Appeal dismissed; labor dispute regarding employment status requires prior administrative complaint under ZTPDR.

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča

prve stopnje.

Tožniki sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Spor o priznanju obstoja delovnega razmerja med delavci in

pravno osebo je individualni delovni spor v smislu določb 1.

tč. 1. odst. 4. čl. ZDSS, ne glede na to, da tožnik in

tožena stranka ob vložitvi tožbe še nista v razmerju delavec

- delodajalec in ne glede na to, da naj bi delovno razmerje

nastalo šele na podlagi sodne odločbe.

Tudi za ta spor veljajo določbe 2. odst. 83. čl. ZTPDR o

tem, da delavec ne more zahtevati varstva pravic pri

pristojnem sodišču, če se za to varstvo ni poprej obrnil na

pristojni organ v organizaciji.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo

v delu, s katerim so v izreku navedeni tožniki zahtevali ugotovitev

obstoja delovnega razmerja, ugotovitev upravičenja do statusa oseb,

ki so v roku, določenem v aktu o preimenovanju nadaljevale delo kot

pripadniki Teritorialne obrambe Republike Slovenije, ki jim je tožena

stranka po 14. členu Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne

listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (UZ TUL -

Ur. l. RS št. 1/91-I in 45/94) dolžna priznati statusne, socialne in

druge pravice, pridobljene do uveljavitve UZ TUL, zlasti pravico do

delovnega razmerja in iz njega izhajajoče pravice in obveznosti od v

tožbi navedenih datumov dalje, za tožnika D. Ž. pa do njegove smrti,

to je do 7.8.1994 ter glede zahtevka za vrnitev tožnikov na delo z

dnem, kakor je posameznemu tožniku delovno razmerje prenehalo, kakor

tudi glede razporeditve na v tožbi navedena konkretna delovna mesta

ali drugo delovno mesto, ki ustreza izobrazbi posameznega tožnika

(tč. A/I izreka). Zavrglo je tudi tožbo tožnice M. S. na ugotovitev,

da je pokojni I. B. upravičen do statusa osebe, ki je v roku,

določenem v aktu o preimenovanju, nadaljevala delo kot pripadnik

Teritorialne obrambe Republike Slovenije in je tožena stranka dolžna

priznati statusne, socialne in druge pravice, pridobljene do

uveljavitve UZ TUL, zlasti pravico do delovnega razmerja in iz nje

izhajajoče pravice in obveznosti od 8.9.1991 dalje do smrti, to je do

8.10.2002 (tč. A/II izreka). Zavrnilo je primarni tožbeni zahtevek v

izreku navedenih tožnikov za izplačilo odškodnine za ves čas

prenehanja delovnega razmerja v višini plač, kakršne bi prejemali, če

bi delali na dotedanjih ali vsaj enako plačanih delovnih mestih,

zmanjšanih za neto prejemke iz naslovov plač pri drugih delodajalcih

in prejeta nadomestila plač za čas bolezenske in druge zadržanosti od

dela, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakega

mesečnega zneska do plačila (tč. B/I a/1. izreka). Zavrnilo je tudi

zahtevek teh tožnikov za povrnitev stroškov postopka (tč. B/I a/2

izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek tožnika D. C., dediča po pok.

D. Ž. za izplačilo odškodnine za ves čas trajanja delovnega razmerja

pok. D. Ž., to je od 1.10.1991 do 7.8.1994 v višini plač,

kakršne bi prejemal, če bi delal na dotedanjem ali vsaj enako

plačanem delovnem mestu, zmanjšanih za neto prejemke iz naslova plač

pri drugih delodajalcih in prejeta nadomestila plač za čas bolezenske

in druge zadržanosti od dela, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od

dneva zapadlosti vsakega mesečnega zneska dalje do plačila in za

povrnitev stroškov postopka (tč. B/I b izreka). Zavrnilo je podredni

tožbeni zahtevek tožnice M. S., dedinje po pok. I. B. za plačilo

odškodnine za čas trajanja delovnega razmerja pokojnega I. B., to je

od 8.9.1991 do 8.10.2002 v višini plač, kakršne bi ta tožnik

prejemal, če bi delal na dotedanjem ali vsaj enako plačanem delovnem

mestu, zmanjšanih za neto prejemke iz naslova plač pri drugih

delodajalcih in prejeta nadomestila za čas bolezenske in druge

zadržanosti od dela, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva

zapadlosti vsakega mesečnega zneska do plačila (tč. B/II 1 izreka)

ter zahtevek za povrnitev stroškov postopka (tč. B/II 2 izreka).

Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (tč.

C izreka).

Zoper takšno sodbo in sklep je Odvetniška družba Čeferin v imenu

vseh tožnikov, razen F. B., M. B. in D. C., vložila pritožbo, s

katero uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338.

člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002,

2/2004). Navaja, da je sodišče druge stopnje v tem sporu že odločalo

in takrat med drugim tudi zavzelo stališče, da glede zahteve tožnikov

za sprejem v delovno razmerje z dne 25.5.1993 nikakor ni mogoče

šteti, da je vložena v roku iz drugega odstavka 80. člena ZTPDR (Ur.

l. SFRJ št. 60/89, 42/90). Sodišče prve stopnje je zato v novem

postopku ugotavljalo, ali so tožniki pred vložitvijo zahteve z dne

25.5.1993 vložili še kakšno zahtevo, s katero bi uveljavljali te

pravice. Iz odgovora Zveze svobodnih sindikatov Slovenije izhaja, da

je bila vložena zahteva za varstvo pravic zaradi ugotovitve obstoja

delovnega razmerja, vendar pa iz tega odgovora ne izhaja, kdaj se je

to zgodilo. Sodišče prve stopnje bi zato moralo zaslišati posamezne

tožnike o tem, kdo od njih je vodil razgovore s predstavniki

ministrstva, kar bi se smiselno lahko štelo za zahtevo za varstvo

pravic, saj ZTPDR ne zahteva njene pisnosti. Delavec lahko zato

nenazadnje tudi ustno zahteva varstvo svojih pravic. Sicer pa

zahtevek tožnikov ni utemeljen na delovnopravnih predpisih, saj

tožniki ne zahtevajo pravic iz prejšnjega delovnega razmerja, ampak

zagotovitev pravice do delovnega razmerja kot obveznosti tožene

stranke, ki je kot takrat nastala nova država v 4. členu UZ TUL

prevzela obstoječi pravni red bivše SFRJ. Sodišče prve stopnje je

glede tega pravilno odločilo s sodbo z dne 16.2.1999, ko je odločilo,

da s tem odpade možnost obravnavanja zahtevkov tožnikov na podlagi

določb ZTPDR. Upoštevati bi morali specifične razmere in čas po

nastanku nove države. Pritožbeno sodišče se je o tej zadevi že

izreklo, zato bodo tožniki morali vložiti pravno sredstvo še na

Vrhovno sodišče RS. Tožniki predlagajo, da pritožbeno sodišče

izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku

tožnikov v celoti ugodi, podrejeno pa, da ju razveljavi in zadevo

vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tudi tožniki F. B., M. B. in D. C. so po svojem pooblaščencu vložiti

pritožbo. V njej navajajo, da se v celoti pridružujejo navedbam in

predlogu pritožbe ostalih tožnikov.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da ni podan

nobeden od v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov.

Pritožbeni očitek, da bi prvostopenjsko sodišče tožnike moralo

zaslišati o tem, kako so vodili razgovore s predstavniki

ministrstva, kar bi se lahko štelo za zahtevo za varstvo pravic,

pomeni predlog novega dokaza, vendar tožniki niso izkazali, da

tega dokaza brez svoje krivde niso mogli predlagati že prej.

Razen tega so bili vsi tožniki podrobno zaslišani in so natančno

pojasnili, kje so se nahajali do 18.7.1991, ko bi morali

prestopiti iz bivše JLA v Teritorialno obrambo Republike

Slovenije. Tožniki niso izpolnili osnovnega pogoja iz 14. člena

UZ TUL, ki je zagotavljal civilnim osebam v službi v JLA

statusne, socialne in druge pravice, pridobljene do uveljavitve

tega zakona po zveznih predpisih, če so v roku, določenem v aktu

o preimenovanju nadaljevale delo kot pripadniki Teritorialne

obrambe Republike Slovenije. Tožniki so bili edini od cca 800

zaposlenih v T. B., ki niso uspeli podpisati pristopnih

izjav, s katerimi bi pisno izrazili svojo odločitev, da izstopajo

iz JLA in da nadaljujejo delo v Teritorialni obrambi, zato ne

morejo zahtevati delovnega razmerja. Tožena stranka se pri tem

sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v

zadevi VIII Ips 77/95 z dne 12.3.1996. Delavci Zavoda so šli na

dopust 30.6. ali 1.7.1991, doma so ostali najmanj teden dni,

vendar tožniki niso odšli na pristojne organe tožene stranke

glede pristopa, ali z namenom, da bi izrazili namen izstopa iz

JLA. Tožena stranka povzema izpovedbe posameznih tožnikov o tem,

kaj so počeli v tem času ter našteva sodelavce tožnikov, ki so v

tistem času pristopili v teritorialno obrambo. Tožniki naj bi se

neutemeljeno opirali na razlogovanje v razveljavljeni

prvostopenjski odločbi o tem, da njihov zahtevek ni utemeljen na

podlagi delovnopravnih predpisov, temveč gre za obligacijo takrat

nastale nove države, ki je prevzela obstoječi pravni red bivše

SFRJ, če ta ni bil z novimi predpisi spremenjen. Tožniki

neutemeljeno zahtevajo plače, kakršne bi prejemali, če bi delali

na dotedanjih ali vsaj enako plačanih delovnih mestih, saj se

tožena stranka z nobenim aktom ni zavezala, da bo vsem delavcem

zveznih organov bivše države SFRJ delovnopravne pravice

izpolnjevala v takšnem obsegu, kot so jih imeli prej. Tožena

stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot

neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo in sklep.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. ZPP v zvezi s 366. členom

ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in sklep preizkusilo

v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po

uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega

postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega

odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve

določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih

določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je

uporabilo zmotno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in

zakonitost sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče

preizkušalo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb

pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP, na katere pazi po

uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Sodišče prve stopnje ni nepopolno ugotovilo dejanskega stanja,

ker v novem postopku tožnikov ni zaslišalo glede razgovorov, ki

so jih vodili s predstavniki ministrstva. V novem postopku

tožniki takšnega dokaznega predloga niso podali, sodišče pa

dokazov ne izvaja po uradni dolžnosti, temveč samo na predlog

strank. Navedeno pomeni, da sodišču prve stopnje ni mogoče

očitati nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ker ni izvedlo

dokazov, ki sploh niso bili predlagani. Dejstva, ki naj bi jih

sodišče prve stopnje s takšnim dopolnilnim zaslišanjem tožnika

ugotavljalo, naj bi se nanašala na morebitne razgovore tožnikov

oz. njihovih predstavnikov s predstavniki tožene stranke. Vendar

pa ti morebitni razgovori, ki jih tožniki v pritožbi z ničemer

bolj konkretno ne opredeljujejo, ne morejo predstavljati

odločilnega dejstva glede vprašanja, ali so tožniki pred tožbo

vložili zahtevo za varstvo pravic. Zmotno je pritožbeno stališče,

da bi že te razgovore lahko šteli za zahtevo za varstvo pravic,

češ da ZTPDR ne zahteva njene pisnosti. Navedeno je sicer res,

vendar pa je iz celote določb o varstvu pravic delavca pri

delodajalcu razvidno, da zahteva za varstvo pravic mora biti

pisna. Upoštevati pa je potrebno tudi določbo 103. člena Zakona o

delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93) o

tem, da se v postopku odločanja o varstvu pravic delavcev v

organizacijah oz. pri delodajalcih smiselno uporabljajo določbe,

ki veljajo za postopek pred sodišči, ki so pristojna za spore iz

delovnih razmerij. Pred delovnimi sodišči se uporablja ZPP, ki pa

glede tožbe, odgovora na tožbo, pravnih sredstev in drugih izjav,

predlogov in sporočil, ki se vlagajo zunaj obravnave, predvideva

zgolj pisne vloge (prvi odstavek 105. čl.). Podobno je tudi

določilo 16. člena ZPP o tem, da če za posamezna pravdna dejanja

z zakoni ni določeno, v kakšni obliki se lahko opravijo, jih

stranke zunaj naroka opravijo pisno, na naroku pa ustno. Sicer pa

tožniki tudi z ničemer niso izkazali, da bi v resnici ustno

zahtevali varstvo pravic pri toženi stranki v zvezi z njeno

domnevno obveznostjo glede delovnega razmerja tožnikov. Razen

tega pa pritožbene navedbe o morebitni ustni zahtevi za varstvo

pravic predstavljajo nedopustno novoto v smislu določb 286. čl.

ZPP, saj tožniki z ničemer ne izkazujejo, da teh navedb brez

svoje krivde niso mogli podati že na prvem naroku za glavno

obravnavo, opravljenem po uveljavitvi novega ZPP.

Na podlagi dopisa Območne organizacije sindikatov Posavja z dne

16.2.2004 (list. št. 440) ni mogoče šteti za dokazano, da bi

tožniki varstvo pravic pri toženi stranki zaradi sklenitve

delovnega razmerja v resnici zahtevali že pred vložitvijo zahteve

za sprejem v delovno razmerje z dne 25.5.1993. Nasprotno, iz

dopisa sindikata izhaja, da gre očitno ravno za zahtevo z dne

25.5.1993, saj se v tem dopisu navaja, da je bila za 33 delavcev

bivšega remontnega zavoda, med katerimi je tudi 24 delavcev,

navedenih v zaprosilu prvostopenjskega sodišča, vložena zahteva

za varstvo pravic zaradi ugotovitve obstoja delovnega razmerja. V

citirani zahtevi za sprejem v delovno razmerje je sicer navedeno

32 delavcev in ne 33, vendar je očitno, da je sindikat odgovarjal

na podlagi zahtevi za sprejem v delovno razmerje priloženega

seznama delavcev, ki pooblaščajo odvetnika A. D.. Na

tem seznamu pa je naknadno pod zap. št. 33 zapisana še E. S.,

ki na zahtevi ni navedena. Očitno je torej, da dopis

Območne organizacije sindikatov Posavja ne dokazuje vložitve neke

druge zahteve za varstvo pravic.

Zmotno je stališče tožnikov, da njihov zahtevek za priznanje

delovnega razmerja pri toženi stranki ni delovnopravne narave,

zaradi česar ne pridejo v poštev določbe ZTPDR o predsodnem

varstvu pravic. Res je sicer, da so bili tožniki do prenehanja

delovnega razmerja zaposleni v T. B., vendar pa tožniki od

tožene stranke zahtevajo delovno razmerje za ves čas od

prenehanja delovnega razmerja v T. B. dalje. Spor o obstoju

delovnega razmerja med delavci in pravno osebo, ki jim je po

njihovem mnenju dolžna priznati obstoj delovnega razmerja, je

individualni delovni spor v smislu določb 1. tč. prvega odstavka

4. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l.

RS št. 19/94), ne glede na to, da tožnik in tožena stranka ob

vložitvi tožbe še nista v razmerju delavec - delodajalec in ne

glede na to, da naj bi delovno razmerje nastalo šele na podlagi

sodne odločbe. Ob vložitvi tožbe določbe ZDSS sicer še niso

veljale, so pa bila takratna sodišča združenega dela v skladu z

Zakonom o sodiščih združenega dela (Ur. l. SFRJ št. 38/84) prav

tako pristojna za odločanje o sporih iz delovnega razmerja. Sicer

pa so tožniki predlog tudi vložili na takratno Sodišče združenega

dela v Brežicah. Navedeno pa pomeni, da tudi za ta spor veljajo

določbe drugega odstavka 83. člena ZTPDR o tem, da delavec ne

more zahtevati varstva pravic pri pristojnem sodišču, če se za to

varstvo ni poprej obrnil na pristojni organ v organizaciji.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da zahteve tožnikov z

dne 25.5.1993 za sprejem v delovno razmerje pri toženi stranki

nikakor ni mogoče šteti kot vloženo v roku iz drugega odstavka

80. čl. ZTPDR. Ta namreč določa, da mora delavec ugovor vložiti v

15 dneh od dneva, ko mu je bila vročena odločba, s katero je bila

kršena njegova pravica oz. od dneva, ko je izvedel za kršitev

pravice. Glede na to, da tožniki od tožene stranke zahtevajo

priznanje delovnega razmerja od prenehanja delovnega razmerja pri

T. B., je očitno, da štejejo, da jih je bila tožena stranka

takrat dolžna sprejeti v delovno razmerje, kar pomeni, da so že

takrat vedeli, da tožena stranka krši njihove domnevne pravice,

ker z njimi ni sklenila delovnega razmerja. Pritožbeno sodišče je

že v prvem sklepu, izdanem v tem sporu, zavzelo stališče, da ni

mogoče šteti, da bi bile tožnikom pravice kršene šele s tem, ko

je tožena stranka naknadno sklenila delovno razmerje s skupino 25

delavcev, med katerimi je bila tudi priča R. V.. Vendar bi

celo v primeru, če bi šteli, da so bile pravice tožnikov kršene s

tem, da je tožena stranka sklenila delovno razmerje z navedenimi

25 delavci, zahteva za varstvo pravic ne bila vložena pravočasno,

saj je tožena stranka delovno razmerje s temi delavci sklenila

1.3.1992, tožniki pa so prvi dopis na ministra J. J.

naslovili šele 2.3.1993, torej leto dni kasneje.

Očitno je torej, da so tožniki varstvo pravic zahtevali po izteku

prekluzivnega 15 dnevnega roka, zaradi česar je sodišče prve

stopnje utemeljeno zavrglo tožbo v delu, s katerim so tožniki

zahtevali ugotovitev obstoja delovnega razmerja oz. ugotovitev,

da so tožniki upravičeni do statusa oseb, ki so v roku, določenem

v aktu o preimenovanju, nadaljevale delo kot pripadniki

Teritorialne obrambe Republike Slovenije in katerim je tožena

stranka dolžna priznati statusne, socialne in druge pravice,

pridobljene do uveljavitve UZ TUL, zlasti pravico do delovnega

razmerja in iz nje izvirajoče pravice in obveznosti. Takšna

odločitev sodišča prve stopnje temelji na določbi 83. člena

ZTPDR, po kateri delavec ne more zahtevati varstva pravic pri

pristojnem sodišču, če se za to varstvo ni prej obrnil na

pristojni organ v organizaciji, razen ko gre za prvico do denarne

terjatve.

Glede na to, da je prvostopenjsko sodišče tožbo zavrglo v delu,

ki se nanaša na priznanje delovnega razmerja, bi tožbo moralo

zavreči tudi v tistem delu, s katerim so tožniki zahtevali

odškodnino v višini plač, kakršne bi prejemali, če bi delali na

dotedanjih ali vsaj enako plačanih delovnih mestih. Tudi ta del

tožbenega zahtevka je namreč vezan na zahtevek za priznanje

delovnega razmerja in ne gre za denarni zahtevek, s katerim bi se

tožniki lahko neposredno obrnili na sodišče, ne da bi poprej

zahtevali varstvo pravic pri pristojnem organu delodajalca.

Vendar pa zgolj na pritožbo tožene stranke izpodbijane sodbe v

tem delu ni mogoče spreminjati. Nenazadnje je zavrženje tožbe za

tožnike bolj ugodno od zavrnitve tožbenega zahtevka, saj v

primeru zavrženja lahko vložijo novo tožbo. Glede na to, da

tožniki niso v delovnem razmerju pri toženi stranki in da jih ta

ni bila dolžna sprejeti v delovno razmerje, jim tožena stranka iz

naslova plač za sporno obdobje ni dolžna ničesar.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podani s pritožbo

uveljavljani razlogi, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere

mora paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena

ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep.

Tožniki s pritožbo niso uspeli, zato v skladu z načelom

odgovornosti za uspeh, kakor ga določa 154. člen ZPP, sami

krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.