Appeal dismissed; severance pay must include disability compensation to ensure equal treatment for invalid workers.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve

stopnje.

[JEDRO]

Zaradi zagotovitve enakega obravnavanja in enakega zagotavljanja

pravic delavcu, ki zaradi invalidnosti in razporeditve na drugo

delovno mesto prejema nižjo plačo, kot bi jo prejemal, če ne bi bil

invalid in prerazporejen, je invalidom III. kategorije lahko priznana

pravica do nadomestila zaradi manjše plače na drugem delovnem mestu.

Namen nadomestila je zagotoviti invalidu enak materialni položaj, kot

ga je imel pred nastankom invalidnosti, saj zaradi slednje ne more

biti v manj ugodnem položaju od delavcev, ki niso invalidi. Zato je

potrebno pri odmeri odpravnine upoštevati poleg prejete plače tudi

nadomestilo zaradi manjše plače na drugem delovnem mestu.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki,

da tožniku iz naslova odpravnine plača 234.333,30 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 31.3.2002 do plačila, mu povrne stroške

postopka v znesku 106.600,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

izdaje sodbe do plačila ter za tožnika plača stroške sodnih taks.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja pritožbena

razloga iz 2. in 3. točke 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem

postopku (ZPP, Ur. l. RS 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da je

sodišče prve stopnje napravilo napako, ker je pri odmeri odpravnine

vzelo za osnovo tudi nadomestilo plače, ki ga tožnik prejema zaradi

manjše plače na drugem delovnem mestu kot invalid po predpisih o

pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Meni, da to nadomestilo ni

del plače, saj 43. člen Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske

dejavnosti (SKPGD, Ur. l. RS 40/97) jasno določa, kaj sestavlja

plačo. Poleg tega je tožnik pred in ob upokojitvi prejemal višjo

plačo, tako da do nadomestila niti ni bil upravičen. Predlaga

spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev zahtevka oz. podredno

razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah

pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na

bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP in na

pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo zahtevano razliko v

odpravnini in se postavilo na stališče, da je osnova zanjo poleg

prejete plače v zadnjih treh mesecih dela pred upokojitvijo tudi

prejeto nadomestilo, ki ga je tožnik prejemal zaradi manjše plače

na drugem delovnem mestu kot invalid III. kategorije. Obe stranki

sta na naroku za glavno obravnavo soglašali, da gre v tem

delovnem sporu za pravno vprašanje, ali se v osnovo za odmero

odpravnine všteva tudi to nadomestilo. Med strankama sam izračun

oz. zahtevana višina odpravnine ni bila sporna, kar je sodišče

prve stopnje v izpodbijani sodbi tudi ugotovilo. O tem ni

izvajalo nobenih dokazov, saj niti niso bili predlagani. Tako

tožena stranka v zvezi s trditvami iz odgovora na tožbo, da

tožnik pri plači sploh ni bil prikrajšan, zaradi česar do

nadomestila ni bil upravičen, ni predlagala nobenih dokazov, zato

so pritožbene navedbe, kjer te ugovore ponavlja, neupoštevne.

Nadomestilo zaradi manjše plače na drugem delovnem mestu res ni

plača, kar izhaja tudi iz dopisa Inšpektorata za delo z dne

18.12.2002, na katerega se pritožba sklicuje in drži tudi to, da

plačo sestavljajo osnovna plača, dodatki in del plače iz naslova

delovne uspešnosti in uspešnosti poslovanja. Vendar pa pri odmeri

odpravnine ni mogoče vedno upoštevati kot osnovo le plačo, ki jo

je delavec dejansko prejel, ampak v določenih primerih tudi

plačo, ki bi jo prejel, če bi delal. To se npr. zgodi, če je

delavec dalj časa odsoten in prejema nadomestilo; ali če je s

sodno odločbo priznana delavcu pravica do nadomestila plače za

čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in v podobnih

primerih.

Zaradi zagotovitve enakega obravnavanja in enakega zagotavljanja

pravic delavcu, ki zaradi invalidnosti in razporeditve na drugo

delovno mesto prejema nižjo plačo, kot bi jo prejemal, če ne bi

bil invalid in prerazporejen, je invalidom III. kategorije lahko

priznana pravica do nadomestila zaradi manjše plače na drugem

delovnem mestu. Namen nadomestila je zagotoviti invalidu enak

materialni položaj, kot ga je imel pred nastankom invalidnosti,

saj zaradi slednje ne more biti v manj ugodnem položaju od delavcev,

ki niso invalidi. Zato je potrebno pri odmeri odpravnine upoštevati

poleg prejete plače tudi nadomestilo zaradi manjše plače na drugem

delovnem mestu.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in

potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Opozoriti pa je potrebno na napako, ki jo je pri izdaji sodbe

zagrešilo sodišče. V izrek namreč ne sodi citiranje zakonskih določb,

zlasti še, če so te napačne. Sodišče je nekritično sledilo površnemu

zahtevku, v katerem tožnik citira 36. f člen ZDR; slednji se nanaša

na odpravnino trajno presežnemu delavcu, ki z odpravnino ob

upokojitvi nima prav nobene zveze. Sodišče ni dolžno slediti

zahtevkom tako, kot se glasijo, ampak mora le odločiti v njihovem

okviru, pri tem pa mora paziti, da so izreki jasni, precizni in

predvsem pravilni.