Appeal allowed; first instance court erred by rejecting claim for wage difference without specific amount.

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne

sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

[JEDRO]

Tožnik je specificiral obdobje, za katerega zahteva razliko v plači

med plačo, ki jo je dejansko prejemal in med plačo, ki bi jo moral

prejemati glede na dejansko opravljeno delo. Podal je tudi zahtevano

oceno navedenega prikrajšanja, zato je bil njegov zahtevek oblikovan

dovolj določno za obravnavo. Sodišče je njegovo tožbo napačno zavrglo

z obrazložitvijo, da zahtevek ni bil oblikovan po višini.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo tožnika,

v kateri je vtoževal ugotovitev, da je od 1.3.1998 do 23.4.2001

opravljal dolžnost pomočnika za obveščevalne zadeve in izplačilo

razlike v plači za navedeno obdobje in sicer med plačo, ki jo je

dejansko prejemal in plačo, ki bi jo moral prejemati za delo, ki ga

je dejansko opravljal.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnik zaradi zmotne uporabe

materialnega prava smiselno pa tudi zaradi bistvenih kršitev določb

postopka iz 1. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l.

RS, št. 26/99, 96/2002) in predlaga pritožbenemu sodišču, da

izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v

novo sojenje pred novim senatom. V pritožbi navaja, da se sodišče

prve stopnje ni decidirano izreklo, v čem vidi pomanjkljivost v

ugotovitvenem zahtevku, ki je podlaga za dajatveni del zahtevka,

čeprav je tožbo v celoti zavrglo. Tožnik zahtevka za izplačilo plače

po višini ne more opredeliti zato, ker se je plača na delovnem mestu

poveljnika oddelka MM v minometni četi kot tudi plača pomočnika za

obveščevalne zadeve v zahodno štajerskem pokrajinskem poveljstvu

mesečno spreminjala. Ta plača je namreč temeljila na številnih

kriterijih, od katerih je tožniku dostopen le koeficient. Iz tega

razloga je izračun pripadajoče razlike je tožnik prepustil strokovnim

službam tožene stranke. Tožnik sicer ni mogel na lastno pest

angažirati ustreznega izvedenca, saj mu tožena stranka brez sodnega

sklepa prav gotovo ne bi omogočila vpogleda v ustrezno dokumentacijo

v zvezi z obračunom plače. Za postavitev izvedenca finančne stroke,

ki bi po sklepu sodišča ugotovil razliko v plači, ki pripada tožniku,

je tožnik vsekakor pripravljen plačati predujem. Tožnik je povsem

jasno navedel, kaj naj se ugotovi glede prikrajšanja pri plači. S

tem, ko je tožnik izrecno pristal na prikrajšanje po izračunu tožene

stranke (v postopku v zvezi s popravo tožbe je tudi obrazložil vzrok

nemožnosti postavitve zahtevka v določenem znesku) je zahtevek

opredelil najbolj določno, kot je bilo to v njegovi moči. Glede na

to sodišče prve stopnje ni imelo razloga za zavrženje tožbe. V

pritožbi tožnik zaradi nezaupanja v senat, ki je izdal izpodbijani

sklep, predlaga sojenje pred drugim senatom.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah

uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni

dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst.

350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99,

96/2002) v zvezi s 366. čl. ZPP in na pravilno uporabo

materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče

prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka iz 1. odst.

339. čl. ZPP, zaradi česar je nepravilno zavrglo tožnikovo tožbo.

Sodišče prve stopnje je del tožnikove tožbe v zvezi z zahtevkom

za izplačilo razlike v plači zavrglo zato, ker tožnik kljub

zahtevi sodišča prve stopnje vtoževanih razlik v plači ni

oblikoval po višini. Ugotovilo je, da ta del zahtevka ni določen

in zato ni primeren za obravnavo. Tožbo v zvezi z delom zahtevka

za ugotovitev, da je opravljal dolžnost pomočnika za obveščevalne

zadeve pa je zavrglo zato, ker naj tožnik z ozirom na zavrženje

dajatvenega dela tožbe ne bi več imel pravne koristi za

uveljavljanje ugotovitvenega zahtevka.

Pritožbeno sodišče ne soglaša z ugotovitvijo sodišča prve

stopnje, da dajatveni del tožbenega zahtevka tožnika ni bil

primeren za obravnavanje. Po stališču pritožbenega sodišča je

tožnik s tem, ko je za točno določeno obdobje zahteval razliko v

plači med dejansko prejeto plačo in plačo, ki bi jo moral prejeti

za dejansko opravljeno delo (za delo pomočnika za obveščevalne

zadeve v zahodno štajerskem pokrajinskem poveljstvu) v skladu z

višino in izračunom, ki bi ga pripravila strokovna služba tožene

stranke, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih

akontacij plače v plačilo do plačila, pri čemer je po njegovi

grobi oceni pripadajoči znesek razlike v plači znašal

1.700.000,00 SIT, zahtevek oblikoval dovolj določno, da je bil

primeren za obravnavo. Tožnik je namreč v tem zahtevku opisno

določljivo opredelil razliko v plači, ki jo uveljavlja v tem

individualnem delovnem sporu tako po višini kot tudi za obdobje,

ki ga vtožuje. Iz tožbenega zahtevka tožnika je tako razviden

časovni okvir tožnikove terjatve (obdobje od 1.3.1998 do

23.4.2001) kot tudi vrsta obveznosti (razlika med plačo

poveljnika oddelka MM in plačo pomočnika za obveščevalne zadeve

po izračunu tožene stranke). Ob tem ne gre prezreti dejstva, ki

ga je tožnik zatrjeval že v postopku pred sodiščem prve stopnje,

da ne razpolaga s podatki o višini plače pomočnika za

obveščevalne zadeve, tako da od njega ni mogoče zahtevati, da bi

brez podatkov, s katerimi je razpolagala tožena stranka, podal

natančen izračun opisno vtoževane razlike v plači. Ob upoštevanju

navedenega pa je podan tudi pravni interes za del zahtevka, v

okviru katerega tožnik uveljavlja ugotovitev opravljanja

dolžnosti pomočnika za obveščevalne zadeve v zahodno štajerskem

pokrajinskem poveljstvu v času od 1.3.1998 do 23.4.2001.

V zvezi s pritožbenim predlogom tožnika o tem, da naj pritožbeno

sodišče odredi prvostopenjskemu sodišču sojenje pred drugim

senatom, je potrebno ugotoviti, da 356. čl. ZPP določa, da lahko

sodišče druge stopnje v primeru razveljavitve sodbe sodišča prve

stopnje in vrnitve zadeve v novo sojenje odredi, da se opravi

nova glavna obravnava pred drugim senatom. Ker v dosedanjem

postopku glavna obravnava še ni bila izvedena, pritožbeno sodišče

tudi v primeru, če bi obstajali razlogi za obravnavanje zadeve

pred drugim senatom, tega z ozirom na določbo 356. čl. ZPP ne bi

smelo odrediti.

Ker je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb

postopka iz 1. odst. 339. čl. ZPP, saj je nepravilno uporabilo

določbo 108. čl. ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo,

izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve

stopnje v nadaljnji postopek (3. tč. 365. čl. ZPP).