Appeal allowed; employer must pay plaintiff's legal costs as claim was acknowledged.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court allowed the appeal and reversed the first-instance judgment regarding legal costs. The employer admitted to calculating but not paying social security contributions, thereby admitting the plaintiff's claim. The court held that because the employer acknowledged the claim, the first instance incorrectly applied the wrong legal provision for awarding costs, necessitating a reversal to award the plaintiff's expenses.
Legislator headnote
AI generated1. odst. 154. čl. ZPP; 157. čl. ZPP: When a defendant acknowledges the plaintiff's claim, the court must award the plaintiff's legal costs under 1. odst. 154. čl. ZPP, not 157. čl. ZPP, as the latter applies only when the claim is fully acknowledged without the plaintiff having provided cause for the lawsuit.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se v zadnjem odstavku izreka
(odločitev o pravdnih stroških) spremeni tako, da je dolžna tožena
stranka tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku
59.400,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.12.2004 do
plačila.
[JEDRO]
Tožena stranka je priznala, da tožniku zaradi likvidnostnih
težav ni izplačevala prispevkov za socialno varnost, ampak
mu jih je le obračunavala. Zato je bila tožba tožnika
potrebna in je o stroških postopka potrebno odločiti po
določbi 1. odst. 154. čl. ZPP in ne na podlagi 157. čl. ZPP.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je v 1. odst. izpodbijane sodbe na podlagi
pripoznave ugotovilo, da je bil tožnik v obdobju od 13.8.2001 do
15.5.2003 v delovnem razmerju pri toženi stranki kot pomožni
gradbeni delavec, pomožni krovec in tesar, v 2. odstavku je
naložilo toženi stranki, da tožniku vpiše delovno dobo v delovno
knjižico za čas trajanja delovnega razmerja pri toženi stranki.
Nadalje je v 3. odstavku je naložilo toženi stranki, da tožniku
plača vse prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za
vtoževano obdobje, v 4. odstavku pa je sklenilo, da tožnik sam
krije stroške postopka.
Zoper odločitev o pravdnih stroških (4. odst. izreka izpodbijane
sodbe) se pritožuje tožnik smiselno zaradi kršitve določb
pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in
predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in toženo
stranko zaveže k plačilu stroškov sodnega postopka. V pritožbi
navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določbe
157. čl. ZPP, saj je za uporabo tega zakonskega določila pomembna
izpolnitev dveh zakonskih pogojev hkrati. Tako mora biti
ugotovljeno, da tožena stranka ni dala povoda za tožbo in da je
pripoznala tožbeni zahtevek. Napačna je ugotovitev sodišča prve
stopnje, da tožena stranka povoda za tožbo ni dala. Tožena
stranka tožniku ni niti odmerila niti plačevala prispevkov za
pokojninsko in invalidsko zavarovanje za čas trajanja delovnega
razmerja tožnika pri toženi stranki. Ker je tožena stranka
tožniku sicer redno izplačevala plačo, ob tem pa mu ni povedala,
da prispevkov ni plačevala, je tožena stranka vsekakor dala povod
za tožbo.
Pritožba je utemeljena.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah
uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni
dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst.
350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 -
2/2004) v zvezi s 366. čl. ZPP in na pravilno uporabo
materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče
o pravdnih stroških predmetnega individualnega delovnega spora
sprejelo napačno odločitev.
Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal ugotovitev
obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki za obdobje od
13.8.2001 do 15.5.2003, dolžnost tožene stranke, da mu za
navedeno obdobje vpiše delovno dobo v delovno knjižico ter mu
izplača pripadajoče prispevke za pokojninsko in invalidsko
zavarovanje. Svojo tožbo je utemeljil predvsem s trditvijo, da mu
tožena stranka za čas zaposlitve pri njej ni izplačevala
predpisanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje
oz. za socialno varnost. Tožena stranka je podala odgovor na
tožbo, v katerem je predlagala zavrženje tožbe oz. zavrnitev
tožbenega zahtevka. V odgovoru na tožbo je pojasnila, da
prispevkov za obvezno zavarovanje zaradi likvidnostnih težav ni
izplačevala, kljub temu da jih je ves čas obračunavala. Tožbeni
zahtevek tožnika po ugotovitvi obstoja delovnega razmerja in po
vpisu delovne dobe pa je tožena stranka ocenila kot
neutemeljenega, saj to za toženo stranko sploh ni bilo sporno. Iz
zapisnika o prvem in poravnalnem naroku pri prvostopenjskem
sodišču z dne 13.12.2004 izhaja, da je tožena stranka pripoznala
zahtevek in da se je tožnik s to pripoznavo strinjal, priglasil
stroškovnik, medtem ko tožena stranka stroškov ni priglasila.
Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je sodišče prve stopnje
odločitev o pravdnih stroških tožnika napačno oprlo na 157. čl.
ZPP. Ta določba govori o pravdnih stroških, ki jih mora tožnik
povrniti toženi stranki v primeru pripoznave tožbenega zahtevka,
ne pa o pravdnih stroških, ki jih je imel tožnik. Tožnikovi
pravdni stroški v primeru pripoznave tožbenega zahtevka se
presojajo na podlagi določb 154. čl. in 155. čl. ZPP.
Po stališču pritožbenega sodišča je tožena stranka vsekakor dala
povod za vložitev tožbe. Že iz samega odgovora na tožbo je
razvidno, da tožena stranka tožniku pripadajočih prispevkov za
socialno varnost ni izplačevala, temveč da mu jih je le
obračunavala. Zakon o prispevkih za socialno varnost (ZPSV; Ur.
l. RS, št. 6/96 in nadalj.) je v 1. odst. 6. čl. določal, da
plačujejo delodajalci prispevke za socialno varnost od bruto
plače in od bruto nadomestil plač za čas odsotnosti z dela v
skladu s predpisi o delovnih razmerjih, ki bremenijo delodajalce,
če z zakoni ni drugače določeno. Ker tožena stranka te svoje
zakonske obveznosti očitno ni izpolnila, je tožnik njeno
izpolnitev utemeljeno zahteval preko sodišča. Glede na to je bila
po stališču pritožbenega sodišča njegova tožba potrebna.
Ker je tožena stranka tožnikov tožbeni zahtevek pripoznala, pri
čemer ni mogoče ugotoviti, da tožena stranka ni dala povoda za
tožbo, je potrebno o pravdnih stroških odločiti ob upoštevanju
določbe 1. odst. 154. čl. ZPP. Ker je tožnik z zahtevkom uspel,
mu je dolžna tožena stranka povrniti potrebne pravdne stroške.
Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo stroške za sestavo tožbe
300 točk (tar. št. 15/1 b Odvetniške tarife; OT, Ur. l. RS, št.
67/2003), in za pristop na narok dne 13.12.2004 150 točk (tar.
št. 15/3 b OT) ter ob vrednosti odvetniške točke v času odločanja
pred prvostopenjskim sodiščem (110,00 SIT) in 20 % DDV odmerilo
na 59.400,00 SIT. Pritožbeno sodišče tožniku ni priznalo
priglašenih stroškov za pogovor s stranko, ker so le-ti že
vključeni v nagrado za sestavo tožbe in stroškov za vlogo dne
10.12.2004, ker tožnik navedene vloge v spis ni vložil.
Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožnika ni odločalo,
ker jih ni priglasil.