Appeal dismissed; employer must pay severance to employee who resigned due to unpaid wages under ZZZPB Art. 19.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court dismissed the employer's appeal, upholding the first-instance judgment ordering the payment of severance and unpaid wages. The employer argued the employee voluntarily resigned, but the court found the resignation was a direct consequence of the employer's failure to pay wages for over three months. Consequently, the court ruled that the employee was legally entitled to severance under Article 19 of the Act on Employment and Insurance for Unemployment, treating the situation similarly to that of surplus workers.
Legislator headnote
AI generated19. člen ZZZPB; 353. člen ZPP: When an employee resigns due to the employer's failure to pay wages for more than three months, the employee is entitled to severance pay under Article 19 of the Act on Employment and Insurance for Unemployment, and the employer's claim that the resignation was voluntary is invalid.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
[JEDRO]
Tožnik je po predhodni odločbi inšpektorja za delo odpovedal delovno
razmerje pri toženi stranki, saj mu ta več kot 3 mesece ni
izplačevala plače. V takih primerih je skladno z 19. členom ZZZPB
upravičen do odpravnine pod enakimi pogoji, kot trajno presežni
delavci.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči
stranki izplačati odpravnino v znesku 178.794,00 SIT z zakonitimi
zamudnimi obrestmi od 1.2.2002 dalje do plačila, v roku 8 dni pod
izvršbo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna obračunati tožniku
plačo za mesece september, oktober, november in december 2001 ter
januar 2002, odvesti prispevke in davke od bruto plače ter izplačati
neto plačo v skupnem znesku 267.042,00 SIT z zakonitimi zamudnimi
obrestmi od posameznih zneskov in njihove zapadlosti, razvidne iz
izreka sodbe. Sklenilo je, da tožena stranka nosi sama svoje stroške
postopka.
Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje
tožena stranka smiselno iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega
stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in
izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v
novo sojenje. Navaja, da je tožeča stranka, kljub prepričevanju
tožene stranke, da nekoliko počaka glede izplačila zaostalih plač,
podala pisno odpoved delovnega razmerja. Tožena stranka je tožeči
stranki izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja, ker je bila
prepričana, da tožeča želi, da ji preneha delovno razmerje na lastno
željo.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve
stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno
uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil
postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem
postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Pri navedenem
preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in
popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje
pravilno uporabilo materialno pravo ter da ni zagrešilo absolutno
bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče
po uradni dolžnosti, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje.
Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi
zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na
pritožbene navedbe pa le še dodaja:
Točne so pritožbene navedbe, da je tožeča stranka odpovedala delovno
razmerje pri toženi stranki, vendar je bil razlog za prenehanje
delovnega razmerja na toženi stranki. Tožena stranka tožeči stranki
namreč več kot tri mesece ni izplačala plače, zato je tožeča stranka,
po predhodni izdaji odločbe inšpektorja Republike Slovenije za delo
na podlagi 19. a člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer
brezposelnosti (ZZZPB - Ur. l. RS, št. 5/91 - 69/98) podala odpoved
delovnega razmerja. V takih primerih je delavec na podlagi 19. c
člena ZZZPB upravičen do odpravnine pod enakimi pogoji, kot jih
predpisi o delovnih razmerjih določajo za presežne delavce. To je bil
v spornem obdobju 36. f člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.
l. RS, št. 14/90 in naslednji). Tožniku je tako glede na to, da je
pri toženi stranki delal šest let, pripadala odpravnina v višini
178.794,00 SIT, kar predstavlja šestkratnik polovične povprečne
plače, ki jo je tožnik prejemal zadnje tri mesece. Zato so
pritožbene navedbe tožene stranke, da tožniku odpravnina ne
pripada, ker je sam odpovedal delovno razmerje pri toženi
stranki, neutemeljene.
Pritožbeno sodišče je po uradni dolžnosti preizkusilo tudi odločitev
sodišča prve stopnje v delu, v katerem je toženi stranki naložilo, da
je dolžna tožniku obračunati in izplačati plačo za mesece september,
oktober, november in december 2001 ter januar 2002 in ugotovilo, da
je sodišče tudi v tem delu svoje odločitve pravilno uporabilo
materialno pravo, saj je delodajalec dolžan delavcu mesečno
izplačevati plačo, kot je bilo to v spornem obdobju določeno v 49.
členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.
l. SFRJ, št. 60/89, 42/90, ki se je v spornem obdobju v Republiki
Sloveniji uporabljal kot republiški predpis). Ker je med strankama
nesporno, da tožeča stranka toženi ni izplačala plače za navedeno
obdobje, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je toženi
stranki naložilo, da je dolžna tožniku izplačati plačo skupaj z
zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska v
plačilo do plačila.
Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot
neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje,
za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.