Appeal dismissed; new wage claim rejected when prior judgment serves as valid enforcement title.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve

stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Če toženka v novem sporu od sodišča zahteva, da odloči o

zahtevku za plačilo nadomestila plače za obdobje, za katerga

tožnik že ima primeren izvršilni naslov (sodba višjega

delovnega sodišča), je potrebno tožbo zavreči.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo s

tožbenim zahtevkom, ki se glasi, da je tožena stranka dolžna tožeči

stranki plačati znesek 4.753.858,73 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi

obrestmi, ki tečejo od 1.4.2004 dalje do plačila, v 15 dneh in pod

izvršbo. Sodišče je tudi odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi

stranki povrniti stroške postopka v znesku 343.161,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.5.2004 dalje do plačila, v roku 8

dni in pod izvršbo.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih

razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in

izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti

ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo

sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je bilo s sodbo

sodišča prve stopnje opr.št. Pd 8/96 z dne 19.4.1996 v 2. a točki

izreka med drugim tudi odločeno, da tožniku pripadajo za obdobje od

1.11.1991 dalje ustrezni osebni dohodki oziroma plače za vsak mesec,

skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za

pretekli mesec, vse do dneva plačila. Zaradi tega je tožnik tudi

vložil predlog za izvršbo, ki se je obravnaval pred Okrajnim sodiščem

v Velenju, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Vendar je

v tem izvršilnem postopku tožnik zahteval izplačilo plač le do

pravnomočnosti sodbe Delovnega sodišča v Celju, opr.št. Pd 8/96. V

konkretni zadevi pa vrsta in obseg obveznosti, ki jo mora tožena

stranka izpolniti, ni določno opredeljen, zato je mnenja, da v

obravnavani zadevi ne gre za že razsojeno stvar. Navaja tudi, da se

sodišče pri razlogovanju odločitve neutemeljeno sklicuje na določilo

233. člena ZIZ, saj mora delavec po tej določbi vložiti predlog za

nadomestilo plače najpozneje do konca izvršilnega postopka. Tožnik pa

tega ni storil, zaradi česar v izvršilnem postopku pred Okrajnim

sodiščem v Velenju, ki je že končan, tega sedaj ne more več storiti.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka zavrača vse pritožbene navedbe

ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne

kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Nobeden izmed pritožbenih razlogov ni podan. Sodišče prve stopnje

je dejansko stanje popolno ugotovilo, pravilno presodilo odločilna

dejstva in odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava. Sodišče v

postopku tudi ni bistveno kršilo takih določb postopka, na katere

pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odst. 339. člen

Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002,

2/2004). Pritožbeno sodišče se strinja s pravnimi zaključki sodišča

prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno

ugotovilo, da je bilo o tožbenem zahtevku, ki ga uveljavlja tožnik v

tej sporni zadevi, že pravnomočno razsojeno in sicer s sodbo

Delovnega sodišča v Celju opr.št. Pd 8/96 z dne 19.4.1996.

Izpodbijana sodba je postala pravnomočna z vročitvijo sodbe VDSS

opr.št. Pdp 1373/96 z dne 19.6.1998, s katero je pritožbeno

sodišče prvostopno sodbo spremenilo tako, da je tožnikov zahtevek

na razveljavitev sklepov disciplinskih organov tožene stranke ter

zahtevek na reintegracijo in reparacijo zavrnilo. Tožnik je zoper

sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo. Vrhovno sodišče RS

je s sodbo opr.št. VIII Ips 243/98 z dne 23.3.1999 reviziji

ugodilo in spremenilo sodbo sodišča druge stopnje, tako da je

pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno. Šele z

vročitvijo sodbe revizijskega sodišča, ki mu je priznalo

reintegracijo in reparacijo, je dejansko postala sodba sodišča

prve stopnje pravnomočna in je tožnik šele z vročitvijo sodbe

Vrhovnega sodišča RS z dne 23.3.1999 dobil izvršilni naslov za

vložitev predloga za izvršbo po 231. členu Zakona o izvršbi in

zavarovanju (ZIZ - Ur.l. RS št. 51/98 - 75/02). Zato je na

podlagi sodbe sodišča prve stopnje, ki je postala pravnomočna in

izvršljiva glede priznanja pravic iz delovnega razmerja šele v

letu 1999, vložil pri Okrajnem sodišču v Velenju predlog za

izvršbo, ki se je vodil pod opr.št. In 59/99. S predlogom je

uveljavljal vrnitev nazaj na delo ter plačilo nadomestila plače

za čas nezakonitega trajanja delovnega razmerja za obdobje od

1.1.1992 do 18.6.1998, ni pa uveljavljal plačila nadomestila

plače tudi za obdobje po navedenem datumu dalje do vrnitve nazaj

na delo, torej do 1.2.2000, čeprav je imel tudi za to obdobje

primeren izvršilni naslov. Za slednje obdobje je tožnik ponovno

vložil predmetno tožbo, kar pa je pravno nedopustno, saj je

potrebno ugotoviti, da je tudi za to obdobje, za katero tožnik v

tem individualnem delovnem sporu vtožuje nadomestilo plače, to je

od 18.6.1998 do 1.2.2000, že pravnomočno razsojeno s sodbo

Delovnega sodišča v Celju, za katero je Okrajno sodišče v Velenju

v sklepu opr.št. In 59/99 z dne 10.1.2002 že ugotovilo, da je

primeren izvršilni naslov.

Načelno sicer ni mogoče pritrditi stališču, da gre za že pravnomočno

razsojeno zadevo v primeru, kadar delavec zahteva na podlagi sodbe, s

katero je pravnomočno odločeno le o temelju zahtevka za plačilo

plače, ne pa tudi o višini, izvršitev te obveznosti z vložitvijo nove

tožbe tako, da tožbeni zahtevek opredeli po višini (sodba in sklep

Vrhovnega sodišča RS opr.št. VIII Ips 235/2002 z dne 10.6.2003).

Vendar ker je v obravnavani zadevi izvršilno sodišče pravnomočno

sodbo Delovnega sodišča v Celju že štelo za primeren izvršilni

naslov, ni mogoče trditi, da v tej zadevi še ni bilo pravnomočno

razsojeno o tožnikovemu reparacijskemu zahtevku za čas od 1.1.1999 do

vrnitve nazaj na delo, to je do 1.2.2000. Da je odločba delovnega

sodišča le z opisnim izrekom glede reparacijskega zahtevka primeren

izvršilni naslov, izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega

sodišča RS (sklep VS RS opr.št. II Ips 431/97 z dne 6.5.1998, sklep

VS RS opr.št. II Ips 587/99 z dne 16.3.2000).

Ker je torej tožnik s predmetno tožbo zahteval nekaj, o čemer je

bilo že pravnomočno razsojeno, v izvršilnem postopku pa je bilo

tudi ugotovljeno, da je konkretna pravnomočna sodba z opisnim

izrekom povsem primeren izvršilni naslov, je sodišče prve stopnje

pravilno odločilo, ko je tožbo tožnika upoštevajoč 2. odstavek

319. člena ZPP, zavrglo.

Glede na navedeno tudi ni utemeljena pritožbena navedba tožeče

stranke, da je izrek pravnomočne sodbe Delovnega sodišča v Celju

opr.št. Pd 8/96 z dne 19.4.1996 nedoločen, ker v izreku ni

navedeno kakšno nadomestilo plače naj bi tožena stranka tožniku

izplačala, zaradi česar je tožnik tudi vložil novo tožbo, s

katero zahteva nadomestilo plače opredeljeno po višini za čas od

18.6.1998 dalje do vrnitve na delo. Pravilno sicer pritožba

opozarja na 21. člen ZIZ, ki določa, da je izvršilni naslov

primeren za izvršbo, če so v njej navedeni upnik in dolžnik ter

predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti. Vendar pa je

v obravnavani zadevi v izvršilnem postopku, v katerem je tožnik

zahteval izvršbo na podlagi pravnomočne sodne odločbe, izvršilno

sodišče že zavzelo jasno stališče, da je sodba, s katero je bila

tožniku priznana pravica do reintegracije in reparacije le na

opisen način, primeren izvršilni naslov. Zato je sodišče prve

stopnje utemeljeno zaključilo, da gre v obravnavani zadevi za

spor, o katerem je bilo že pravnomočno razsojeno.

Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, je

pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo

tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani

sklep sodišča prve stopnje.

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo

tožene stranke pa ni bil potreben, je pritožbeno sodišče na

podlagi 165. člena ZPP odločilo, da vsaka stranka krije sama

svoje stroške pritožbenega postopka.