Appeal dismissed; inconsistent court rulings do not constitute grounds for reopening proceedings under ZPP.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Različna sodna praksa oz. različna odločitev sodišča v dveh

zadevah z enako ali podobno dejansko in pravno podlago ne

predstavlja obnovitvenega razloga novih dejstev oz. novih

dokazov iz 10. tč. 394. čl. ZPP.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog

tožeče stranke za obnovo postopka z dne 24.6.2004.

Zoper sklep sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka

zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi

zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču

predlaga, da predlogu za obnovo postopka ugodi (pravilno pritožbi

ugodi) in zadevo vrne sodišču prve stopnje, da o predlogu za

obnovo postopka ponovno odloči, o stroških pritožbe tožeče

stranke pa odloči kot o nadaljnjih pravdnih stroških. Ugotovitev

sodišča prve stopnje, da sodne odločbe, na katere se sklicuje

tožeča stranka v predlogu za obnovo postopka, niso odločbe, ki so

navedene v 9. točki 394. člena ZPP, je po mnenju pritožnice

napačna. Citirana zakonska določba določa, da se lahko na predlog

stranke obnovi postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno

končan, če se opira sodna odločba na drugo sodno odločbo ali na

določbo kakšnega drugega organa, pa je bila ta odločba

pravnomočno spremenjena, razveljavljena oziroma odpravljena.

Izpodbijana sodna odločba pa se nanaša na drugo odločbo Delovnega

in socialnega sodišča v Ljubljani, to je odločbo, ki jo je prav

tako izdalo isto sodišče v postopku S. Š. kot tožnice proti Liko

Vrhnika kot toženi stranki pod opr.št. III Pd 341/2000 z dne

15.5.2000, ko je bil tožbeni zahtevek iz iste pravne in dejanske

podlage zavrnjen kot neutemeljen, v pritožbenem postopku pa je Višje

delovno in socialno sodišče pritožbi S. Š. ugodilo in v identični

zadevi sodbo spremenilo tako, da je njenemu tožbenemu zahtevku

ugodilo v celoti z ugotovitvijo, da skladno z določbami Zakona o

lastninskem preoblikovanju podjetij S. Š. kot tožeča stranka -

identično R. J. kot tožeča stranka v obravnavanem sporu - ni bila

dolžna neizplačane in obračunane plače brez pismenega soglasja

vložiti v lastninsko preoblikovanje podjetja, v katerem ni bila

zaposlena, zato upravičeno zahteva izplačilo. Ker je bilo v drugih

sodbah, razen v postopku S. Š. - opr. št. Pdp 1671/2001 z dne

17.4.2003 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije

opr.št. VIII Ips 230/2003 z dne 4.5.2004, odločeno ob isti dejanski

in pravni podlagi povsem drugače, je po mnenju tožeče stranke podan

obnovitveni razlog po 9. in 10. točki 394. člena ZPP.

Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem prereka

pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo

zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje, saj je odločitev

sodišča prve stopnje, ki je s sklepom zavrnilo predlog tožeče

stranke za obnovo postopka, zakonita in tudi ustrezno

obrazložena. Sodišče je pravilno ugotovilo, da se nobena sodna

odločba, ki je bila izdana v zadevi tožeče stranke, ne opira na

drugo sodno odločbo ali odločbo kakšnega drugega organ, ki bi

bila spremenjena, odpravljena ali razveljavljena. Drugačna

trditev tožeče stranke je napačna in pomeni nerazumevanje bistva

obnovitvenega razloga. Predloženi sodni odločbi, izdani v

postopku S. Š. kot tožeče stranke proti toženi stranki, namreč ne

moreta predstavljati nobenega od zakonitih razlogov za obnovo

postopka niti po 9. in 10. niti po kateri drugi točki 394. člena ZPP.

Takšno stališče je v več identičnih zadevah zavzelo naslovno sodišče,

potrdilo pa ga je tudi pritožbeno sodišče, ko je s sklepom opr.št.

Pdp 1584/2003 z dne 7.11.2003 in s sklepom opr. št. Pdp 2024/2003 z

dne 16.1.2004 zavrnilo pritožbo in sklep sodišča prve stopnje o

zavrnitvi predloga za obnovo postopka potrdilo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep sodišča prve stopnje v

mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na

pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve

pravil postopka, kot mu to nalaga 350. člen v zvezi s 366. členom

Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS, št. 26/99, 96/2002 in

2/2004). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da

sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev

pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni

dolžnosti, je pa na podlagi ugotovljenih dejstev tudi pravilno

uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče soglaša s pravnimi

zaključki sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami

pa še dodaja:

V 9. točki 394. člena ZPP je kot razlog za obnovo postopka

navedena pravnomočna sprememba, razveljavitev ali odprava sodne

odločbe ali odločbe drugega organa, na kateri temelji odločba, s

katero je postopek pravnomočno končan. Ta razlog se nanaša v

bistvu na drugačno rešitev predhodnega vprašanja na matičnem

področju. Gre za primere, ko je o predhodnem vprašanju, od

katerega je odvisna odločitev v sporu, odločil drug pristojni

organ, sodišče pa je na podlagi te določbe, ki ima značaj javne

listine, ugotovilo odločilna dejstva, na katerih temelji

odločitev v sporu. Ker v danem primeru s sodbo opr.št. Pdp

1671/2001 z dne 17.4.2003, zoper katero je bila vložena zahteva

za varstvo zakonitosti, ki jo je Vrhovno sodišče RS zavrnilo s

sodbo VIII Ips 230/2003 dne 4.5.2004, ni bilo odločeno o

predhodnem vprašanju, ne more ta odločba tudi po oceni

pritožbenega sodišča predstavljati obnovitvenega razloga po

citirani zakonski določbi.

Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno ugotovilo in zaključilo,

da v obravnavani zadevi ne gre tudi za obnovitveni razlog po 10.

točki 394. člena ZPP, saj dejstvo, da je bilo v zadevi z isto

dejansko in pravno podlago z drugo sodbo drugače razsojeno, še ne

predstavlja obnovitvenega razloga novih dejstev in novih dokazov

v smislu citirane zakonske določbe. Nova dejstva in novi dokazi

se lahko uporabijo za obnovo postopka samo tedaj, če so ta

dejstva obstajala oziroma, če so ti dokazi obstajali že takrat,

ko je tekel prejšnji postopek, pa stranka zanje ni vedela do

trenutka, ko je še lahko navajala nova dejstva in predlagala nove

dokaze. Dejstva, ki so nastala kasneje, niso razlog za obnovo

postopka. Poleg tega se taka dejstva lahko upoštevajo le, če so

takšnega značaja, da bi privedla do ugodnejše odločbe za

predlagatelja, če bi bilo to dejstvo in taki dokazi uporabljeni

že v prejšnjem postopku. Po 2. odstavku 395. člena ZPP pa se sme

zaradi okoliščin, navedenih v 10. točki 394. člena ZPP, dovoliti

obnova postopka samo, če jih stranka brez svoje krivde ni mogla

uveljavljati, preden je bil prejšnji postopek končan s

pravnomočno sodno odločbo.

Različna sodna praksa oziroma različna odločitev sodišča v dveh

zadevah z enako ali podobno dejansko in isto pravno podlago pa ne

predstavlja novih dejstev in novih dokazov, zato tudi v takem

primeru ni mogoče obnavljati pravnomočno končanega postopka po

10. točki 394. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je že v sklepu VDSS

opr.št. Pdp 1584/2003 z dne 7.11.2003, ko je obravnavalo prvi

predlog za obnovo postopka, v katerem se je predlagateljica

sklicevala le na sodbo VDSS opr.št. Pdp 1671/2001, ker takrat še

ni razpolagala s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr.št. VIII Ips

230/2003 z dne 4.5.2004, na podlagi katere v obravnavani zadevi

ponovno obnavlja prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno

odločbo (sodba VDSS opr. št. 1871/2001 z dne 18.12.2002), jasno

zavzelo stališče, da različna sodna praksa ne predstavlja

obnovitvenega razloga po 394. členu ZPP.

Pritožbeno sodišče ob tej priložnosti zgolj pripominja, da je

skrb za poenotenje sodne prakse glede na izrecno določbo 109.

člena Zakona o sodiščih (ZS - Ur.l. RS, št. 19/94 s spremembami)

stvar Vrhovnega sodišča RS. Neenotnost sodne prakse lahko ogroža

pravno varstvo in kakovost sodnega varstva, lahko predstavlja pa

tudi kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic (22. člen

Ustave RS). Ta ustavna pravica med drugim zagotavlja, da morajo

sodišča v enakih primerih odločiti enako. Vendar to ne sme

ovirati pravnega razvoja in pravnega napredka. Zato tudi vsakega

odstopanja od ustaljene sodne prakse še ni mogoče šteti za

kršitev te ustavne pravice, ampak le odločanje sodišča v

nasprotju z oblikovano sodno prakso, ki jo uravnavajo odločitve,

pravna stališča in mnenja Vrhovnega sodišča. Stranka se v ustavni

pritožbi tudi ne bo mogla uspešno sklicevati na kršitev ustavne

pravice do enakega varstva pravic samo s sklicevanjem na to, da

izpodbijana sodna odločba glede enakega vprašanja vsebuje

drugačno pravno rešitev kot neka druga sodna odločba, če ne bo

argumentirano obrazložila, zakaj je šlo za arbitrarno uporabo

predpisa in če ne bo navajala, da sodišče sploh ni utemeljilo,

zakaj je v poznejši sodbi o istem spornem vprašanju zavzelo

popolnoma drugačno stališče. Po praksi ustavnega sodišča (Odločba

US VI, 82, Up-22/94 z dne 7.3.1997) gre v primeru, ko sta

sprejeti v kratkem časovnem presledku (manj kot pol leta) dve

popolnoma različni odločitvi, za samovoljno odločanje sodišča,

kar predstavlja kršitev ustavne pravice do enakega varstva

pravic. Ali pomeni odstop od ustaljene sodne prakse kršitev

ustavne pravice, je stvar presoje ustavnega sodišča, ne more pa

to biti zakonski razlog za obnovo postopka po 394. člena ZPP.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče po 2. točki 365. člena

ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča

prve stopnje, saj je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da

nista podana s predlogom za obnovo postopka uveljavljana

obnovitvena razloga. Ker tožeča stranka s pritožbo ni bila

uspešna, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena

v zvezi s 154. členom ZPP odločilo, da krije sama svoje

pritožbene stroške.