Appeal court partially allows claim for severance pay based on net salary instead of gross salary for permanently excess employees.

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve

stopnje (1. in 2. točka izreka) delno spremeni tako, da se glasi:

" 1. Drugotožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki

1.649.775,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.4.2002 dalje do

plačila, v osmih dneh pod izvršbo, višji tožbeni zahtevek (glede

plačila zneska 579.940,00 SIT s pp) pa se zavrne.

2. Tožeča stranka je dolžna povrniti drugotoženi stranki

stroške postopka v znesku 10.453,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 16.1.2003 do plačila, v osmih dneh pod

izvršbo."

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem

delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna povrniti drugotoženi stranki stroške

pritožbenega postopka v znesku 19.110,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 22.4.2005 do plačila, v osmih dneh pod izvršbo.

[JEDRO]

Če delavec izpolnjuje pogoje za upokojitev, a se ne upokoji, ampak mu

delovno razmerje preneha kot trajno presežnemu delavcu, je upravičen

do odpravnine po 36.f čl. ZDR. Odločitve delavca, da se kljub

izpolnjevanju pogojev za upokojitev ne bo upokojil, ni mogoče šteti

za zlorabo pravic. ZPDJUZ je glede na ZDR speciali zakon, zato je

potrebno pri odmeri odpravnine trajno presežnemu delalvcu uporabiti

določbo 18. čl. ZPDJUZ. Glede na citirano določbo je kot osnova za

odmero odpravnine določena neto plača in je zato tožnica upravičena

do odpravnine, izračunane ob upoštevanju neto plače v zadnjih treh

mesecih, ne glede na sicerjšno prakso, da je po 3. odst. 36.f čl. ZDR

osnova za izračun odpravnine delavčeva bruto plača.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu

zahtevku tožeče stranke ter naložilo drugotoženi stranki, da je

dolžna plačati tožeči stranki na račun razlike odpravnine

2.229.715,55 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.4.2002 dalje do

plačila (1. točka izreka) ter ji povrniti stroške postopka v znesku

44.594,00 SIT, vse v osmih dneh pod izvršbo (2. točka izreka).

Tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko Republiko Slovenijo

(Ministrstvo za znanost, šolstvo in šport) je zavrnilo (3. točka

izreka) ter naložilo tožnici, da povrne prvotoženi stranki stroške

postopka v znesku 85.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

16.1.2003 dalje v osmih dneh pod izvršbo (4. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo oz. njen ugodilni del se pritožuje drugotožena

stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne in

nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega

prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da

pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in zavrne tožbeni

zahtevek v celoti oz. da tožbenemu zahtevku ugodi le delno do višine

1.161.494,00 SIT (razlika v odpravnini, izračunana po neto osnovi).

Podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe ter

vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi

navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb

postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker ni razveljavilo

2. točke sklepa tožene stranke z dne 28.9.2001, s katerim je bila

tožnici priznana le odpravnina ob upokojitvi. Citirani sklep ni

razveljavljen, s sodbo pa se spreminja prav ta del sklepa. Sodišče

prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, saj je

nezanesljivo obrazložilo pomanjkanje pasivne legitimacije na strani

prvotožene stranke, pri tem pa ni upoštevalo sodbe VS RS opr. št.

VIII Ips 56/2000, v kateri je Vrhovno sodišče zavzelo stališče o tem

vprašanju. Že pri tem vprašanju se postavlja vprašanje zaupanja v

pravni red, saj je izpodbijana sodba to judikatno stališče kratko

malo zaobšlo. Vprašanje je, ali je tožnica sploh upravičena do

odpravnine, ki pripada presežnim delavcem. Že pred opredelitvijo za

presežno delavko je izpolnila 35 let delovne dobe in 58 let starosti

in je s tem pridobila pravico do "polne" pokojnine. Zakonodajalec je

odpravnino za presežne delavce predvidel kot socialno kategorijo za

primere, ko delavci ostanejo brez zaposlitve in so po izteku pravic

na zavodu za zaposlovanje brez dohodkov. Za tožnico to ne velja, ker

se je po izteku odpovednega roka takoj upokojila. Zato uveljavljanje

pravice do odpravnine po 36.f členu ZDR v takšnem primeru, kot je

tožničin, pomeni zlorabo prava. Kot nadaljnjo kršitev materialnega

prava pa pritožba šteje odločitev glede višine dosojene razlike do

odpravnine, ki je bila izračunana glede na bruto osnovo. Takšna

odločitev je v nasprotju z dosedanjo sodno prakso (v sodbi VDSS opr.

št. Pdp 848/98 z dne 28.1.2000 je razsojeno, da delavcu pripada

odpravnina glede na njegovo neto plačo). V 40. členu Kolektivne

pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanje v RS je določeno, da

pripada delavcu, ki mu preneha delovno razmerje zaradi nujnih

operativnih razlogov, odpravnina v višini 50% njegove povprečne

izplačane (torej ne obračunane) plače brez odtegljajev v zadnjih treh

mesecih za vsako leto dela v vzgojnoizobraževalnih zavodih. Delavcu

se ne izplača bruto plača, ampak neto plača, po obračunu in plačilu

davkov in prispevkov. S tem, ko je odpravnina prisojena ob

upoštevanju bruto osnove, tožnici pripada tudi del plače, ki je

prihodek ZPIZ, zdravstva in proračuna RS. Sodišče pri ugotavljanju

višine odpravnine tudi ni upoštevalo določb 18. člena Zakona o plačah

delavcev v javnih vzgojnoizobraževalnih zavodih, ki določa, da

presežnim delavcem pripada odpravnina v višini polovice njegove

povprečne plače v zadnjih treh mesecih, zmanjšane za davke in

prispevke. Tudi navedena določba citiranega zakona očitno določa kot

osnovo neto in ne bruto plače.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah

razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je pazilo na

bistvene kršitve določb postopka, na katere je v skladu z določbo 2.

odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS, št.

26/99 - 2/2004) dolžno paziti po uradni dolžnosti ter na pravilno

uporabo materialnega prava.

V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo absolutnih bistvenih

kršitev določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni

dolžnosti. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena, saj vsebuje

razloge o vseh odločilnih dejstvih, od katerih je odvisna odločitev v

tem individualnem delovnem sporu. Dejansko stanje glede odločilnih

dejstev je bilo sicer pravilno in popolno ugotovljeno, vendar pa je

sprejeta odločitev deloma nepravilna zaradi deloma zmotne uporabe

materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnici prenehalo

delovno razmerje kot trajno presežni delavki na podlagi sklepov

tožene stranke z dne 20.8.2001 ter 28.9.2001. Zato je upravičena do

odpravnine v skladu z določbo 3. odstavka 36.f člena Zakona o

delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 14/90 - 71/93), po kateri delavcu,

ki je zaposlen pri delodajalcu najmanj dve leti, pripada odpravnina v

višini najmanj polovice povprečne plače v zadnjih treh mesecih za

vsako leto dela pri delodajalcu. Stališče tožene stranke, da naj bi

šla tožnici, ki se je po prenehanju delovnega razmerja pri toženi

stranki, to je po izteku odpovednega roka, upokojila, le odpravnina

ob upokojitvi, ni pravilno. ZDR v citirani določbi priznava pravico

do odpravnine vsem delavcem, ki jim je delovno razmerje prenehalo kot

trajnim presežkom. Če se je tožena stranka odločila, da tožnico

opredeli kot trajno presežno delavko, ki ji iz tega razloga preneha

delovno razmerje, je s tem prevzela tudi zakonske obveznosti iz 36.f

člena ZDR. Tožnici bi šla odpravnina ob upokojitvi le v primeru, če

bi se sama odločila za prenehanje delovnega razmerja zaradi

upokojitve in bi ji delovno razmerje prenehalo na podlagi 1. ali 2.

točke 1. odstavka 100. člena ZDR, kar pa se v obravnavanem primeru ni

zgodilo. Če se delavec, čeprav izpolnjuje pogoje za pridobitev

starostne pokojnine, sam ne odloči za prenehanje delovnega razmerja

in mu delovno razmerje preneha na drugi pravni podlagi na podlagi

odločitve delodajalca, tega nikakor ni mogoče označevati za zlorabo

pravic, kot zmotno meni pritožba.

Odločitev prvostopenjskega sodišča o temelju zahtevka je torej

pravilna, pri odločitvi o višini odpravnine, do katere je tožnica

upravičena, pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno

pravo, ko je štelo, da je za izračun odpravnine po 3. odstavku 36.f

člena ZDR, ki pripada tožnici, treba upoštevati tožničino povprečno

bruto plačo za mesece junij, julij in avgust 2001. Tožena stranka

namreč pravilno opozarja, da je potrebno v obravnavanem primeru

upoštevati določbo 18. člena Zakona o plačah delavcev v javnih

vzgojnoizobraževalnih zavodih (ZPDJVZ - Ur. l. RS št. 16/1992 -

36/1996), ki določa: "Delavcu, kateremu zavod ne more več zagotoviti

dela in mu v skladu z zakonom preneha delovno razmerje, pripada

odpravnina v višini polovice njegove povprečne plače v zadnjih treh

mesecih, zmanjšane za prispevke in davke, za vsako leto dela v

vzgojnoizobraževalnih zavodih, če je bil v vzgoji in izobraževanju

zaposlen najmanj dve leti." Citirani zakon je specialni predpis v

razmerju do ZDR, ki sicer res določa kot osnovo za izračun odpravnine

bruto plačo (3. odstavek 36.f člena ZDR govori o odpravnini "v višini

najmanj polovice njegove povprečne mesečne plače v zadnjih treh

mesecih"). Sodna praksa, na katero se sklicuje tožena stranka, se je

v zadnjih letih spremenila, tako da je v sodnih odločbah VS RS

zavzeto stališče, da je osnova za izračun odpravnine po 3. odstavku

36.f členu ZDR bruto plača, če ni izrecno določeno drugače (sodba VS

RS VIII Ips 12/2003 - baza SOVS). V obravnavanem primeru pa je

potrebno upoštevati določbo specialnega predpisa, to je 18. člena

ZPDJVZ, v katerem je izrecno določena neto plača kot osnova za

izračun odpravnine trajno presežnemu delavcu. Zato je tožnica

upravičena do odpravnine, izračunane ob upoštevanju neto zneskov

plače v zadnjih treh mesecih, to je v obdobju junij - avgust 2001 in

ne ob upoštevanju bruto plače, kot je presodilo sodišče prve stopnje.

Pritožba tožene stranke je zato delno utemeljena. Tožnica je v

navedenih mesecih, kot izhaja iz predloženih plačilnih list, prejela

naslednje neto plače: junij 2001 - 188.081,70 SIT, julij 2001 -

187.705,40 SIT, avgust 2001 - 189.147,90 SIT. Povprečna neto plača za

zadnje tri mesece dela (pred nastopom odpovednega roka) znaša

188.311,66 SIT, zato znaša pripadajoča odpravnine ob upoštevanju 25

let delovne dobe 2.353.895,70 SIT /(188.311,66 : 2) x 25/.

Upoštevajoč prejeti znesek 704.120,70 SIT je torej tožnica upravičena

do razlike v višini 1.644.775,00 SIT.

Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi delno podani, je pritožbeno

sodišče pritožbi delno ugodilo in v skladu 4. točko 358. člena ZPP

delno spremenilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje tako kot

izhaja iz izreka.

Glede na spremembo sodbe je bilo potrebno glede na spremenjen uspeh

strank v postopku ponovno odločiti o stroških postopka. Tožeča

stranka je v tem individualnem delovnem sporu delno uspela, pri

odločanju o stroških postopka pa je pritožbeno sodišče upoštevalo

določbe 154. in 155. člena ZPP. Potrebni stroški tožeče stranke

znašajo 44.594,00 SIT (sodna taksa za tožbo in sodbo). Potrebni

stroški drugotožene stranke pa znašajo skupaj 167.125,00 SIT (odgovor

na tožbo 160 točk, obravnava 80 točk, pripravljalna vloga 375 točk,

zastopanje na dveh obravnavah - 2x 250 točk, urnina 100 točk, 20%

DDV). Tožeča stranka je s tožbenim zahtevkom uspela do višine 74%,

drugotožena s 26%. Po medsebojnem pobotanju zneskov, ki sta jih glede

na uspeh v postopku dolžni pravdni stranki povrniti, je tožeča

stranka dolžna povrniti drugotoženi stranki stroške postopka v višini

10.453,00 SIT, zato je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev o

stroških tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

Pri odločanju o povrnitvi pritožbenih stroškov je pritožbeno sodišče

upoštevalo, da je drugotožena stranka s pritožbo delno uspela. Zato

ji je tožeča stranka dolžna povrniti sorazmerni del pritožbenih

stroškov, odmerjenih v skladu z veljavno odvetniško tarifo, v višini

19.110,00 SIT (potrebni stroški za pritožbo znašajo 625 točk ter

stroški takse v višini 4.750,00 SIT, ob upoštevanju 26% uspeha tožene

stranke v pritožbenem postopku pa sorazmerni del pritožbenih

stroškov, ki jih je drugotoženi stranki dolžna povrniti tožnica,

znaša 19.110,00 SIT).