Appeal dismissed; employer must pay severance to employee who resigned due to unpaid wages under ZZZPB Art. 19.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Tožnik je po predhodni odločbi inšpektorja za delo odpovedal delovno

razmerje pri toženi stranki, saj mu ta več kot 3 mesece ni

izplačevala plače. V takih primerih je skladno z 19. členom ZZZPB

upravičen do odpravnine pod enakimi pogoji, kot trajno presežni

delavci.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči

stranki izplačati odpravnino v znesku 178.794,00 SIT z zakonitimi

zamudnimi obrestmi od 1.2.2002 dalje do plačila, v roku 8 dni pod

izvršbo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna obračunati tožniku

plačo za mesece september, oktober, november in december 2001 ter

januar 2002, odvesti prispevke in davke od bruto plače ter izplačati

neto plačo v skupnem znesku 267.042,00 SIT z zakonitimi zamudnimi

obrestmi od posameznih zneskov in njihove zapadlosti, razvidne iz

izreka sodbe. Sklenilo je, da tožena stranka nosi sama svoje stroške

postopka.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje

tožena stranka smiselno iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega

stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in

izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v

novo sojenje. Navaja, da je tožeča stranka, kljub prepričevanju

tožene stranke, da nekoliko počaka glede izplačila zaostalih plač,

podala pisno odpoved delovnega razmerja. Tožena stranka je tožeči

stranki izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja, ker je bila

prepričana, da tožeča želi, da ji preneha delovno razmerje na lastno

željo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve

stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno

uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil

postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem

postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Pri navedenem

preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in

popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje

pravilno uporabilo materialno pravo ter da ni zagrešilo absolutno

bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče

po uradni dolžnosti, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi

zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na

pritožbene navedbe pa le še dodaja:

Točne so pritožbene navedbe, da je tožeča stranka odpovedala delovno

razmerje pri toženi stranki, vendar je bil razlog za prenehanje

delovnega razmerja na toženi stranki. Tožena stranka tožeči stranki

namreč več kot tri mesece ni izplačala plače, zato je tožeča stranka,

po predhodni izdaji odločbe inšpektorja Republike Slovenije za delo

na podlagi 19. a člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer

brezposelnosti (ZZZPB - Ur. l. RS, št. 5/91 - 69/98) podala odpoved

delovnega razmerja. V takih primerih je delavec na podlagi 19. c

člena ZZZPB upravičen do odpravnine pod enakimi pogoji, kot jih

predpisi o delovnih razmerjih določajo za presežne delavce. To je bil

v spornem obdobju 36. f člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.

l. RS, št. 14/90 in naslednji). Tožniku je tako glede na to, da je

pri toženi stranki delal šest let, pripadala odpravnina v višini

178.794,00 SIT, kar predstavlja šestkratnik polovične povprečne

plače, ki jo je tožnik prejemal zadnje tri mesece. Zato so

pritožbene navedbe tožene stranke, da tožniku odpravnina ne

pripada, ker je sam odpovedal delovno razmerje pri toženi

stranki, neutemeljene.

Pritožbeno sodišče je po uradni dolžnosti preizkusilo tudi odločitev

sodišča prve stopnje v delu, v katerem je toženi stranki naložilo, da

je dolžna tožniku obračunati in izplačati plačo za mesece september,

oktober, november in december 2001 ter januar 2002 in ugotovilo, da

je sodišče tudi v tem delu svoje odločitve pravilno uporabilo

materialno pravo, saj je delodajalec dolžan delavcu mesečno

izplačevati plačo, kot je bilo to v spornem obdobju določeno v 49.

členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.

l. SFRJ, št. 60/89, 42/90, ki se je v spornem obdobju v Republiki

Sloveniji uporabljal kot republiški predpis). Ker je med strankama

nesporno, da tožeča stranka toženi ni izplačala plače za navedeno

obdobje, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je toženi

stranki naložilo, da je dolžna tožniku izplačati plačo skupaj z

zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska v

plačilo do plačila.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot

neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje,

za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.