Appeal dismissed: descriptive monetary claim precludes cost award under lawyer's tariff.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve

stopnje.

[JEDRO]

S postavitvijo opisnega denarnega zahtevka je tožnica

zahtevala le, da se odloči o njenem zahtevku po temelju, ne

pa tudi po višini. V takem primeru stranka prevzame nase

riziko, da se ji ne povrnejo pravdni stroški za ta del

zahtevka, četudi je opisnemu dajatvenemu zahtevku v celoti

ugodeno, saj ne more pričakovati, da bo sodišče zahtevek po

višini presojalo zgolj zaradi odločitve o stroških. Tudi če

sta stranki sklenili sodno poravnavo, v kateri sta se

dogovorili za konkretno višino zneskov, ki jih je tožena

stranka dolžna izplačati tožnici, tožbeni zahtevek nikoli ni

bil opredeljen po višini, zato se stroški ne odmerjajo po

tar. št. 18 OT.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožnici

plačati stroške postopka v višini 206.633,20 SIT z zakonitimi

zamudnimi obrestmi od 24.9.2004 na transakcijski račun sodišča št.

01100-6370501320, v roku 8-ih dni pod izvršbo.

Zoper sklep se pritožuje tožnica. Navaja, da se pri izdaji sklepa

ni upoštevala Odvetniške tarife (OT - Ur. l. RS, št. 67/2003).

Tožnica je s tožbo zahtevala transformacijo delovnega razmerja

kot tudi plačo, regres in ostale terjatve. Sodišče ji ni priznalo

dodatnih 300 točk za dajatveni zahtevek, ki je v tožbi naveden in

določljiv, kar pomeni, da ni res, da ni bilo dajatvenega

zahtevka. Tudi sodna poravnava se je sklenila za nedenarni

zahtevek (300 točk po 3. alinei b točke pod I tar. št. 15 OT) in

za dajatveni zahtevek v višini 1.091.377,38 SIT (300 točk po tar.

št. 18/1 OT), kar pomeni, da je "potrebno na navedeno vsoto 600

točk odmeriti odvetniško nagrado po tar. št. 3, in sicer b točka

OT, povečano za 100 %."

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano odločitev preizkusilo v okviru

pritožbenih razlogov, kot so navedeni v pritožbi in v okviru

preizkusa po uradni dolžnosti po 2. odstavku 350. člena Zakona

Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004),

ki obsega preizkus glede v navedenem členu določenih absolutnih

bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in pravilne uporabe

materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je

odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Stranki sta v tem individualnem sporu sklenili sodno poravnavo. V

takšnem primeru ZPP predpisuje, da vsaka stranka krije svoje

stroške, omogoča pa tudi, da se stranki v poravnavi o tem drugače

dogovorita (1. odstavek 159. člena ZPP). Stranki v konkretni

zadevi sta se o stroških postopka v poravnavi izrecno dogovorili,

v 8. točki sodne poravnave se je "tožena stranka zavezala tožnici

poravnati stroške postopka po odmeri sodišča v skladu s tarifo o

odvetniških storitvah, v roku 8-ih dneh pod izvršbo, z zakonitimi

zamudnimi obrestmi od dneva odmere dalje."

Glede na sklenjeno sodno poravnavo je sodišče prve stopnje izdalo

sklep o povrnitvi stroškov postopka. Pritožbeno sodišče

ugotavlja, da so bili stroški postopka, ki jih mora tožena

stranka povrniti tožnici, pravilno odmerjeni. V konkretni zadevi

je sporno, ali bi moralo sodišče prve stopnje tožnici priznati

tudi stroške postopka v zvezi z njenim denarnim zahtevkom, ki ga

je postavila le opisno. Glede odmere stroškov nagrade odvetnikov

in za druge stroške napotuje zakon na uporabo tarife (2. odstavek

155. člena ZPP). OT v c) točki 1. odstavka tar. št. 15, v

ocenljivih zadevah, opredeljenih pod b) točko, napotuje na

uporabo tar. št. 18. Za možnost odmere stroškov po tej tarifi je

bistveno ugotoviti vrednost vtoževanega denarnega zahtevka. S

postavitvijo opisnega denarnega zahtevka je tožnica zahtevala

samo, da naj sodišče odloči o utemeljenosti njenega zahtevka po

temelju, zahteva po presoji zahtevka po višini pa iz tako

oblikovanega tožbenega zahtevka ne izhaja. S postavitvijo

opisnega denarnega zahtevka se ne more pričakovati, da se bo po

višini zahtevek presojalo le za potrebe odločitve o stroških

postopka. V primeru, ko stranka postavi le opisni denarni

zahtevek, prevzame nase riziko, da se ji ne povrnejo pravdni

stroški za ta del zahtevka. V tem primeru pogoji za priznanje

stroškov v skladu z OT (za ocenljivo zadevo) niso podani. Tožnica

ni upravičena do povračila stroškov postopka v zvezi z dajatvenim

zahtevkom, čeprav je bilo zahtevku v celoti ugodeno. Na drugačno

odločitev ne more vplivati pritožbeno zatrjevanje, da sta stranki

v poravnavi določili konkretno višino zneskov, ki se jih je

tožena stranka zavezala izplačati tožnici, saj sporna zadeva ni

bila nikoli opredeljena po višini, nikoli pa tudi ni bila

določena vrednost tožbe oziroma posameznih premoženjskih

zahtevkov. Tudi če do poravnave ne bi prišlo, sodišče tožnici ne

bi moglo prisoditi stroškov iz naslova neizplačanih plač in

regresa, saj zahtevek v tem obsegu ni bil konkretiziran po

višini.

Sodišče prve stopnje je torej pravilno odmerilo stroške postopka,

zato je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo

izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. odstavek 365. člena

ZPP).