Appeal against a non-final order for interim relief is dismissed as review is not permitted.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve

stopnje.

[JEDRO]

Ker sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe ne

predstavlja pravnomočnega končanja postopka, revizija v

zvezi z to odločitvijo ni dovoljena.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo revizijo

tožnika z dne 9.12.2004.

Zoper navedeni sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje

tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da reviziji tožnika

ugodi in spremeni sklep sodišča prve stopnje tako, da izda

začasno odredbo o vzpostavitvi prejšnjega stanja po 185. čl. ZOR

z vsemi stroškovnimi posledicami. V pritožbi navaja, da ne

soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da postopek za

izdajo začasne odredbe ni pravnomočen. Postopek odločanja o

začasni odredbi in postopek odločanja o tožbenem zahtevku sta med

seboj neodvisna. 21. čl. ZDSS ne postavlja omejitev v pogledu

začasnih odredb v zvezi z dovoljenostjo revizije. 23. čl. ZDSS

dovoljuje samozastopanje delavca, kar velja tudi za vlaganje

pravnih sredstev pred sodišči. Ker sodišče prve stopnje ni

upoštevalo svoje sodbe opr. št. III Pd 173/2001, s katero je bila

toženi stranki naložena restitucija in reparacija, je izvedlo

prikrito diskriminacijo glede na status tožnika, zaradi česar je

prišlo do kršitve 23. čl., 25. čl., 33. čl. in 50. člena Ustave R

Slovenije.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah

uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni

dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst.

350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 -

2/2004) v zvezi s 366. čl. ZPP in na pravilno uporabo

materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče

prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi

pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na

popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo pravilno

materialnopravno odločitev.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da revizija zoper

sklep pritožbenega sodišča o zavrnitvi pritožbe tožnika na sklep

prvostopenjskega sodišča, s katerim je bil zavrnjen njegov

predlog za izdajo začasne odredbe, ni dovoljena. Dovoljenost

revizije se je v spornem obdobju presojala glede na določbe

Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št.

19/94, 20/98) in ob upoštevanju določb ZPP. Tako je bila tudi v

individualnih delovnih sporih dovoljena revizija zoper

pravnomočne sodbe, izdane na drugi stopnji (1. odst. 21. čl.

ZDSS), razen v primerih iz 25. čl. ZDSS, v premoženjskih sporih

pa le v primerih, kot jo dopušča ZPP (2. odst. 21. čl. ZDSS). Po

1. odst. 384. čl. ZPP se lahko revizija vloži tudi zoper sklep

sodišča druge stopnje, s katerim je postopek pravnomočno končan.

Sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe pa ne

predstavlja pravnomočnega končanja postopka, zato revizija v

zvezi s tem ni dovoljena. Ob upoštevanju navedenega je sodišče

prve stopnje na podlagi določbe 374. čl. ZPP tožnikovo revizijo

zoper sklep pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1538/2004 z dne

29.10.2004 v zvezi s sklepom prvostopenjskega sodišča opr. št. II

Pd 917/2004 z dne 12.10.2004 (tožnik je navedena sklepa v vloženi

reviziji pomotno označil s sodbo) utemeljeno zavrglo.

Pritožbeno sodišče soglaša tudi z zaključkom sodišča prve

stopnje, da tožnik ni izpolnjeval zakonsko določenih pogojev za

vložitev revizije. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper

pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje (367. čl. ZPP) in zoper

sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek

pravnomočno končan (1. odst. 384. čl. ZPP). 3. odst. 86. čl. ZPP

določa, da lahko stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi

opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik,

razen v primerih, če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik

opravljen pravniški državni izpit (4. odst. 86. čl. ZPP). Iz

spisovnih podatkov izhaja, da je tožnik vložil revizijo sam, brez

pooblaščenca odvetnika in da je tožnik po izobrazbi univerzitetni

diplomirani organizator dela. Na podlagi navedenega je

prvostopenjsko sodišče utemeljeno zaključilo, da tožnik nima

opravljenega pravniškega državnega izpita, saj je za to potrebna

izobrazba univerzitetnega diplomiranega pravnika. Ker torej

tožnik ni izpolnjeval pogojev za vložitev revizije kot izrednega

pravnega sredstva (3. in 4. odst. 86. čl. ZPP), je vložena

revizija nedovoljena tudi iz razloga, ker jo je vložila oseba, ki

nima te pravice (2. odst. 374. čl. ZPP).

Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da sta postopek

v zvezi z odločanjem o tožbenem zahtevku in postopek v zvezi z

odločanjem o predlogu za izdajo začasne odredbe med seboj

soodvisna. Začasne odredbe so namreč namenjene zavarovanju

terjatev, ki jih tožnik vtožuje v okviru tožbenega zahtevka. Tako

je potrebno v zvezi z odločitvijo o predlogu za izdajo začasne

odredbe ugotoviti, če je tožnik svojo terjatev, ki jo vtožuje v

določenem postopku, verjetno izkazal, poleg tega pa morajo v

odvisnosti od tega, če tožnik vtožuje denarno ali nedenarno

terjatev, obstajati tudi pogoji, ki jih v zvezi z zavarovanjem te

terjatve opredeljuje Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l.

RS, št. 51/98 in nadalj.) v 270. oz. 272. členu.

Po stališču pritožbenega sodišča se tožnik neutemeljeno sklicuje

tudi na kršitve določb 23., 25., 33. in 50. čl. Ustave R

Slovenije (Ur. l. RS št. 33/91 - 69/2004). Tožniku pravica do

sodnega varstva (23. čl. URS) ni bila kršena, prav tako pa ni bil

kršen 25. čl. Ustave R Slovenije, ki v okviru pravice do pravnega

sredstva (pravico do pritožbe oz. drugega pravnega sredstva proti

odločbam sodišč in drugih državnih organov) izrednih pravnih

sredstev ne zajema (tako tudi Ustavno sodišče v sklepu opr. št.

U-I-137/2000-21 z dne 10.7.2003, tč. 17 (Ur. l. RS, št. 73/2003)

Po stališču pritožbenega sodišča tožnik neutemeljeno zatrjuje

tudi kršitev določbe 33. čl. Ustave R Slovenije, ki govori o

pravici do zasebne lastnine in dedovanja oz. 50. čl. Ustave R

Slovenije, ki govori o pravici do socialne varnosti. Iz

dosedanjega postopka namreč ne izhaja, da bi bile tožniku kršene

zgoraj navedene ustavne pravice.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso bili podani, niti

razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti,

je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in

potrditi izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča (2. tč. 365.

čl. ZPP).