Appeal dismissed; court upheld first-instance judgment on vacation pay and service of process to legal entity.

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba in sklep sodišča prve

stopnje.

[JEDRO]

Tožena stranka je pravna oseba, zaradi česar je bila dolžna

organizirati svoje poslovanje tako, da bi eden od delavcev

prevzemal pošto. V konkretnem primeru je bila tožba pravilno

vročena toženi stranki, saj je to razvidno iz poštne

povratnice, potrjene z žigom firme in podpisom osebe, ki je

očitno sprejela pošto. Zato je bilo vročanje tožbe pravilno

opravljeno v skladu z določbo 133. člena ZPP.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena

stranka dolžna tožnici plačati regres za letni dopust in sicer za

leto 1999 v neto znesku 84.000,00 SIT, za leto 2000 v neto znesku

68.800,00 SIT in za leto 2001 v neto znesku 46.000,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo glede vsakokratnega regresa

od datumov, razvidnih iz izreka sodbe do plačila, vse v roku 8 dni

pod izvršbo.

Sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ni ugodilo predlogu

tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje.

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo in sklep iz

pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb postopka iz 1. tč.

1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št.

26/99 in 96/02), ki se v skladu z določbo 1. odst. 14. čl. Zakona

o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št. 19/94)

uporablja tudi v postopkih pred delovnimi sodišči. V zvezi z

zamudno sodbo navaja, da drugopisa tožbe ni prejela. Ni ji znano,

komu je bila tožba vročena. Če je sodišče izvedlo to procesno

dejanje, bi bilo pravilno, da bi se tožba vročila pristojni osebi

v družbi, ki je bila pooblaščena za sprejem.

V pritožbi zoper sklep pa navaja, da je pri njej prišlo v zadnjih

letih do statusnih sprememb tako v lastniškem kot poslovodnem

smislu. Podpisana povratnica o vročitvi tožbe ne izkazuje, ali je

takrat podpisnik imel pooblastilo za sprejem pošte. Dejstvo, da

je kasneje za zastopanje pooblastila odvetnika, na vročanje tožbe

nima nobenega vpliva. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče

izpodbijano sodbo in sklep razveljavi ter zadevi vrne sodišču

prve stopnje v nov postopek in odločanje.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo in

sklep v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti

pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter zmotno uporabo

materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Zamudno sodbo iz

razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni

preizkušalo, saj se zamudna sodba v skladu z določbo 2. odst.

338. čl. ZPP iz teh razlogov ne more izpodbijati. Zato jo je

preizkušalo zgolj v obsegu materialnopravne presoje in obstoja

bistvenih postopkovnih kršitev. Ugotovilo je, da vsebujeta tako

zamudna sodba kot sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v

prejšnje stanje pravilne razloge, ki jih v izogib ponavljanju ne

navaja znova. Zato v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja:

Izdaja zamudne sodbe temelji na domnevi, da tožena stranka zaradi

svoje pasivnosti, ker ni podala odgovora na tožbo (1. odst. 318.

čl. ZPP), priznava dejanske tožbene navedbe. Zato ji sodišče

izreče zamudno sodbo brez tega, da bi opravilo dokazni postopek,

ki ga sicer mora izvesti (2. odst. 284. čl. ZPP). Tako sodišče v

zvezi z izdajo zamudne sodbe preizkusi, ali zatrjevana dejstva

niso v nasprotju z dokazi, ali s splošno znanimi dejstvi (4. tč.

1. odst. 318. čl. ZPP). Izdaja zamudne sodbe je dopustna v

primeru, če so navedena dejstva v tožbi takšne narave, iz katerih

izhaja utemeljenost (sklepčnost) zahtevka, ob tem, da je

odločitev tudi v skladu z materialnopravnimi predpisi.

V konkretnem primeru so bili podani vsi pogoji za izdajo zamudne

sodbe, predpisani z določbo 318. čl. ZPP. Kot je razvidno iz

pogodbe o zaposlitvi in navedb v tožbi, je bila tožnica v spornem

obdobju zaposlena pri toženi stranki, pri čemer za vsakokratno

zahtevano leto ni dobila izplačanega regresa za letni dopust v

pripadajoči višini. V skladu z določbo 51. čl. Splošne kolektivne

pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/97)

pripada delavcu regres za letni dopust enkrat letno, ki se

izplača do konca meseca julija tekočega leta v višini iz tarifne

priloge k SKPgd. Po 3. tč. tarifne priloge je delavec upravičen

do plačila regresa za letni dopust v bruto znesku 102.000,00 SIT

oz. največ do 127.746,00 SIT, če finačno stanje delodajalca to

omogoča. Pravica do izplačila regresa je vezana na pravico do

izrabe letnega dopusta ne glede na dejstvo, če delavec dopusta ni

v celoti izrabil. Zato je odločitev v izpodbijani zamudni sodbi o

prisojenih zneskih regresa tako po temelju kot njegovi višini v

celoti materialnopravno pravilna.

Zmotne so navedbe pritožbe, da tožba ni bila pravilno vročena

toženi stranki. Tožena stranka je pravna oseba, zaradi česar je

bila dolžna svoje poslovanje organizirati tako, da bi eden od

delavcev prevzemal pošto. Če takrat takšne osebe ni imela

določene, je tožbo lahko sprejel nekdo od njenih delavcev. V

skladu z določbo 133. čl. ZPP se pravni osebi vroča pisanje tako,

da se izroči osebi, ki jo pravna oseba pooblasti za sprejem ali

delavcu, ki je v poslovnem prostoru ali na sedežu pravne osebe. V

konkretnem primeru je bila tožba pravilno vročena toženi stranki,

saj je to razvidno iz poštne povratnice, potrjene z žigom firme

in podpisom osebe, ki je očitno sprejela sodno pisanje. Takšno

vročanje je bilo opravljeno v skladu z navedeno zakonsko določbo.

Zato ne more biti sprejemljivo opozarjanje tožene stranke, da bi

moralo sodišče preveriti, če je bilo sodno pisanje pravilno

vročeno direktorju oz. od njega ustrezno pooblaščeni osebi. V

skladu z navedenimi razlogi je sodišče prve stopnje tudi pravilno

odločilo, ko ni ugodilo predlogu za vrnitev v prejšnje stanje.

Pritožbeno sodišče je po takšnem preizkusu izpodbijane zamudne

sodbe in sklepa ugotovilo, da pritožbene navedbe niso utemeljene.

Zato je zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo in sklep

sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP in 2. odst. 365. čl. ZPP).

Ker je tožena stranka pooblastila za zastopanje v sporu

kvalificiranega pooblaščenca, se bodo v nadaljevanju vsa sodna

pisanja in odločitve vročale njenemu pooblaščencu.

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških ni odločilo, ker jih

tožena stranka v vloženih pritožbah ni priglasila.