Temporary disability dispute is a social matter, not an individual labor dispute, per ZDSS and ZZVZZ.

Za odločanje v tem sporu je stvarno pristojno Delovno in socialno

sodišče v Ljubljani.

[JEDRO]

Spor o začasni nezmožnosti za delo je socialni spor, saj gre

za presojo zakonitosti odločb ZZZS o začasni nezmožnosti za

delo in ne za spor med delavcem in delodajalcem, čeprav tudi

delovnopravna zakonodaja vsebuje določene norme, ki se

nanašajo na pravice v zvezi z začasno odsotnostjo delavca z

dela (137. člen ZDR, 169. člen ZDR).

[OBRAZLOŽITEV]

Tožnik je vložil tožbo na Delovno in socialno sodišče v Ljubljani. V

tožbi je navedel, da je zdravstvena komisija tožene stranke z

odločbama z dne 28.6.2004 in 15.6.2004 zavrnila njegovo pritožbo

zoper odločbe imenovanega zdravnika z dne 3.5.2004, 26.5.2004 in

2.6.2004. Njegovo zdravljenje z 27.5.2004 še ni končano, zaradi česar

meni, da za delo ni sposoben, kar izhaja tudi iz predložene

zdravniške dokumentacije. Predlaga razveljavitev odločb tožene

stranke z dne 28.6.2004 in 15.6.2004 ter ugotovitev, da je začasno

nezmožen za delo od 27.5.2004 dalje do odločitve invalidske komisije.

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je v zadevi opr. št. Ps

1801/2004, s sklepom z dne 1.9.2004 odločilo, da ni stvarno

pristojno za odločanje in sklenilo, da po pravnomočnosti tega

sklepa zadevo odstopi stvarno in krajevno pristojnemu Delovnemu

sodišču v Kopru, oddelek v Postojni, z utemeljitvijo, da v

konkretni zadevi ne gre za socialni, temveč za individualni

delovni spor iz 1. točke 4. člena Zakona o delovnih in socialnih

sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS, št. 19/94). Delovno sodišče v Kopru,

oddelek v Postojni je v zadevi opr. št. Su 28/2004, dne 5.10.2003

sprožilo spor o pristojnosti, saj je menilo, da za odločanje ni

stvarno pristojno.

Za odločanje v tem sporu je stvarno pristojno Delovno in socialno

sodišče v Ljubljani.

Sodišče, ki se je izreklo za stvarno nepristojno, je v razlogih

svojega sklepa med drugim navedlo, da je pristojnost socialnega

sodišča opredeljena v 5. členu ZDSS, pri čemer 2. točka istega

člena določa, da je socialno sodišče pristojno odločati v sporih

z področja zdravstvenega zavarovanja, ki so opredeljeni kot spori

o pravici do in iz zdravstvenega zavarovanja, spori v zvezi s

prostovoljnim zavarovanjem in spori v zvezi s plačevanjem

prispevkov za zdravstveno zavarovanje. Ker 13. člen Zakona o

zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ - Ur. l.

RS, št. 9/92 - 126/2003, UPB 1, Ur. l. RS, št. 20/2004) med

pravicami iz obveznega zdravstvenega zavarovanja ne določa

pravice do začasne zadržanosti od dela kot takšne, temveč le

pravico do nadomestila plače za ta čas, zdravstvena nezmožnost za

delo in z njo povezano odsotnost od dela ni pravica iz

zdravstvenega zavarovanja, temveč pravica iz delovnega prava.

Zato tovrstnega spora ni mogoče opredeliti kot spora o pravici do

in iz zdravstvenega zavarovanja v skladu s 1. alineo 2. točke 5.

člena ZDSS. Nadalje se sklicuje na 1. odstavek 169. člena Zakona

o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002), ki določa,

da je delavec upravičen do odsotnosti z dela v primeru začasne

nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali poškodbe in drugih

primerih v skladu s predpisi o zdravstvenem zavarovanju. Glede na

to določbo meni, da je zdravstvena nezmožnost za delo in z njo

povezana odsotnost z dela pravica iz delovnega prava, pravica iz

zdravstvenega zavarovanja pa je le pravica do nadomestila plače

med začasno zadržanostjo od dela, ne pa tudi začasna zadržavnost

od dela sama. Pri odločitvi o stvarni pristojnosti ključen pomen

pripisuje naravi spornega razmerja in ne subjektom spora, glede

na to, da se zdravstveno varstvo v obravnavanem segmentu

neposredno navezuje na pravice in obveznosti iz delovnega

razmerja. V nadaljevanju opozarja, da sedanja sodna praksa

povzroča podvajanje postopkov, saj delovna sodišča niso vezana na

pravnomočne odločitve socialnega sodišča o morebitni upravičeni

začasni zadržanosti zavarovanca - delavca od dela, kar pa ne

prispeva k hitrem reševanju delovnih in socialnih sporov. S tem

ni zagotovljena ustavna pravica do sodnega varstva iz 23. člena

Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91 - 69/2004). V

podporo svojemu stališču se Delovno in socialno sodišče v

Ljubljani sklicuje tudi na nekatere od odločb Vrhovnega sodišča

Republike Slovenije in nekatera mnenja v strokovnih člankih.

ZZVZZ bolniškega staleža oziroma začasne nezmožnosti za delo

dejansko ne obravnava kot izvirne pravice iz zdravstvenega

varstva ter zavarovanja, torej eno od pravic do socialne

varnosti. Kot takšno obravnava predvsem pravico do nadomestila

plače med začasno zadržanostjo od dela, vendar to pravico določa

tudi ZDR v 137. členu. S tem v zvezi sicer ni mogoče izhajati le

iz določbe 13. člena ZZVZZ (kot to navaja Delovno in socialno

sodišče v Ljubljani), saj ta člen govori o tem, kaj obsega

obvezno zavarovanje in ne določa konkretno pravic iz obveznega

zavarovanja. Te konkretneje opredeljujejo 23. in nadaljnji členi

istega zakona. 23. člen prav tako ne določa posebej vsebine

individualnih pravic do zdravstvenih storitev ali do medicinske

oskrbe, kar predstavlja določeno pomanjkljivost slovenske

zakonske ureditve zdravstvenega varstva. Zanimivo pa je, da

Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 79/74

- 84/2004) v 26. členu določajo pravice zavarovanih oseb do

storitev osnovne zdravstvene dejavnosti, med temi pravicami pa

tudi ugotavljanje začasne zadržanosti od dela. Tudi ZZVZZ v 5.

poglavju (poglavju "uveljavljanje pravic iz zdravstvenega

zavarovanja"), v zvezi z odločanjem o začasni nezmožnosti za delo

in predvidenih organih, ki o tem odločajo, govori o tem kot o

postopku za uveljavljanje pravic iz zdravstvenega zavarovanja po

tem zakonu (81. člen ZZVZZ). Za ta postopek predvideva odločanje

po imenovanem zdravniku (81. člen) in zdravstveni komisiji (82.

člen), ta postopek pa loči od postopka odločanja o pravici do

nadomestila, pogrebnine, posmrtnine, povračila potnih stroškov,

itd.. O teh pravicah odločajo drugi organi (84. člen ZZVZZ).

Pravna opredelitev odločanja le o začasni nezmožnosti zavarovanca

- delavca za delo je torej nejasna in problematična, toliko bolj

ker tudi delovna zakonodaja določa pravico delavca do nadomestila

plače (137. člen ZDR) in pravico do upravičene odsotnosti z dela

v primerih začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali

poškodbe, itd. (169. člen ZDR). V zvezi s temi pravicami in

pravicami iz zdravstvenega zavarovanja, ki nesporno izhajajo iz

ZZVZZ, se odločitev o nezmožnosti zavarovanca - delavca za delo

kaže predvsem kot odločitev o dejstvu, ki ima lahko posledice na

pravice na delovnem in socialnem področju, vendar so za odločanje

o teh pravicah pristojni drugi organi oz. delodajalec.

V sporu le v zvezi z začasno nezmožnostjo za delo ni bistveno

vprašanje upravičenosti do nadomestila plače, saj je pravni

interes zavarovancev - delavcev le v tem, da se ugotovi

upravičena nezmožnost za delo iz medicinskih razlogov. Tudi v

konkretni zadevi ne gre za spor o pravici do nadomestila plače,

ali za spor o katerikoli od odločitev delodajalca v posledici

ugotovljene zmožnosti delavca za delo, temveč zgolj za spor o

začasni nezmožnosti za delo. Evidentno gre torej le za vprašanje

začasne nezmožnosti za delo tožnika in s tem v zvezi konkretno za

zakonitost odločb, ki jih o začasni nezmožnosti izdajajo organi

tožene stranke in ne delodajalec. Tožnik ne izpodbija kakršnekoli

odločitve delodajalca o njenih pravicah in obveznostih iz

delovnega razmerja, temveč le odločitev zdravstvene komisije

oziroma imenovanega zdravnika tožene stranke, ki sta v skladu s

pozitivnimi predpisi tudi pristojna za sprejemanje odločb o

začasni nezmožnosti zavarovanca - delavca za delo.

Iz določb o pristojnosti v delovnih in socialnih sporih (5. člen

in 6. člen ZDSS) izhaja, da je le-ta opredeljena predvsem z

upoštevanjem vsebine spora in strank v sporu.

Če izhajamo iz vsebine spora je torej mogoče (glede na zgornje

navedbe) v konkretni zadevi ugotoviti nejasnosti glede pravne

narave oz. pravne opredelitve začasne nezmožnosti za delo v

zakonodaji in podzakonskih aktih, očitno pa je, da tožnik v sporu

ne uveljavlja neke premoženjske ali druge posamične pravice do

delodajalca. Glede strank spora je jasno, da je bilo odločanje o

začasni zadržanosti preneseno v javno sfero pristojnih organov

Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Zato je sporu

neutemeljeno pripisati obeležja delovnega spora med delavcem in

delodajalcem oziroma spora, kot ga ZDSS v 2. točki 4. člena

opredeljuje kot delovni spor (stališče iz sklepa DSS v Ljubljani

o nepristojnosti, ker gre za spor iz 1. točke 4. člena ZDSS je

očitno napačno, saj bi ob uvrstitvi konkretnega spora med delovne

spore lahko prišla v poštev le določba 2. točke 4. člena ZDSS, ki

pa spore, kot jih določa, opredeljuje tudi po strankah - delavcu

in delodajalcu). Zaradi tega ni utemeljenih razlogov za spremembo

dosedanje enotne prakse o tem, da o tovrstnih sporih odloča

socialno sodišče. Še toliko bolj bi bila sprememba dosedanje

prakse oziroma opredelitev konkretnega spora kot delovnega spora

neutemeljena z upoštevanjem novele ZZVZZ oziroma Zakona o

spremembah in dopolnitvah ZZVZZ (ZZVZZ-F, Ur. l. RS, št.

60/2002), ki je odpravil dotedanje nejasnosti o naravi

ugotavljanja začasne nezmožnosti za delo s strani zdravnikov

oziroma zdravstvenih komisij, saj je izrečno določil, da

imenovani zdravnik oziroma zdravstvena komisija o začasni

nezmožnosti za delo izdajata odločbo.

Ker so ostale navedbe v razlogih sklepa Delovnega in socialnega

sodišča v Ljubljani, s katerim se je le-to izreklo za stvarno

nepristojno, za odločanje v tem sporu pravno nerelevantne za samo

presojo (vpliv na hitrost postopka ne more biti argument za

nepristojnost, prav tako pa iz citiranih odločb VS RS in člankov

ne izhaja, da bi bilo za konkreten spor pristojno delovno

sodišče), je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 25. člena

ZPP in 2. točke 104. člena Zakona o sodiščih (ZS - Ur. l. RS, št.

19/94 - 73/2004) sklenilo, da je za odločanje v konkretnem sporu

pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, ki bo o zadevi

odločalo v socialnem sporu.