Labor court has jurisdiction over collective agreement solidarity aid claims against employers.

Za odločanje o tem sporu je stvarno pristojno Delovno sodišče v

Celju.

[JEDRO]

Pojem solidarnostne pomoči v kolektivnih pogodbah se oddaljuje od

splošnega razumevanja in pojmovanja solidarnosti in pomoči. Ne gre za

redistribucijo sredstev tistim, ki jih potrebujejo, temveč za v

kolektivni pogodbi določeno pogodbeno pravico do prejemka, ne glede

na ekonomsko in socialno ogroženost. S tem se pojem solidarnostne

pomoči po vsebini močno razlikuje od socialnih prejemkov. Prav zaradi

nevezanosti na ekonomske in socialne razmere upravičenca do te pomoči

(razen izjem v nekaterih redkih kolektivnih pogodbah), ki niso

kriterij za njeno dodelitev, solidarnostne pomoči ni mogoče

primerjati s pravicami iz socialnega varstva. Solidarnostna pomoč je

določena kot pravica iz kolektivne pogodbe in se navezuje na delovno

razmerje delavca in delodajalca. Zato je za sojenje v takem primeru

pristojno delovno sodišče. Socialni spor je opredeljen v 58. členu

ZDSS-1 kot spor o pravicah, obveznostih in pravnih koristi fizičnih,

pravnih in drugih oseb, če so lahko nosilci pravic in obveznosti iz

sistema socialne varnosti, za katere so v skladu z zakonom pristojna

socialna sodišča. V socialnem sporu se zagotavlja sodno varstvo proti

odločitvam in dejanjem državnih organov in nosilcev javnih pooblastil

v teh zadevah na način in po postopku, ki ga določa ta zakon. Zato

spor o solidarnostni pomoči ne predstavlja spora o pravici iz sistema

socialne varnosti niti spora proti odločitvam in dejanjem državnih

organov ter nosilcev javnih pooblastil, niti ne gre za spor s

področja socialnih prejemkov po 5. točki 1. odst. 7. člena ZDSS.

Pravice iz socialnega varstva so zakonsko opredeljene, skrb za

izvajanje in zagotavljanje socialno varstvene dejavnosti pa je na

državi in ne na delodajalcu (2., 3, in 9. člen ZSV).

[OBRAZLOŽITEV]

Tožnica je dne 30.10.2002 vložila tožbo na Delovno sodišče v

Celju. Iz tožbe izhaja, da je vdova po umrlem S. K., ki je bil do

dneva smrti, dne 12.1.2002, v rednem delovnem razmerju pri tožencu.

Ker po 4. točki 53. člena Kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi

delodajalci (Ur.l. RS št. 26/91 - 69/2002) delavčevi družini pripada

solidarnostna pomoč v primeru smrti delavca, je zahtevala od toženca

plačilo 225.557,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški

postopka.

Delovno sodišče v Celju se je s sklepom dne 15.11.2002 izreklo za

stvarno nepristojno in po pravnomočnosti tega sklepa zadevo

odstopilo Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani. V razlogih

sklepa je navedlo, da gre za spor med delodajalcem in tretjo

osebo, torej za spor iz civilnopravnega in ne delovnopravnega

razmerja, v nadaljevanju pa je (v nasprotju s to opredelitvijo

razmerja) navedlo, da je za zadevo pristojno socialno sodišče,

češ "da je socialna pomoč družini ob smrti člana družine pravica

iz socialnega varstva ..." in nato, "da je pravica do

solidarnostne pomoči po pravni naravi in po vsebini enaka

socialno varstvenim dajatvam, ki jih določa Zakon o socialnem

varstvu (ZSV, Ur.l. RS št. 54/92 - 3/2004 oz. UPB1, Ur.l. RS št.

36/2004)". Sklicevalo se je tudi na sklep Vrhovnega sodišča

Republike Slovenije opr.št. VIII R 63/2000 z dne 5.12.2000.

Sklep o nepristojnosti je bil posredovan Delovnemu in socialnemu

sodišču v Ljubljani 5.12.2002, to sodišče pa je (šele!) dne

17.2.2005 pritožbenemu sodišču posredovalo predlog za določitev

stvarno in krajevno pristojnega sodišča. V predlogu ocenjuje, da

predmetni spor ni socialni spor, za reševanje katerega bi bilo

pristojno socialno sodišče. S tem v zvezi se najprej sklicuje na

opredelitev pristojnosti v Zakonu o delovnih in socialnih

sodiščih (ZDSS-1, Ur.l. RS št. 2/2004) in pri tem zlasti na 5.

točko 1. odst. 7. člena ter 58. člen, sicer pa tudi obširno

pojasnjuje, da pravica do solidarnoste pomoči ob smrti zakonca,

ki jo uveljavlja tožnica, izhaja iz kolektivne pogodbe in po

svoji vsebini nima pravne narave socialno varstvene dajatve.

Poleg tega tudi ne gre za spor proti odločitvi ali dejanju

državnih organov oz. nosilcev javnih pooblastil, temveč za spor

zoper delodajalca pokojnega moža tožnice.

Za odločanje o tem sporu je stvarno pristojno Delovno sodišče v

Celju.

Za določitev pristojnosti sodišča je prvenstvenega pomena vsebina

pravic in pravnih razmerjih, o katerih se v sporu odloča, in

tudi, kdo so stranke v sporu. To izhaja iz določb o pristojnosti

v Zakonu o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99 - 2/2004),

Zakonu o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur.l. RS št.

19/94, po katerem je odločilo Delovno sodišče v Celju o svoji

stvarni nepristojnosti) ter novem Zakonu o delovnih in socialnih

sodiščih (ZDSS-1), ki ga je glede na določbo 1. odst. 84. člena

potrebno uporabljati tudi pri presoji pristojnosti v konkretni

zadevi.

Solidarnostna pomoč je v Kolektivni pogodbi med delavci in

zasebnimi delodajalci opredeljena kot pravica do prejemka, ki

pripada v glavnem delavcu, v primeru njegove smrti pa tudi

njegovi družini. Gre za iztožljivo pravico, ki nastane zgolj ob

nastopu v kolektivni pogodbi določenih primerov, brez upoštevanja

ekonomsko socialnih okoliščin oz. premoženjskega stanja

upravičenca do prejemka. Namen izplačila solidarnostne pomoči ni

izrecno predviden in določen. V primeru smrti delavca, ožjega

družinskega člana, invalidnosti ali daljše bolezni govorimo

predvsem o nepremoženjski naravi te pomoči, v primeru

elementarnih nesreč pa prvenstveno o namenu omilitve prikrajšanja

delavca na premoženjskem področju. Vendar tudi to osnovno

razlikovanje v praksi ni povsem jasno, glede na to do kakšnega

prikrajšanja oz. škode lahko pride v posameznih primerih,

predvsem pri invalidnosti in bolezni, in zato ker kot pogoj za

pridobitev pomoči (v citirani kolektivni pogodbi, tako pa je tudi

v večini ostalih kolektivnih pogodb) ni določen še obstoj

dejanskega prikrajšnja ali finančne stiske. Na ta način se pojem

solidarnostne pomoči, kot ga v glavnem poznamo v sedanjih

kolektivnih pogodbah, oddaljuje od splošnega razumevanja in

pojmovanja solidarnosti in pomoči, saj ne gre za redistribucijo

sredstev tistim, ki jih potrebujejo, temveč za pogodbeno določeno

pravico do prejemka, ne glede na ekonomsko in socialno

ogroženost.

S tem se pojem solidarnostne pomoči po vsebini močno razlikuje od

socialnih prejemkov. Prav zaradi nevezanosti na ekonomske in

socialne razmere prosilca oz. upravičenca do te pomoči (razen

izjem v nekaterih redkih kolektivnih pogodbah), ki tudi niso

kriterij za njeno dodelitev, solidarnostne pomoči ni mogoče

primerjati s pravicami iz socialnega varstva, ki obsegajo

storitve in ukrepe, namenjene preprečevanju in odpravljanju

socialnih stisk in težav posameznikov, družin in skupin

prebivalstva ter dajatev namenjenih tistim posameznikom, ki si

sami materialne varnosti ne morejo zagotoviti zaradi okoliščin,

na katere ne morejo vplivati (3. člen ZSV).

Nadalje ni mogoče zanemariti dejstva (na katerega v svojem

predlogu za določitev stvarno pristojnega sodišča pravilno

opozarja Delovno in socialno sodišče v Ljubljani), da so pravice

iz socialnega varstva zakonsko opredeljene, skrb za izvajanje in

zagotavljanje socialno varstvene dejavnosti pa je na državi in ne

na delodajalcu (2., 3. in 9. člen ZSV). ZSV določa tudi način

uveljavljanja pravic, opravljanje dejavnosti socialnega varstva,

izvajalce te dejavnosti, financiranje itd.. Zato se ni mogoče

strinjati s stališčem, ki ga je s tem v zvezi zavzelo Delovno

sodišče v Celju oz. tudi s stališčem, ki ga je v citiranem sklepu

zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije, "da je pravica do

solidarnostne pomoči po pravni naravi in po vsebini enaka

socialno varstvenim dajatvam, ki jih določa ZSV, kar pomeni, da

predstavlja socialni prejemek" in je torej "za spore, do katerih

pride pri uveljavljanju te pravice, če se prejemek uveljavlja

zaradi smrti delavca, podana pristojnost socialnega sodišča po 4.

točki 5. člena ZDSS".

Prav tako se ni mogoče strinjati s stališčem, ki ga je na eni od

evidenčnih sej oblikoval delovno-socialni oddelek Vrhovnega

sodišča Republike Slovenije (v zvezi s pobudo za sprejem

načelnega pravnega mnenja, da je za spore v zvezi z

uveljavljanjem solidarnostne pomoči po določbah 4. odst. 44.

člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG) ter 4.

odst. 40. člena Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti

(KPNGD), ki jo zahtevajo družinski člani, stvarno pristojno

delovno sodišče po določbi 2. točke 4. člena ZDSS). Ob

obravnavanju pobude je delovno-socialni oddelek VS RS navedel, da

gre v sporu, kjer družinski člani na podlagi določb kolektivnih

pogodb zahtevajo svojo izvirno (ne izvedeno) pravico do

solidarnostne pomoči, za civilni spor med delodajalcem in svojcem

delavca, ki pri njem ni v delovnem razmerju.

Navedeno stališče po mnenju pritožbenega sodišča neupravičeno

zanemarja dejstvo, da je tudi solidarnostna pomoč v takšnem

primeru (kot pravica ožjega družinskega člana oz. družine umrlega

delavca) določena kot pravica iz kolektivne pogodbe in da je

solidarnostna pomoč, ki pripada družinskemu članu ob smrti

zakonca - delavca, odvisna oz. se navezuje na delovno razmerje

delavca in delodajalca.

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani tudi pravilno opozarja na

opredelitev socialnega spora v 58. členu ZDSS-1, in sicer da so

socialni spori spori o pravicah, obveznostih in pravnih koristi

fizičnih, pravnih in drugih oseb, če so lahko nosilci pravic in

obveznosti iz sistema socialne varnosti, in za katere so v skladu

z zakonom pristojna socialna sodišča, pri tem pa se v socialnem

sporu zagotavlja sodno varstvo proti odločitvam in dejanjem

državnih organov in nosilcev javnih pooblastil v zadevah iz

prejšnjega odstavka na način in po postopku, ki ga določa ta

zakon. Na podlagi te opredelitve in prejšnjih pojasnil je jasno,

da spor o solidarnostni pomoči ne predstavlja spora o pravici iz

sistema socialne varnosti niti spora proti odločitvam in dejanjem

državnih organov ter nosilcev javnih pooblastil. Glede na gornje

pojasnilo vsebinske narave solidarnostne pomoči je tudi očitno,

da spor z zahtevkom za solidarnostno pomoč ni spor s področja

socialnih prejemkov, torej spor po 5. točki 1. odst. 7. člena

ZDSS.

Ob trdnem stališču, da torej v konkretni zadevi ne gre za

socialni spor, se lahko zastavlja vprašanje, ali gre za

individualni delovni spor ali morda za spor iz civilnopravnih

razmerjih fizičnih in pravnih oseb, torej za spor po ZPP. Glede

na gornje pojasnilo se pravica do solidarnostne pomoči vdove po

umrlem delavcu, ki jo ta uveljavlja proti njegovemu delodajalcu,

odmika od klasične opredelitve civilne pravice, saj gre za

pravico iz kolektivne pogodbe, ki se vsaj posredno navezuje na

delovno razmerje pred tem umrlega delavca. V praksi tudi poznamo

(sicer redke) primere, pri katerih je sodna praksa odstopila od

striktnega stališča, da je individualni delovni spor le tisti

spor o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega

razmerja, kjer nastopata na eni strani delavec in na drugi strani

delodajalec, temveč da takšen spor opredeljuje zlasti njegova

vsebina, ki je v povezavi z delovnim razmerjem (npr. spor med

delavcem in enem ali več upnikov v stečajnem postopku, ki so

prerekali delavčevo terjatev; torej spor, v katerem kot stranki

ne nastopata delavec in delodajalec).

Glede na navedeno in v skladu s 1. odst. 25. člena ZPP in 2.

točko 104. člena Zakona o sodiščih (ZS, Ur.l. RS št. 19/94 -

73/2004) je pritožbeno sodišče sklenilo, da je za odločanje o

konkretnem sporu pristojno Delovno sodišče v Celju, ki bo o

zadevi odločalo v individualnem delovnem sporu.