Appeal partially allowed; costs for free legal aid recipient must be paid to state, not party.

Pritožbi se delno ugodi in se zamudna sodba sodišča prve stopnje v

izreku o stroških postopka razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču

prve stopnje v ponovljen postopek.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem

delu potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Toženec, ki v sporu ni uspel, je dolžan stroške, odmerjene v

korist tožnika, plačati na poseben račun sodišča. Terjatev

iz naslova stroškov postopka, odmerjenih v korist stranke,

ki je upravičenec do brezplačne pravne pomoči, preide na

Republiko Slovenijo do višine, izplačane iz naslova

brezplačne pravne pomoči (46. čl. ZBPP). O stroških v korist

tožnika, ki je upravičenec do BPP, mora sodišče odločiti z

odločbo, s katero se je postopek pred njim končal.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo toženi stranki

naložilo, da tožniku plača 25.450,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi, ki tečejo od 19.4.2004 do plačila, pristojnim institucijam

pa vse davke in prispevke, ki jih plačuje delodajalec. Toženi stranki

je tudi naložilo, da tožniku poravna stroške postopka, kot bo

odločeno z odločbo opr. št. Bpp 207/2004, skupaj z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 19.10.2004 do plačila.

Zoper "sodbe" se laično pritožuje toženec, ki navaja, da je

tožnik zapustil delovno mesto in se sprehajal po trgovini, medtem

pa mu je nekdo odtujil magnetno tablo "TAXI", kar je nato sam

prijavil policiji. S tožnikom je imel tudi sicer probleme.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo v

mejah pritožbenih razlogov, na katere mora paziti po uradni

dolžnosti in sicer glede pravilne uporabe materialnega prava in

glede bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odst. 350. člena

Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002,

2/2004).

Iz laične pritožbe ni točno razvidno, iz katerih razlogov toženec

izpodbija zamudno sodbo. Sodišče prve stopnje strank v pravnem

pouku sicer ni opozorilo, da je pritožba zoper zamudno sodbo

omejena le na uporabo materialnega prava in bistvene kršitve

določb postopka in se ne more izpodbijati zaradi zmotne in

nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vendar pa to izhaja iz 2.

odstavka 338. člena ZPP, zato pritožbenih razlogov, v kolikor se

nanašajo na dejansko stanje, ni mogoče upoštevati.

Sodišče prve stopnje je o zahtevku odločilo z zamudno sodbo, kar

izhaja iz uvoda odločbe. Zamudna sodba vsebuje tudi izrek o

stroških postopka. Ne glede na nedosleden izrek (sodišče prve

stopnje je o stroških "sklepalo", čeprav je v uvodu navedlo le

"zamudno sodbo"), je pritožbeno sodišče zamudno sodbo, katere

sestavni del je tudi izrek o stroških postopka, preizkusilo v

celoti, vključno s stroškovnim delom.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, na katere pazi

po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je v

zvezi s prisojenim zneskom v višini 25.450,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno

uporabilo in bistvenih kršitev določb postopka ni zagrešilo. Za

izdajo zamudne sodbe so bili izpolnjeni pogoji, ki jih določa

318. člen ZPP, kar je sodišče prve stopnje tudi ustrezno

obrazložilo. Utemeljenost zahtevka izhaja iz navedb v tožbi,

dejstva, na katera opira tožnik svoj zahtevek pa niso v nasprotju

s predloženimi dokazi. Zato je pritožba v tem delu neutemeljena.

Pri odločitvi o stroških postopka pa je sodišče prve stopnje

napačno uporabilo materialno pravo. Tožniku je bila v okviru

brezplačne pravne pomoči dodeljena pooblaščenka, katere stroški

zastopanja se krijejo iz proračuna Republike Slovenije (44. člena

Zakona o brezplačni pravni pomoči - ZBPP, Ur.l. RS št. 96/2004,

uradno prečiščeno besedilo). To pomeni, da je bilo tožniku

omogočeno brezplačno zastopanje, zato sam stroškov s tem ni imel.

Toženec, ki v sporu ni uspel, je dolžan stroške, odmerjene v

korist tožnika, plačati na poseben račun sodišča, saj terjatev iz

naslova stroškov postopka, odmerjenih v korist stranke, ki je

upravičenec do brezplačne pravne pomoči, preide na Republiko

Slovenijo do višine, izplačane iz naslova brezplačne pravne

pomoči (46. člen ZBPP). Stroške, ki se prisojajo v korist

tožnika, bi moralo zato sodišče prve stopnje odmeriti in o njih

odločiti. V izpodbijani zamudni sodbi se sodišče prve stopnje

napačno sklicuje na odločbo, ki bo izdana v postopku brezplačne

pravne pomoči. Taka odločba se izda le za odvetnika, ki je

stranko zastopal in se nobeni od strank ne vroči - zato toženec

niti ne more vedeti, kolikšni stroški so bili (ali bodo)

izplačani iz nalova brezplačne pravne pomoči oz. koliko je dolžan

plačati. Glede na določbo 47. člena ZBPP bi morala biti tožencu

dana možnost, da obveznost iz naslova stroškov postopka

prostovoljno izpolni. To pa mu ni omogočeno, če ne ve, koliko in

kam je dolžan plačati. Odločitve o stroških postopka sodišče prve

stopnje tudi ni obrazložilo oz. je v obrazložitvi zamudne sodbe

ni niti omenilo.

Zato je pritožbeno sodišče del zamudne sodbe o stroških postopka

razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo v nov postopek. V

ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje odmeri potrebne

stroške zastopanja (v skladu s stroški, ki so bili izplačani iz

naslova brezplačne pravne pomoči) in jih naloži v plačilo toženi

stranki, ki mora te stroške plačati na poseben račun sodišča (ki

mora biti v izreku naveden).