršbo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti

stroške postopka v višini 7.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, v 8 dneh.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh

pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano

sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožniku naloži

plačilo stroškov postopka tožene stranke s pripadki oziroma

podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v

ponovno obravnavo sodišču prve stopnje.

Navaja, da tožena stranka ni nikoli zavzela stališča, da

predstavlja dodatek na stalnost stimulacijo delavca za

vsakodnevno prihajanje na delovno mesto. Dodatek za stalnost je

bil prvič izplačan pri plači za mesec januar 1999. Tožniku je bil

dodatek izplačan. Zaradi koriščenja letnega dopusta ter

odsotnosti zaradi nesreče izven dela nad 30 dni je tožniku

obračunala in izplačala nadomestilo plače, osnova za nadomestilo

pa je bila za letni dopust plača za mesec december 1998, za

bolniški stalež pa povprečna mesečna plača in nadomestila v

koledarskem letu pred letom, v katerem je nastala začasna

zadržanost od dela. Strinja se z razlogovanjem sodišča prve

stopnje, da delavcu dodatek gre tudi v primeru odsotnosti z dela.

Tožena stranka tožniku pri obračunu plače za mesec januar 1999 ni

odvzela dodatka za stalnost, tožnik pa tega dejstva tudi ni

nikoli zatrjeval. Tožniku pa dodatka za stalnost pri nadomestilu

plače ni obračunala, saj se nadomestilo plače odmerja od

prejemkov minulega dela. Opozarja na določilo 376. člena OZ, ki

se nanaša na prenehanje teka zamudnih obresti. Priglaša

pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve

stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na

pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve

pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o

pravdnem postopku (ZPP - Ur. list RS št. 26/99- 2/2004). Na

podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve

stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na

ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo

ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil

postopka.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi

zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na

pritožbene navedbe pa le še dodaja:

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal izplačilo

dodatka za stalnost za mesec januar 1999 v višini 11.163,00 SIT s

pripadki.

Po določbi 86. člena Zakona o policiji (ZPol- Ur. list RS št.

49/98) pripada policistu za vsako začeto leto delovne dobe v

policiji nad pet let dodatek na stalnost v višini 0,5 % osnovne

plače. Navedeno določbo vsebuje tudi Pravilnik o spremembah in

dopolnitvah pravilnika o plačah in drugih prejemkih delavcev MNZ

(v nadaljevanju pravilnik) z dne 1.8.1998. Po določbi 3. člena

pravilnika se osnovna plača izračuna tako, da se osnova za

izračun plače pomnoži s količnikom, ki je delavcu določen z

odločbo. Osnova za izračun plače je izhodiščna plača za I.

tarifni razred, dogovorjena s kolektivno pogodbo za negospodarske

dejavnosti. Določba 86. člena ZPol se je začela uporabljati od

1.1.1999. Tako je bil dodatek prvič izplačan za mesec januar

1999. Tožnik je v mesecu decembru 1998 koristil letni dopust (2

dni), 14 dni pa je bil odsoten zaradi nesreče izven dela. Osnova

za nadomestilo za letni dopust je bila plača za mesec december

1998, osnova za nadomestilo za čas bolniške odsotnosti pa

povprečna mesečna plača in nadomestila v koledarskem letu pred

letom, v katerem je nastala začasna zadržanost od dela,

valorizirana z rastjo povprečnih plač vseh zaposlenih v RS.

Tožnik je bil v mesecu januarju 1999 ves čas na delu. Kljub temu

mu tožena stranka dodatka iz 86. člena ZPol ni izplačala v celoti

in sicer mu dodatka za stalnost ni izplačala pri nadomestilu

plače.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje,

da zaradi načina izračunavanja plač tožnik ne more biti

prikrajšan pri izplačilu dodatka za stalnost. Dodatek za stalnost

ne pomeni stimulacije delavca za redno prihajanje na delo, temveč

za zvestobo delodajalcu. Stališče tožene stranke, da je tožniku

pri izplačilu plače priznala in v celoti obračunala dodatek za

stalnost, ki spada k plači tožnika, ni mu pa priznala dodatka pri

nadomestilu plače, ker se nadomestilo plače odmerja od prejemkov

minulega dela, je napačno. Sodišče prve stopnje je pravilno

ugotovilo, da pravica do dodatka za stalnost ni vezana na

prisotnost na delu, zato je tožena stranka ravnala napačno, ko

tožniku ni izplačala dodatka za stalnost v mesecu januarju 1999.

Pri tem je potrebno še poudariti, da se je navedena določba ZPol

začela uporabljati od 1.1.1999, zato tožena stranka ni smela

uporabiti osnov za nadomestila plače v mesecu decembru 1998.

Tožena stranka se tudi neutemeljeno sklicuje na določbo 376.

člena Obligacijskega zakonika (OZ - Ur. list RS št. 83/2001). Za

vsa do 1.1.2002 že nastala pravna razmerja navedena določba OZ ne

velja.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP je

pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo

izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče

odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.